Mladi za podnebno pravičnost: spreminjanje potrošniških navad so zgolj kozmetični popravki, največjo odgovornost za trenutno okoljsko krizo nosi peščica najbogatejših

Jernej Kurinčič
19
Vir foto: Facebook skupina Mladi za podnebno pravičnost

Danes gredo mladi na ceste. Za podnebno pravičnost, pravijo.

Pri tem s prstom kažejo predvsem na politike in korporacije in v veliki meri verjetno upravičeno. Pa vendarle nas je bolj zanimalo, ali pri svojem boju za lepši, bolj ekološki in zeleni svet pometajo tudi pred svojim pragom; mladi so vendarle s svojo potrošnjo pomembno gonilo kapitalističnega sveta. Kako je torej z novimi iPhoni, modnimi znamkami in poceni leti po vsem svetu?

Kot smo spoznali, je filozofija vsaj te protestniške skupine aktivistov, zbranih pod sloganom Mladi za podnebno pravičnost, mnogo bolj abstraktna od iskanja konkretnih rešitev, še posebej tistih, ki se tičejo njih samih. Obenem pa iz izgovorov izhaja, da gre z mnogo širšo ideologijo kot zgolj za ekologijo.

Mladi po, kaj, 40 letih spet na cestah? In to v imenu ekologije. V smislu, vi stari se ne sekirate, ker nam boste uničili planet, saj boste že prej umrli. Je to res tako generacijska zadeva?

Mladi in prihodnje generacije bomo v največji meri čutili posledice podnebne krize, pri odločanju o ukrepanju in rešitvah pa smo pogosto preslišani, medtem ko praviloma starejši, ki zasedajo vodilne odločevalske pozicije, narekujejo našo prihodnost.

Podnebne spremembe seveda niso zgolj generacijsko vprašanje. Zato smo se pred drugim podnebnim štrajkom pogovarjali in povezovali z najrazličnejšimi družbenimi skupinami in organizacijami.

Težava, s katero se spopadamo, je ta, da se politika ne odziva dovolj učinkovito glede na urgentnost stanja. Nedavno predstavljeni osnutek nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN) je na primer izjemno neambiciozen in odraža nezavedanje o resnosti krize.

Svoje zahteve in program ste jasno predstavili na spletu in tudi v medijih. Presenečen sem bil nad radikalnostjo in širino ukrepov, ki v marsičem presegajo vprašanje okolja. Kako to, da ste stvari zastavili tako na široko, še na toliko drugih področjih (delovna zakonodaja, vegetarijanstvo)?

Življenje v takšni obliki, kot ga poznamo, lahko na našem planetu obstaja zgolj v določenih pogojih – raziskovalci so tako zasnovali t.i. devet planetarnih meja znotraj katerih moramo ostati. Da bi življenje na planetu lahko obstalo, moramo poskrbeti, da ostanemo znotraj teh meja, ki pa so med seboj močno prepletene. To torej pomeni, da spremembe na enem področju vodijo v neposredne in takojšnje spremembe na drugem (ločnico je težko natančno določiti).

Problem je torej mnogo širši od zgolj podnebnih sprememb, ki sicer predstavljajo eno izmed ključnih meja in ki so neposredno povezane z npr. spremenjeno rabo tal. Zaradi našega načina produkcije hrane z intenzivnim kmetijstvom (trj. s spremembami v rabi tal) se podirata dušikov in fosforjev cikel, kar dolgoročno pomeni manj rodovitne zemlje in posledično manj hrane za prihodnje generacije. Nadalje, stanovanjska politika in pa ukrepi na področju transporta so neposredno povezani s porabo energije (ki jo pridobivamo z izkoriščanjem naravnih virov). 

Naš trenutni socio-ekonomski sistem pa (dolgoročno) ne zagotavlja življenja ljudi znotraj teh planetarnih omejitev, zato je nujno potrebno spremeniti način proizvodnje, potrošnje in življenja nasploh na vseh področjih. Nobena od naših zahtev tako nenazadnje ne presega vprašanja okolja, kajti podnebna kriza je tako kompleksen in širok problem, da se ga za učinkovit pristop lahko naslavlja zgolj holistično. 

Dikcija vaših zahtev je neverjetno trda in odločna. Od kod vam gotovost, da zahtevate “prave stvari”?

Cilji, ki jih navajamo znotraj naših ukrepov in h katerim stremimo, niso “zrasli na našem zelniku”, ampak so plod širokega znanstvenega konsenza. Glede antropogenih izpustov toplogrednih plinov v atmosfero stroka že več kot 30 let opozarja na posledice. Predvsem je v tem smislu že dlje aktiven Mednarodni forum za podnebne spremembe (IPCC).

Kot navajajo znanstveniki, bo imelo povišanje povprečne globalne temperature za več kot omenjenih 1,5 stopinje neobvladljive posledice za naš planet in naše življenje – dvig morske gladine, pogostejše in mnogo hujše naravne ujme ipd., posledično pa enormne ekonomske stroške, množično razseljevanje ljudi, upad življenjskega standarda itd.

Trend pa je zadnjih 30 let drugačen, izpusti antropogenih toplogrednih plinov še kar naraščajo. Ker si ne želimo, da bi prehod v brezogljično družbo prizadel delovne ljudi, ki so v mnogo manjši meri odgovorni za nastanek podnebnih sprememb kot pa npr. svetovna elita bogatašev, ki neomejeno letijo po svetu s svojimi privatnimi letali, naši ukrepi vključujejo tudi socialne vidike, obenem pa poudarjajo nujnost takojšnjega in postopnega ukrepanja, z namenom da bi se izognili radikalnim spremembam tik pred zdajci, ko bo podnebno vprašanje le še vprašanje preživetja.

za korenite spremembe, ki so potrebne, da bi se izognili katastrofalnim posledicam okoljske krize, spremembe zgolj na ravni potrošnika niso dovolj.

Mladi so po mojem ena ključnih potrošniških “zlatih jam” in posledično ekoloških tveganj. V vaših izjavah nikjer nisem zasledil opredelitve do tega: nakupi vedno novih oblek (in s tem podpora sweat shopom na daljnem vzhodu), vedno novi mobilci in drugi pripomočkii (onesnaževanje s težkimi kovinami in izkoriščanje tretjega sveta za pridobivanje surovin) … Na splošno potrošniška kultura najbolj “štarta ” na mladostnika, ki je poln notranje negotovosti in zato silno občutljiv za idejo, da si sprejetje, priznanje, lepoto, uspeh … lahko kupi. Imate namen kaj delovati v tej smeri? Kako že delujete? Takole čez palec bi rekel, da bi v tem lahko bila glavna dejavnost vašega gibanja.

Do neke mere lahko seveda okoljske izzive razrešujemo preko individualnih ukrepov, denimo skozi spremembo potrošniških navad. Takšni pristopi so pomembni, saj na ravni družbe vzpostavljajo nove navade in načine življenja, ki so manj ogljično intenzivni in ne temeljijo na izkoriščanju delavcev ter naravnih surovin držav v razvoju. Zato smo tudi na tem področju aktivni. Pred nekaj meseci smo izvedli ozaveščevalno akcijo preko katere smo opozorili na temno zakulisje tekstilne industrije. V tednu pred protestom pa smo v sodelovanju z drugimi organizacijami pripravili interaktivno delavnico, na kateri smo se spraševali, kakšna je prava cena mobilnih telefonov, kakšne so posledice izdelave za življenje delavcev in kako proizvodnja vpliva na okolje.

A za korenite spremembe, ki so potrebne, da bi se izognili katastrofalnim posledicam okoljske krize, spremembe zgolj na ravni potrošnika niso dovolj. Velik problem, kot že povedano, tiči na strani produkcije. Ta se na videz sicer prilagaja razmeram in “ozelenjuje” način proizvodnje, pridelave idr. V praksi pa lahko vidimo, da gre v veliki meri za primere okoljskega zavajanja potrošnikov (greenwashing). Pod pretvezo, da gre za okolju prijazne produkte, velika podjetja pogosto povečujejo svoj zaslužek. Na police postavljajo “hip” artikle, ki so pogosto cenovno manj dostopni in si jih tako običajni delovni ljudje težko privoščijo.

Na drugi strani danes velik del produkcije dobrin poteka pod konceptom načrtovane zastarelosti (planned obsolesence). Na ta način industrija namerno proizvaja artikle, ki imajo s strani podjetja določen rok trajnosti. Na ta način lahko ohranjajo konstantno produkcijo, saj potrošniki znova in znova potrebujejo nove artikle, ki jih pogosto ni mogoče popraviti. Tako tudi v tej luči potrošnik pogosto niti nima izbire. Nov telefon skoraj mora kupiti vsakih nekaj let, saj komponent ni mogoče nadgraditi, produkti pa se vse hitreje kvarijo.

Prav tako je, če se želimo izogniti izkoriščanju poceni delovne sile na globalnem jugu in velikim okoljskim škodam takšnih dejavnosti, ključno da stvari produciramo čim bolj lokalno. S tem tudi ustvarjamo nova delovna mesta za lokalno prebivalstvo, dobički proizvodnje oz. pridelave pa se lahko nameni za razvoj in razcvet lokalnih skupnosti. Vidimo lahko torej, da so individualne navade vsekakor pomembne, a predrugačiti je potrebno tudi produkcijo.

Ta teden je javnost zelo pretresel nastop Grete Thunberg. V švedski šestnajstletnici nekateri vidijo dekle, kateri mladosti niso ugrabili politiki in kapitalizem, temveč propagandna industrija podnebnega aktivizma ter starši, ki to dopuščajo. Kako gledate na te pomisleke? Se vam zdi upravičeno, da Greta kot nekakšna okoljska zvezdnica potuje po svetu in nastopa na podnebnih konferencah, ko pa bi vendarle kot normalen otrok ta čas morala preživeti v šoli, se izobraževati ter hkrati živeti normalno življenje najstnice? 

Greta Thunberg je z izkazano vztrajnostjo, neomajnostjo in neustrašnostjo vzpodbudila potrebno širitev okoljskega gibanja, vendar je ta boj obstajal že prej, tudi v Sloveniji. To je boj milijonov aktivistk in aktivistov ter naših podpornikov po celem planetu in tudi v gibanju Mladi za podnebno pravičnost so aktivni nekateri 16-letniki in mlajši, ki se resnosti trenutne situacije zavedajo precej bolj kot marsikateri starejši ljudje. Predvsem pa prepoznavajo, da so za spremembe na bolje potrebni koreniti ukrepi in da do njihove izvršitve ne bo prišlo brez lastne aktivacije.

Zato bomo v tem boju vztrajali dokler ne bomo za vse dosegli dostojnega življenja na ohranjenem planetu. In če mladi vse pogosteje »stavkajo« in opozarjajo na najbolj odločilna vprašanja našega časa, medtem ko bi morali to početi odrasli, ki že imajo politične pravice, potem bi morali njihova prizadevanja sprejeti predvsem kot glasen poziv k odgovornosti in ukrepanju, tako pristojnih kot tudi vseh posameznikov.

Vir foto: Facebook stran Mladi za podnebno pravičnost

Veliko je govora o “brezogljični prihodnosti”, jaz pa imam težave, da bi si to predstavljal; večina biokemijskih procesov na zemlji poteka v okviru ogljika. Bomo prepovedali kuriti ognje; od vseh babic zahtevali, naj svoje krušne peči zamenjajo z radiatorji; omejili dihanje ljudi v tretjem svetu …?

Neto brezogljična družba ne pomeni, da prenehamo spuščati ogljik v ozračje, npr. skozi dihanje, ampak da v ozračje spuščamo toliko ogljika, da ostanemo znotraj omenjene varne meje. Ta zagotavlja stabilnost podnebja, ki omogoča normalno življenje človeka in drugih živalskih ter rastlinskih vrst na planetu. Da ostanemo znotraj varne meje je torej ključno, da spremenimo način proizvodnje in potrošnje – od načina pridelave hrane, mobilnosti, proizvodnje dobrin, pridobivanja energije, ravnanja z odpadki idr.

Da bi to dosegli, bodo seveda potrebne določene spremembe tudi na ravni gospodinjstev (npr. menjava načina ogrevanja) in ravno zato v svojih ukrepih pozivamo k pravičnim socialno odgovornim ukrepom, ki takšnega prehoda ne bi prenesli na pleča ljudi, ki si to težko privoščijo. Pač pa je za takšen prehod potrebno poskrbeti na družbeni ravni, kjer naj večji delež prispevajo tisti, ki so za takšno stanje nosijo večjo odgovornost, npr. bogati.

Preko davkov, subvencij, razvojnih usmeritev ipd. ima država kapacitete, pristojnosti, nalogo in tudi odgovornost, da ureja družbeno življenje tako, da vsem zagotovi dostojno življenje na ohranjenem planetu

V vaših izjavah odločilno vlogo igra politika, tudi obračate se v glavnem na politiko /državno oblast. Se vam zdi, da ima politika moč, da lahko resnično spremeni zadeve? Politika pač ne more ravnati proti volji volivcev (ki verjetno preveč omejujoče zakonodaje niti ne bi sprejeli). Si sploh želimo politike, ki bi bila tako močna, da bi tako korenite družbene spremembe uveljavila. Smo se pripravljeni do take mere odpovedati svoji svobodi in normalnemu življenju? Jaz bi se recimo precej težje odpovedal mesu (k čemur spodbujate) kot pa prenašal 2 stopinji več (ker imam rad poletje, mi to sploh ne bi bilo problem).

Rečeno drugače, ali niso posledice, ki naj bi jih prineslo globalno segrevanje, precej milejše od sprememb, ki jih zahtevate od družbe?

Če z obstoječim svetovnim produkcijskim načinom nadaljujemo po isti trajektoriji, ne bo več možnosti za “normalno” življenje, še težje pa bi govorili o kakršni koli svobodi. Dvig globalne povprečne letne temperature ne pomeni, da se pač dvignejo temperature za dve stopinji (pravzaprav se bo temperatura, če ne ukrepamo zdaj, dvignila za mnogo več – še posebej v Sloveniji), ampak pomeni destabilizacijo podnebja, pogostejše ekstremne vremenske pojave (hude vročinske valove, suše, poplave zaradi obilnih padavin, gozdne požare, orkanske vetrove, tropske ciklone itd.), dvignila se bo gladina morja, kar bo k preselitvi prisililo stotine milijonov ljudi, ki bivajo v obalnih predelih, potem kot že zgoraj omenjeno intenzivno kmetijstvo vpliva na rodovitnost zemlje in posledično na sposobnost pridelave hrane, ipd.

V svojih zahtevah in predlogih ukrepov naslavljamo državo, ker je država tista, ki lahko v obstoječem sistemu z zakonodajo učinkovito poseže v sektorje, ki se morajo nujno in čimprej razogljičiti. Preko davkov, subvencij, razvojnih usmeritev ipd. ima država kapacitete, pristojnosti, nalogo in tudi odgovornost, da ureja družbeno življenje tako, da vsem zagotovi dostojno življenje na ohranjenem planetu – dandanašnjim in tudi prihodnjim generacijam.

Seveda pa je veliko rešitev za podnebno krizo mogoče sprovesti tudi z organiziranjem in povezovanjem na drugih nivojih – na nivojih skupnosti (lokalnih, stanovanjskih, četrtnih itd.) in seveda na širšem, kontinentalnem, globalnem oz. planetarnem nivoju. Trditi, da ljudje ob rednih večmilijonskih globalnih okoljskih protestih nočejo sprememb, je enostavno napačno. Tako na politikih in kot seveda na celotni družbi pa je, da te spremembe dosežemo.

Pričakovati, da se bo tretji svet razvil znotraj obstoječe ekonomske paradigme, je utopično

Kaj pa “tretji svet”? Tam ljudje ponekod še komaj preživijo, kaj šele da bi upoštevali neke vzvišene okoljske standarde. Se bo sploh poznalo, če bomo mi zatiskali pas, oni pa bodo dosegli ravno višek svoje (umazane) industrializacije. JIh bomo omejili mi? Mar nismo v tem v nevarnosti, da vzpostavimo neke vrste “eko kolonializem”?

S skovanko eko-kolonializem lahko opišemo tudi trenutno selitev vse umazane proizvodnje v tako imenovane države tretjega sveta. Ljudje v tretjem svetu komaj preživijo ravno zaradi tega, ker so znotraj globalnih produkcijskih procesov porinjeni na samo dno. Ravno zaradi tega, ker se zavedamo kolonialne narave odnosov med različnimi deli sveta, v gibanju tako zelo poudarjamo lokalno pridelavo hrane, energetsko samooskrbo prek skupnostnih elektrarn in zagovarjamo koncept decentralizacije. Pričakovati, da se bo tretji svet razvil znotraj obstoječe ekonomske paradigme, je utopično. Ne pozabimo, da je eden največjih onesnaževalcev planeta prav ameriška vojska, ki ohranja obstoječa razmerja moči med državami in regijami v svetu.

Ekološko vprašanje ni od včeraj. Politika in gospodarstvo se že kakih trideset let dejavno ukvarjata s tem področjem. Na dan prihajajo novi zakoni, novi ukrepi, novi izdelki … ki so “bolj eko” – ali naj bi bili. Ozonska luknja in CFC, fosfati v detergentih, bio goriva, A++ gospodinjski aparati, katalizatorji v avtomobilih, organska pridelava hrane, ločevanje odpadkov in reciklaža, evropske normative o industrijskih izpustih … ampak kot da ves eko trud ni nič zalegel in smo na pragu izumrtja. Zakaj zdaj tak dvig javnosti?  Je na koncu problem v tem, da dihamo? Je človeštva preveč?

Ves trud, ki ga omenjate, ne rešuje niti ne naslavlja ključnega problema – obstoječega socio-ekonomskega sistema, ampak se ga trudi poustvarjati s kozmetičnimi popravki, večinoma na ravni sprememb potrošniških navad, in mu na takšen način podaljšati rok trajanja.

V zadnjih desetletjih smo priča najhitrejši destrukciji okolja v zgodovini človeštva-tako je npr. od leta 1970 naprej izginilo že 60 odstotkov vseh znanih sesalcev, rib, plazilcev; od začetka industrijske revolucije se je raven CO2 v ozračju povečala za približno 40 %. Od takrat se je, kljub vsemu trudu, situacija samo še poslabšala.

Tudi okoljska gibanja niso od včeraj, s protesti mladih pa so pridobila nov zagon pri naslavljanju najhujše krize v zgodovini človeštva. Dandanes je za ohranjanje življenjskega sloga peščice najbogatejših, večina svetovnega prebivalstva vsakodnevno ujeta v opravljanje monotonih del za tekočimi trakovi v nečloveških pogojih zgolj, da bi si zagotovila osnovna sredstva za golo preživetje.

Kot že omenjeno največjega problema ne predstavljajo milijarde najrevnejših prebivalcev, ampak največjo odgovornost za trenutno okoljsko krizo nosi peščica najbogatejših (npr. za 71 odstotkov emisij je odgovornih 100 korporacij).

19 KOMENTARJI

  1. Intervju vreden Mladine. Sweatshopi in izkoriscanje rudnih bogastev v tretjem svetu so pogosto edina moznost, ki jo ljudje tam imajo, da se sploh dvignejo iz najvecje revscine. Tudi kitajci in korejci so zaceli tako, pa jih poglejte sedaj.
    Podnebne spremembe in ekonomija? Zakaj izbrati najdrazjo mogoco opcijo? Razoglicenje celotne ekonomije je za vec razredov velikosti drazje kot pa prilagajanje spremembam in aktivno ukrepanje za ohlajanje planeta.
    Ekstremnih vremenskih pojavov je statisticno zaenkrat ravno toliko kot v preteklosti (IPCC report).
    Se najhujsi je poziv po akciji drzave. Klice po nekaksnem ekoterorističnem Big Brotherju iz Orwellovega 1984. Takih ljudi nas je lahko strah, saj nam bodo korak za korakom ukradli svobodo.

  2. Podnebne spremebe, enakost spolov, pravičnost in podobne zahteve so domislice levičarjev, ki se krepijo po svetu.
    Levičarji so doživeli svoj vrhunec z zmago v Oktobrski revoluciji. Namesto, da bi demonstrirali uspešnost revolucije, so kmalu ugotovili, da niti slučajno ne morejo tekmovati s kapitalizmom, zato so pričeli s propagando.
    Po padcu Berlinskega zidu se je zdelo, da je s komunizmom in levičarstvom konec, a se to ni zgodilo. Preveč je levčarjev, preveč je ideologov in prevarantov, ki živijo od levičarskih pravljic, zato smo danes priča restavraciji levičarstva, ki je celo nevarnejša od Oktobrske revolucije.
    Našli so novo armado, ki ni več delavski razred, ampak mladina. Našli so nova področja. Ni več samo izkoriščanje delavcev, amak ekologija, klimatske spremembe, pretitrano izkoriščanje surovn in vse kar se tiče sodobnega življenja.
    Krivci za to so kapitalisti.
    Razmere postajajo vse bolj nevarne, saj pri pretiravanju ni meja.
    Če pogledamo spolno enakopravnost, lahko vidimo v kaj vodi tak eksremizem. Če ravno imamo celo vrsto povsem feminiziranih poklicev, kar škodi družbi, se zagon ne zmanjšuje. Še kar nam trobijo, da so ženske neenakopravne, da manj zaslužijo, da so zapostavljene. Hkrati pa ti isti zahtevajo, da ženske opustijo njihovo osnovno poslanstvo, da opustijo materinstvo in se posvetijo karieri, denarju, blagostanju in ne družini, otrokom in maternstvu. To je hipokrizija.
    Takšnih izkrivljenosti je vse več. Tudi vremenske spremembe so nekaj podobnega.
    Pa kljub vsemu rinejo mladino v proteste, saj vedo, da je mladina naivna in da se na njo da vplivati. Ali ni to zlo podobno Skoju, Komsomolu ali Hitlerjugendu?
    Kam nas lahko to pripelje?
    Ali niso bili komsomolci tisti, ki so bili udarna pest revolucije in spravili na milijone ljudi v Sibirijo?
    Kaj so naredili na Kitajskem s kulturno revolucijo?
    Kaj so naredili naši skojevci, ki so v prvih vrstah bili strelci v eksekucijskih ešalonih?
    Sedaj pa na podoben načn levičarji aktivirajo maldino, da nekritično demonstrira in pomaga levičarjem na oblast.
    V Sloveniji imamo že vzore. Kaj pa so drugega Kordiš.Mesec, Trček ali Tašner Vatovec?
    Ali si res lahko predstavljamo blaginjo s takšnimi tipi načelu?

  3. Moj komentar: pri sebi je treba začeti red delati. Besede so poceni.
    Problemi se ne rešujejo s protesti, ampak z dejanji.
    Moj predlog: nikar z avtom v šolo, ampak peš do avtobusa ali vlaka. Bo šlo?
    Telefon je dober tudi tisti od predlani, še dela. Vode ni potrebno kupiti v trgovini, lahko v steklenico naliješ tisto iz pipe. Itd. Če se boste vsi protestirajoči držali osnovnih pravil varovanja okolja, se bo že nekaj poznalo.

    • in kako so ti mladi krivi zato ? javni prevoz je katastrofa, namesto da bi uredili več vlakov in avtobusov, da ne bi bilo kolon na avtocestah bi zdaj širili ljubljansko obvoznico. večina mladih se v šolo vozi z javnim prevozom in kolesi, problem so starejše generacije. Prvič zaradi tega, ker ne spustijo mladih zraven s svojimi idejami in drugič ker so oni najbolj mobilna generacija.

      Tako da draga Helena, vi in vaše kolegice lahko takisto spremenite stvari, ne samo mladih krivit, ki so se rodili v tak sistem.

      • g. Igor, mladi niso krivi zato ampak njihov protest tudi nima smisla. V osnovi je potrebno razumeti, kaj se dogaja in zakaj. Sem doktor znanosti s področja kemije in recimo, da se malo spoznam na stroko prav s tega področja. Dejstva so sledeča:
        1. Ogrevanje ozračja obstaja in ga je mogoče dovolj dobro oceniti.
        2. Razlog za ogrevanje ozračja pa sta vsaj dva. Prvi je vsekakor trenutno dogajanje okrog naše zemlje (sonce in gibanje planetov), kjer obstajajo znanstveni dokazi, da smo trenutno v t.i. dobi segrevanja. Faze ogrevanja in ohlajevanja imajo svoje cikle že zaradi teh pojavov.
        Drugi razlog pa je seveda povečevanje prebivalstva na zemlji kot tudi rast BDP, ki vpliva na potrošnjo, proizvodnjo, trošenje surovin in porabo energentov. Velik del neizkoriščene energije gre v zrak na različne načine, nekaj jo pa stroji tudi proizvedejo. Kolikšen del tega vpliva na segrevanje zemeljskega ozračja, pa ne zna še noben napovedati. Zato npr. segrevanje ozračja za npr. 1 C celzija na 10 let ne pomeni, da je to samo prispevek človeka.
        3. EU države spadajo na svetu med najbolj razvite pri čemer imajo razvito tudi gospodarstvo. Tako res proizvedemo tudi veliko CO2 in drugih snovi vendar pa smo na svetu tudi vodilni v okoljskih standardih. EU področje je glede na raven proizvodnje in življenja daleč najmanjši onesnaževalec okolja. Največji onesnaževalci so: Kitajska, Indija in ZDA.
        4. Rešitev problema zmanjšanja izpustov in drugega obremenjevanja z okoljem ne bomo rešili z idejami. Problem je kompleksen in zahteva usklajeno delovanje na več ravneh. Nič ne pomaga, da mi zmanjšamo porabo nafte, če se letalski pomorski promet povečujeta. Namreč ta dva sta bistveno večja onesnaževalca, pa se tam nič ne zgodi.
        Tudi ni rešitev, da npr. zamenjamo avto na notranje izgorevanje z električnim avtom. Zakaj? Ker rabimo za električni avto vir električne energije za polnenje. Kako ga dobimo? Glede na trenutno stanje lahko proizvodnjo povečujemo na 2 načina: jedrske elektrarne in termoelektrarne. Tisti, ki govorijo o izkoriščanju vetrne in sončne energije, ne poznajo trenutno stanje tehnike in omejitev teh tehnologij. Samo za ilustracijo. Nemčija je dala v promet več kot 20.000 vetrnih elektrarn in ima zdaj večje CO2 izpuste kot pred tem. Zakaj? Ker vetra ni vedno dovolj ali pa je premočan in je treba zagnati termoelektrarno, da to kompenzira. In ker se termoelektrarne ne splača izklapljati ali vklapljati (prevelik strošek in tudi izpusti), zdaj delajo kar stalno. In takih primerov je veliko tudi na drugih področjih. Da ne govorim o redkih kovinah, ki se jih uporablja za baterije. Le teh sploh ni dovolj za vse potrebe, če bi prešli na električne avtomobile.
        Veliko je govora o spremembi načina življenja. Res je. Veliko bi lahko naredili na tem. Ampak, potem moramo tudi spremeniti način dela in zmanjšati produktivnost. Recimo, da od jutri naprej uporabljam namesto avta javni prevoz. Izračun pokaže, da se mi čas na poti podaljša za 250%. Pa sem iz Ljubljane in imam mestni avtobus na dosegu roke. Kaj šele nekdo, ki je iz periferije. Bom uporabljal stvari dlje časa in ne kupoval novih. Ok. Samo potem bo potrošnja manjša, bo manj dela in nižji BDP ter nižje plače. Sporočite to sindikatom in da vidimo.

        Še bi lahko naštevali blode in zablode sedanjega sveta. Zame je največja zabloda, da se otroke izkorišča za neke politične ideje, ki se jih predstavlja kot rešitev sveta, pri čemer pa brez problema ignorirajo mnenje stroke. Če nekdo želi spremeniti stvari, je treba najprej spraviti skupaj stroko, podatke, rešitve in naj stroka da končni odgovor. trenutno pa se stroko mirno spregleda. Kako naj imajo otroci ideje, če pa še tehnologije in razlogov ter povezav ne poznajo. To je samo politična manipulacija in zame zloraba otrok. Nesposobnost odraslih komunikacije med seboj.

        Imam pa takoj nekaj praktičnih rešitev, ki so dejansko mogoče in so odvisne samo od politične volje, da se jih uresniči. Recimo, lahko bistveno zmanjšamo onesnaženost zaradi embalaže, če bi bila ta narejena drugače in bi bila bistveno lažja za recikliranje in ponovno uporabo.
        Drug ukrep bi bil postavitev mreže javnega prometa, ki bi omogočila zmanjšanje prevoženih kilometrov in posledično izpustov.
        Tretji ukrep bi bil, da se postavijo lokalne zadruge, ki bi od lokalnih kmetov prodajale živila, preostanek pa dokupila na trgu. Tako bi zmanjšali prevoz, več denarja bi ostalo kmetom, ki bi bili motivirani še več proizvesti različnih vrst hrane. Recimo moko, sol, ipd. pa bi kupili drugje in v lokalni trgovini potem prodajali, da nam ne bi bilo treba hoditi v mesta po običajnih nakupih za dnevne in tedenske prehrambene potrebe.

        in še bi se dalo. Ampak npr. pri nas je bolj važno, kako izpolniti odločbo ustavnega sodišča in da bo prej sosedu crknila krava preden bo meni. In dokler se ljudje ukvarjajo s tem, do takrat ne bo napredka. In kako to doseči? Imamo enostaven sistem. Volitve. Vem, da boste rekli, da nas vsakokrat prevarajo ampak če pogledamo realno, smo volili recimo na zadnjih volitvah, kdo je za JJ ali proti njemu. Ko bomo volili programe in ideje, bo pa drugače.

      • No takole, dragi Igor:
        Napisala sem dolg tekst, kako jaz pazim glede varovanja okolja. Pa sem ga zbrisala. Navsezadnje nisem dolžna nekemu komentatorju polagati računov. Če bi tudi protestniki tako ravnali – ne pa samo nakladali – bi bilo onesnaževanja precej manj.

        Glede javnega prevoza se pa zelo strinjam s teboj. Tu bo morala oblast nujno nekaj narediti.

        Ne strinjam se pa, da se večina mladih v šolo vozi z javnim prometom. Pojdi si v času pouka pogledat katerokoli parkirišče pred katerokoli srednjo šolo. Jaz sem bila šokirana.

  4. Prenehajte že nabijati, čemu vse na področju okoljske problematike nasprotujejo in za kaj vse se borijo mladi.

    Za vse to mlade boli džoko, kot bi rekla njegova ministrska ekscelenca z najdaljšim in najbolj pestrim stažem.

    Vsi recepti za nastanek in za odpravo okoljske krize nastajajo v laboratorijih odrasli levičarjev, mlade pa uporabljajo za njihovo promocijo, kar ti radi storijo, saj so demonstracije najbolj priročna priložnost za zapravljanje božjega časa, za žuriranje, za sproščanje primitivnih nagonov in za razgrajanje ter uničevanje tuje lastnine.

    Mladih še suša, poplave, pozebe in toča, ki uničijo ves pridelek, ne skrbijo, saj se pri Špaaru, Lidlu, Tušu in celo pri Mercatorju lahko vse kupi.

  5. To so naravnost odlična vprašanja. Odgovori pa malo manj. Brez resnih znanstvenih analiz so ti odgovori navadna ideologija. Z ideologijami pa vemo kako je in kako so se vse končale. Vedno so bile v opreki z realnim življenjem in so zato tudi propadle.

  6. Samo za ilustracijo: izdelava vetrne elektrarne zahteva rudarjenje redkih in dragih kovin. Tam, kjer jih kopljejo in predelujejo ( v glavnem na Kitajskem) ne raste nič, vse je zastrupljeno in delavci imajo tam hude zdravstvene probleme. Prispevek teh elektrarn k energetski porabi na svetu pa je zanemarljiv.

  7. Hahaha ameriška vojska kot največji onesnaževalec, to je pa ena od boljših levičarskih floskul.
    Seveda se potem popolnoma izogne odgovoru na težko vprašanje, kot je bilo tudi pričakovano.

    Skratka, ko jih pritisneš z dejanskimi vprašanji ugotoviš, da gre za politični aktivizem brez resne podlage v realnosti.

  8. i naj hodijo v solo, stari pa moramo ustaviti Kitajce in Indijce na njihovem brezbriznem pohodu proti podnebnim spremembam.. Kitajcek, komunistek, sram te bodi, onesnazujes Svet in ponizujes delavca. Ni kaj, imel si odlicne ucitelje proti cloveku in podnebju.

  9. Na koncu članka piše “… največjo odgovornost za trenutno okoljsko krizo nosi peščica najbogatejših (npr. za 71 odstotkov emisij je odgovornih 100 korporacij).”

    Se še spomnite starega Iskrinega telefona na okroglo številčnico?
    No ja, določeni bogataši so pač veliko vlagali v razvoj. Internet, telefonija, farmacija, zdravstvo…
    Kako hecno, ko koristimo moderne pridobitve, niti ne pomislimo, da s tem koristimo naložbe bogatašev. Ja, pa dividende jim tudi vračamo, saj vse to ni zastonj, a nam pomaga živeti luksuz tega tisočletja.

    Pišete o 100 korporacijah
    No, ta floskula je prepoceni, je ne kupim!
    Kaj pa te korporacije delajo, proizvajajo; koliko dajo družbi preko davkov; koliko družinam z zaposlitvijo omogočajo eksistenco???

    Po drugi strani je tudi res, da je interes lastnika pač dobiček. Dolgoročen dobiček.
    Zato je odgovornost lokalnega regulatorja življenjskih pravil, torej DRŽAVE, da poskrbi za ohranjanje narave. Saj ima vzvode, če le hoče.

    Lastniki firm, države, lokalne skupnosti, delavci, potrošniki…, skratka vsi pa imamo en skupen interes, kjer se lahko vsi srečamo in zedinimo.
    To je DOLGOROČEN obstoj SPREJEMLJIVIH medsebojnih odnosov.
    Ferplay, če hočete. In skrb za okolje avtomatsko spada zraven

  10. Nekoč sem nekega mladega doktorja fizikalnih ved vprašal, na čem temelji njegovo prepričanje, da je CO2 glavni krivec podnebnih sprememb. Njegov odgovor je bil, da zato, ker je v to prepričana večina znanstvene sfere.
    Ostal sem brez besed. Pričakoval sem namreč utemeljitve na zakonitostih fizike in njenih dognanjih ali vsaj poskusa utemeljevanja v tej smeri. Nič takega se ni zgodilo. Spoznal sem, da je njegov odgovor dokončen.
    Si lahko zdaj predstavljate od kod javnomnenjska večina strokovne javnosti. Da tu sploh ne omenjam doktorjev družboslovja, katerim je naravoslovje večinoma španska vas in se popolnoma brez kritične distance priključijo večinskemu mnenju. Postalo mi je jasno, kako nebogljena je znanost pri ustvarjanju javnega mnenja v primerjavi z močjo generatorjev politične propagande, ki jo ustvarjajo levičarski mediji po celem svetu. Svetovno levičarstvo je namreč že več desetletij večinoma pod nadzorom Kominterne in se poslužuje enakih tehnik, kot se ga je posluževala komunistična partija. Laž, prevara, zavajanje, prikrivanje in nasilje postajajo vse bolj stalni spremljevalci sodobnega levičarstva. Ker so v lažeh zelo spretni, zlahka prepričajo nepoučeno javnost, še zlasti mlade, ker ti nimajo in tudi ne morejo imeti zadostnega znanja in življenjskih izkušenj. Ker jim ni popolnoma nič sveto, zavajajo celo mladoletne s tem, ko jih vodijo po poteh izmišljij in jih zlorabljajo za svoje cilje. Tak način njihovega delovanja pa je podoben zlorabam pedofilov, le da slednje zakon preganja, prvih pa še ne.

    Ste morda kdaj kje opazili, da levičarji utemeljujejo razloge za podnebna nihanja na podlagi zakonov termodinamike, sevanj, naravnih in umetnih virov energije, s poznavanjem dognanj geologije, kemije, fizikalnih zakonitosti, podprtih z ustreznimi meritvami ? Ste kje zasledili številčno razmerje med naravnimi viri energije (Sonca, Zemlje) in viri, ki so posledica človeških dejavnosti ? So vam kdaj omenili, da so ledene dobe nastajale tudi ob večjih koncentracijah CO2, kot je današnja ?
    Niso !
    Raje se obešajo na meritve posledic. Torej temperature pa še te ne vedno na najbolj primernih mestih. To, da pa si vodo in zrak uspešno zastrupljamo, ne boste slišali ravno pogosto.
    Strašenje ljudi in odvračanje njihove pozornosti od dejanskih nevarnosti je bila in vedno bo specialiteta komu-levičarske propagande. Če je bila laž nekoč nesmrtna duša komunizma, postaja dandanes nesmrtna duša levičarjev. Še zlasti slovenskih.

  11. Večje dvoličnosti,hinavščine in manipulacij ni možno nikjer videti, kot v primeru vseh teh “ekoloških” demonstracij. Vsa ta zavedena mladina se sploh ne zaveda kaj dejansko počne. Oni so za aktivni slogan : mladi za podnebno pravičnost . Radi bi uveljavili podnebno pravičnost.Prav! Vendar morajo vedeti,da se tako mora ukiniti demokracija,uvesti svetovna diktatura! Drugače ne gre,Svet (ljudje) smo na različnih stopnjah družbenega ,duševnega,duhovnega razvoja. Nam dosedaj ,zgodovinsko, znane diktature niso bile niti iskrene,niti poštene,niti pravične.Celo Titova “samoupravna” ne! Vedno je bila zraven ELITA!!
    Res pa je,da so vsaj dve eliti pripravljeni izkoristititi mladino za svoje partikularne cilje skozi “manipulacijo z ekologijo”. Prva elita so veliki bančniki in lastniki mega kapitala ( zlahka se da preveriti, kdo je dal jadrnico za potovanje “slavne” Grete Thunberg v Ameriko- Rothschildi/ “baje” so to veliki bančniki!),ki si želijo ogromne profite in kontrolo Sveta( svetovno vlado!) . V njihovi režiji poteka še veliko več projektov. V tem trenutku je za nas vse zanimiv projekt “migracije”.
    Druga elita so levičarji,ki tudi želijo vladati Svetu.Niso oni neki “samarijani”. Če bi bili,bi jih bila polna Afrika in še kje in bi delali to,kar dela Pedro Opeka na Madagaskarju (če bi bilo v celem Svetu le miljon levičarjev oz. mladine,ki bi hoteli delati to,kar počne Pedro Opeka – v razmerju z njegovimi rezultati- bi v tem trenutku bilo poskrbljeno za 30-milijard ljudi !!Pravijo pa,da nas je danes na Svetu blizu samo 8-milijard ljudi!!). Cilj levičarjev je jasen : prestrašiti,zmanipulirati mladino in je izkoristiti za svoj cilj- novo “oktobrsko revolucijo”.
    Kakšna dvoličnost,hipokrizija in sprevrženost se dogaja, je zanimivo pogledati, recimo, demonstracije v Sloveniji. Na slovenskih televizijah so objavljali izjave in kazali mladostnike-dekleta,v posmeh vsej ekologiji so bile “polne kemije”,vse “pobarvane in poštrihane”,da o “tekstilu” in prehrani ne pišem. Pa kdo je tu nor ?
    Sicer pa je večina komentatorjev opozorila na manipulacije,zavajanje,hipokrizijo in še kaj,kar v bistvu diskreditira vse prave okoljevarstvenike in iskrene samarijane.Ljudi,ki si nesebično prizadevajo za ta Svet.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime