Multi-kulti kardinalski zbor papeža Frančiška

Vatican Mediia / Catholic Press Photo (Profimedia.si)


Papež Frančišek je to nedeljo umestil dvajset novih kardinalov. Od tega šestnajst elektorskih, ki v konklavu volijo novega papeža. Štirje so stari nad 80 let in te pravice nimajo več.

S strani Frančiška je tako trenutno imenovanih 83 kardinalov elektorjev od 132 (s strani Janeza Pavla II 11 in s strani Benedikta XVI 38). Vseh kardinalov je 227.

Papež je istočasno sklical tudi konzistorij, kot se imenuje uradno zasedanje kardinalskega zbora. Na konzistoriju se  papež običajno posvetuje s kardinali o pomembnih teoloških in moralnih vprašanjih. Tokratna glavna tema je nova apostolska konstitucija (Praedicate Evangelium), ki je namenjena prenovi rimske kurije.

Bo Frančišek odstopil?


V kanonskem pravu glede možnega odstopa papeža zija precejšnja luknja. To naj bi papež Frančišek želel urediti, da ob njegovem morebitnem odstopu ne bi bilo nejasnosti in da to ne bi bil vzrok delitev v Cerkvi.

Ugibanja o papeževem odstopu oz. upokojitvi so vse glasnejša. Papež je star petinosemdeset let (kot Benedikt XVI ob odstopu in kot Janez Pavel II ob smrti) in v zadnjem letu je vidno fizično opešal. Sam je že leta nazaj jasno povedal, da bo, ko ne bo več kos dolžnostim, odstopil. Vprašanja in pričakovanja so razumljiva. Kljub temu pa v nekaterih krogih in medijih že kar neokusna in več kot očitno mokre sanje nekaterih, ki so jim njegove reforme cerkve malo pristrigle peruti. Papež Frančišek, kljub pešajočemu telesu, Cerkev vodi odločno in v začrtani smeri. Tudi njegov urnik prihodnjih tednov nakazuje, da je odstop seveda možnost, a ne aktualna.

Je pa Frančišek očitno človek, ki želi imeti stvari urejene in jasne. V kanonskem pravu namreč glede možnega odstopa papeža zija precejšnja luknja. To naj bi sam želel urediti, da ob njegovem morebitnem odstopu ne bi bilo nejasnosti in to ne bi bil vzrok delitev v Cerkvi. Pravno-formalna ureditev tega vprašanja naj bi bil tudi eden namenov sklicanega konzistorija. Papeška avtoriteta mora biti nedvoumna in sklicevanje na prejšnjega papeža z namenom nasprotovanja aktualnemu, zmota.

Frančišek tu ne gradi sebe in svoje avtoritete, ampak gradi Cerkev. V primeru svojega odstopa ne želi biti nikogaršnja figura, ampak želi svojemu nasledniku zagotoviti nemoteno delo in avtoriteto.  Bo pa zanimivo videti, če se bodo začeli, glede na vse daljšo življenjsko dobo, ti »zaslužni papeži« množiti.

Novi kardinali, nova usmeritev?


Kaj pomenijo novi kardinali za prihodnjo podobo Cerkve?

Prvič, pri vseh, tudi prejšnjih, papeževih kardinalskih imenovanjih in še posebej pri tem, je zelo očitna težnja po decentralizaciji Cerkve. Novi kardinali prihajajo iz oddaljenih in povsem ne tradicionalnih  krajev. Starodavne evropske nadškofije že leta ostajajo brez novih imenovanj, papež pa izbere mini skupnost v Mongoliji ali nigerijsko cerkev, kjer so novoimenovanega kardinala zavrnili kot škofa, ker ni bil iz njihove etnične skupine. Ali indijskega škofa iz skupine Dalitov ali »nedotakljivih«, ki v Indiji označuje ljudi, ki so rojeni izven kastnega sistema. Kastni sistem se je namreč razpasel tudi v indijski katoliški cerkvi in papež jim je s tem poslal močno sporočilo. Mnoge države so v tokratnem imenovanju prvič dobile kardinale.
Vizija prihodnje Cerkve papeža Frančiška je jasna. To kaže tudi izbira novih kardinalov. Cerkev mora ven iz svojih palač, med ljudi. Biti mora tam, kjer je življenje

Vizija prihodnje Cerkve papeža Frančiška je jasna. To kaže tudi izbira novih kardinalov. Cerkev mora ven iz svojih palač, med ljudi. Biti mora tam, kjer je življenje. Zgodovina in tradicija sta pri poslanstvu Cerkve drugotnega pomena. Prvi je evangelij in njegovo oznanilo. Vsem. Tudi oddaljenim, izključenim, grešnim, nepomembnim…

Papež Frančišek hoče kardinale izmed ljudi in za ljudi. Ker so pravzaprav apostoli in ne princi. Katoliška cerkev v zadnjih letih postaja vse bolj azijska, afriška, južnoameriška, priseljenska - cerkev tretjega sveta, pa če nam je to všeč ali ne in edino smiselno je, da se to pozna tudi na kardinalskem zboru in to se bo poznalo tudi na prihodnjem konklavu.

Papež ali kardinal kot politična figura?


Kako zelo močna je težnja številnih političnih in interesnih skupin, da bi imeli božje služabnike na svoji strani in da bi z njihovim mečem vere tolkli po svojih nasprotnikih, je vidno tudi pri odzivih na to imenovanje. Prav tako si spet drugi radi izposodijo kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, da njegove besede molijo pod nos svojim političnim ali družbenim nasprotnikom. Seveda je oboje nekrščansko.

Mnogo medijev se je tako površno obesilo na novoimenovanega kardinala, škofa iz San Diega, češ da je podpornik LGBTQ skupnosti, kritik Donalda Trumpa in podpornik splava.
Sporočilo papeža novim (in starim) kardinalom je nedvoumno. Tu niso zato, ker so tako zaslužni ali sposobni. Tu so, ker so izbrani in poklicani. Ne gre za čast, ampak služenje.

Robert McElroy, ki je preskočil imenovanje za nadškofa, ki je tradicionalna odskočna deska za rdeči klobuk, si je v preteklih letih prislužil srd ameriških konservativnih klerikov in vernikov. Najprej je trdil, da bivši ameriški predsednik močno pretirava s svojim populističnim spodbujanjem sovraštva do priseljencev. Potem je trdil, da Katoliška cerkev ne sme zapustiti oseb iz LGBTQ skupnosti, saj Kristus ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike in zato mora cerkev delati tudi na pastorali LGBTQ ljudi. Tretjič je prišel v spor s konservativnimi deli ZDA, ko je ob dilemi ali politiki, ki odkrito ne nasprotujejo splavu, smejo pristopiti k obhajilu (nadškof San Francisca je Nancy Pelosi celo javno prepovedal prejemati obhajilo na območju svoje nadškofije), zavzel stališče, da sveta evharistija nikoli in nikakor ne sme postali politično orožje in da je namenjena edinosti in ne ločevanju. Sam pravi, da se glede vseh moralnih in drugih vprašanj strinja s tradicionalnim naukom cerkve in ostalimi ameriškimi škofi, da pa se ne strinja glede prioritet, katero vprašanje ima prednost. Sam je mnenja, da ima pastorala prednost pred moralo.

Precej evangeljski človek torej in močno sporočilo ameriški škofovski konferenci.

Kdo bo vrgel ogenj na zemljo?


Sporočilo papeža novim (in starim) kardinalom je nedvoumno. Tu niso zato, ker so tako zaslužni ali sposobni. Tu so, ker so izbrani in poklicani. Ne gre za čast, ampak služenje. Tu so, kot je rekel Frančišek v pridigi ob umestitvi, da razplamtijo ogenj Svetega Duha in vžgejo človeštvo za Kristusa, ki je dejal: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49).

Papežu Frančišku je očitno jasno, da tisti, ki se v glavnem ukvarjajo s svojo akademsko presežnostjo in moralno neoporečnostjo drugih, življenja od zunaj pa se ne dotaknejo niti s skrajnim robom svoje škofovske palice, na ta ogenj zgolj zlivajo vodo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike