Mitja Iršič: "Medijski napadi in izvoz lažnih novic v tujino so bili skrbno načrtovani" (2.del)

Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z Mitjo Iršičem, ki ste ga na Domovini lahko prebrali včeraj, smo spregovorili o slovenski kulturi na splošno in o dogajanju na resornem ministrstvu, kjer je bil Iršič vodja službe za odnose z javnostjo.

V drugem delu pa smo spregovorili o njegovih bojih z mlini na veter – tujimi mediji, ki so po nareku prišepetovalcev iz Slovenije lažno pisali o tukajšnjem stanju. Pa še, kaj pričakuje od nove ministrice iz vrst Levice in v kakšno smer bo pod njeno taktirko šla kultura.

Ministrstvo je že prevzela nova garnitura. V katero smer pričakujete, da bo šla politika nove kulturne ministrice? Kdo bo prosperiral in komu se slabo piše?

Glede na njeno zaslišanje pred pristojnim parlamentarnim odborom je to težko oceniti. Govorila je površno, kot da ne pozna resorja in njegovih aktivnosti. Slišali smo, da je kultura v zadnjih dveh letih pod prejšnjim ministrom preživljala hude čase, pa o novi strategiji za kulturo. Ne razumem, o čem je govorila, saj smo v preteklem mandatu imeli rekordni proračun. Če ga bo obdržala na isti ravni, bo to uspeh.

Pozorno bom spremljal, kaj se bo dogajalo s strategijo samozaposlenih v kulturi, saj naj bi bila njena strategija drugačna od naše. Ni nepomembno, da je bila tudi sama samozaposlena v kulturi in ji je država od leta 2017 s premori plačevala prispevke. Zdi se mi malce nenavadno, da bo gospa, ki sama ni zmožna poskrbeti za preživetje brez državnih sredstev, odločala o milijonskih pogodbah, denimo o obnovi Drame, Opere in številnih gradov. Govorimo o več sto tisoč evrov vrednih aneksih k pogodbam.

Prav tako ne drži, kar je povedala, da kultura do zdaj ni imela strategije. Pod ministrom Simonitijem smo prvič po petih mandatih pripravili Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo, ki je bila sprejeta v Državnem zboru, in to sredi pandemije, podprli pa so jo tudi nekateri opozicijski poslanci. Sprašujem se, če jo je sploh prebrala in v čem se morda ne strinja z njo.

Do zdaj smo slišali le kritike na t. i. domoljubni del nacionalnega programa za kulturo, pa še to po levičarski logiki, da je domoljubje enako nacionalizmu, ki je enak rasizmu, ta pa fašizmu, prek česar pridemo do spoznanja, da je domoljubje oblika fašizma.

Seveda ministrici želim obilo uspeha pri delu, ki pa ga bom kritično opazoval.

Mediji, domači in tuji, vaši ekipi niso bili posebej naklonjeni. Vas je ta odnos presenetil?

Ja in ne. Za vse, ki živimo v Sloveniji, je že na nek način normalno, da so mediji desni vladi manj naklonjeni. Sodelavka mi je na začetku mandata rekla, da mediji tudi levim vladam »nagajajo«, po nekaj tednih pa priznala, da tako hudo, kot je pod to vlado, pa res še ni bilo. Sam sem pričakoval pristranskost medijev, ne pa totalne vojne, kot se je zgodila.

Mediji so to vojno vodili na zelo spreten način. Bile so tudi očitne laži, denimo ko je portal Necenzurirano pisal o tem, da se nismo pritožili na odločbo upravnega sodišča, ki je ugodilo Novi24TV pri pritožbi glede medijskega razpisa. To je bila eklatantna laž, saj je državno pravobranilstvo v našem imenu pritožbo vložilo. Ali pa oddaja Focus na Pop TV, kjer je Maja Sodja povedala nekaj v smislu da so zaposleni v javnih zavodih dobivali plače, povsem drugače pa je s samozaposlenimi – se pravi, pretvarjali so se, kot da samozaposleni niso dobili 1100 evrov nepovratnih sredstev mesečno.

Večinoma pa ni šlo za neposredne laži, ampak spretna zavajanja. Recimo o v prvem delu omenjenih menjavah direktorjev – nismo jih menjali, potekli so jim mandati, mediji pa so poročali, da jih Janševa vlada »zamenjuje« – to so potem s pridom izvozili tudi v tujino.  Ali pa da se je proračun za kulturo leta 2020 znižal. Leta 2020 se določena sredstva zaradi pandemije niso mogla porabiti, ampak so bila  prenesena v proračun za naslednje leto, se pravi, da je proračun ostal enak, le nekaj denarja se je porabilo komaj leta 2021. Brali pa smo naslove: »Janševa vlada izčrpava kulturo.« Ali pa oddaja Tarča, kjer je nastopila naša državna sekretarka – problematizirali so ukrepe PKP, a so predstavili ukrepe PKP1, čeprav smo takrat bili že na PKP5. Zakaj? Ker smo z naknadnimi PKP-ji vse težave, ki so jih problematizirali, že rešili, kar so na koncu najbrž sami tudi ugotovili, predstavitev novih PKP-jev pa bi jim rušila koncept oddaje.

Šlo je za zelo spretno zavajajoče poročanje medijev, ki je konec koncev doseglo končni uspeh. Vlada, ki so jo očitno ideološko odkrito sovražili, je bila tudi splošno ne glede na neverjetne rezultate prav tako splošno osovražena.

Priznam pa, da nisem pričakoval znanstvenofantastičnih laži, ki smo jih brali v tujih medijih. Kaj takšnega mi je bilo pred dvemi leti povsem nepredstavljivo.

Foto: Peter Merše


Tudi minister Simoniti in premier Janša sta bila na trenutke osorna do novinarjev, Janša je spisal basen Vojna z mediji. Bi drugačen odnos z njune strani naredil kakšno razliko?

Mislim, da ne, saj je bil odnos medijev enak tako 13. marca 2020, ko smo prevzemali vlado, kot 2. junija 2022, ko smo jo prepustili novi oblasti. Prvih nekaj dni ni bilo nobenih tvitov, minister niti ni dajal izjav, saj smo bili preveč zaposleni s protikoronskimi paketi. Povedati je treba, da so enak odnos mediji do te koalicije imeli tudi v času, ko je bila ta še opozicija. Gre predvsem za splošno pristranskost, ki jo imajo večinski mediji do desnice.

Medijski napadi in izvoz lažnih novic v tujino so bili skrbno načrtovani, še preden se je mandat sploh začel. Tuji mediji so tako pisali, da je bil v Sloveniji ubit novinar, da je Nova24TV dobila 120.000 evrov iz medijskega razpisa, da je vlada Janeza Janše porušila kulturni center Rog, da Radio Študent ni prejel nobenih javnih sredstev, čeprav jih je, da vlada noče odobriti proračuna RTV Slovenija – karkoli naj bi že to pomenilo.

Vse te zgodbe so bile v tujino poslane s strani slovenskih aktivistov z izredno sistematičnostjo in konsistentnostjo – skoraj vsak teden se je v tujini pojavil kak članek s slovensko dnevnopolitično temo in ker tuji mediji niso znali pravilno procesirati slovenske realnosti, so pisali tako, kot jim je bilo sporočeno s strani slovenskih aktivistov. Osebno sem spisal vsaj 100 demantijev, ki pa seveda niso bili objavljeni v medijih samih. Smo jih pa objavili na spletni strani ministrstva za kulturo, da so se lahko naši bralci nasmejali ob neumnostih, ki se v tujini pišejo o nas.

Kdo je lansiral te zgodbe v tujino, ne vem, sem pa videl, da je francosko novinarko postaje Euronews – ki je v Sloveniji raziskovala »poskuse uničevanja medijev s strani desne vlade« – spremljala Helena Milinković, na RTV Slovenija zaposlena novinarka. Kaj to pomeni, pa presodite sami.

Ste zaznali razliko med domačimi in tujimi mediji?

Domači so bili bistveno bolj previdni. Kot sem rekel, odkritih laži je bilo malo, več je bilo zavajanj in polresnic, kjer se še vedno lahko skrijejo za kakšnimi izgovori, češ, ampak delno pa imamo vendarle prav. Vedeli so, da v Sloveniji ljudje ne bodo kupili zgodbic, da je novinarje RTV SLO strah za službo ter da trepetajo pred oblastjo. V tujini pa so se prodajale vse prej omenjene zgodbice, od umora novinarja, kjer so nas verjetno zamenjali s Slovaško, do zgodbe profesorja FDV Marka Milosavljevića, ki je za New York Times izjavil, da POP TV prispevke pošilja v preverjanje lastnikom v Prago, da ne bodo užalili Janeza Janše. Tem zgodbam pri nas ne bi nihče verjel.

V tujini pa so nas obravnavali na premici z Madžarsko in Poljsko, kot da se pri nas dogaja orbanizacija in da oblast prevzema Cerkev. Res me je presenetilo, kako enostavno je bilo tuje medije pripraviti do tega, da objavijo še najbolj nore izmišljotine, ki so jim jih dostavljali domači aktivisti. Pripravljeni so bili objaviti vse.

V tem mandatu sem izgubil zaupanje tako v slovensko kot v globalno, posebej evropsko novinarstvo. Očitno veljajo zdaj drugi standardi, informacij se več ne preverja, ampak se enostavno verjame »verodostojnim virom« oz t. i. trusted sources, s čimer se ustvarja avtocesta informacij med mednarodnimi mediji, levičarskimi NVO-ji in novinarskimi stanovskimi organizacijami.

Ste si leta 2020 predstavljali, da bo resen časopis, kot je Der Spiegel, napisal mladinast stavek, da želi Janša svojo državo preoblikovati v avtoritarni sistem po madžarskem vzoru? Ali pa da bo Deutsche Welle podelil nagrado za pogum Blažu Zgagi in ga tako postavil ob bok mučenikom noinarstva tipa Kuciak, Politkovskaja, Galizia? Jaz si nisem.

Slovenski mediji so pri tem vsaj toliko pazili, da so izpadli vsaj približno verodostojni ter da je bila informacija, ki so jo objavili, vsaj v nekaterih detajlih resnična, čeprav je šlo za zavajanje ali podtikanje polresnic. Tuji mediji so objavili vse, kar so dobili od svojih virov iz Slovenije. Bilo pa je očitno, da so jim naši aktivisti zelo jasno o naši državi ustvarili zelo popačeno sliko in da so verjeli alternativni resničnsti, da je Slovenija nekakšna vazalna država Madžarske.

Medijsko zakonodajo ste pripravili, ni pa šla skozi parlament in je zato obležala v predalu. V čem bi bila drugačna od tega, kar predvideva zdajšnja koalicija?

Da nismo uspeli sprejeti nove medijske zakonodaje, pušča grenak priokus. Tudi Evropska komisija je sprejetje nestrpno pričakovala, saj je naslavljala dva velika problema – lastniško koncentracijo medijev in transparentnost lastništva medijev. Z veliko mero sprenevedanja so nas sabotirali tisti skrajno levi elementi znotraj koalicije, ki so nato prestopili h Gibanju Svoboda.

Ob predstavitvi na poslanski skupini sta se poslanca Lep in Sluga pozitivno odzvala na predlog zakona. Sluga je bila celo mnenja, da bi morali medijsko zakonodajo prevetriti še bolj temeljito. Nič nista imela proti predlogu, da bi RTV prispevek postal neke vrste medijski davek, čigar del bi dobili tudi zasebni mediji in bi davkoplačevalcem prihranil 3 milijone evrov, ki jih zdaj dajemo tem medijem prek razpisa. Potem pa sta se pridružila poslancem KUL in govorila, da gre za izčrpavanje medijev.

Mimogrede, že leta 2001 je Drnovškova vlada sprejela podoben zakon, pa takrat ni nihče govoril o poskusih prevzema javnega zavoda RTV in izčrpavanja medijev. Je pa tisti zakon padel na Ustavnem sodišču, ker niso znali pokazati, kako bo RTV Slovenija nadomestila izgubo prihodkov.

V zadnji različici Zakona o medijih smo skušali implementirati tako imenovani švicarski model in ljudem dati možnost, da z delom RTV prispevka podprejo medije po lastni izbiri.

Na koncu je za slovensko medijsko krajino velika škoda, da zakoni niso bili sprejeti, ker bi korenito posegli v največje probleme slovenske medijske krajine – transparentnost in koncentracijo medijskega lastništva, ki izrazito negativno vplivata na pluralnost in verodostojnost medijev

Foto: Peter Merše


Kako bi rešili vprašanje transparentnosti?

Problem je, da medijske koncentracije danes ugotavlja Ministrstvo za kulturo, ki nima ustreznih orodij, znanja in kompetenc, da bi finančno forenzično raziskali medijske lastniške hobotnice. Za to je treba iz finančnega vidika poznati poslovne bilance in iz njih razvozlati, kje gre za povezane družbe, čeprav na prvi pogled ni videti, da bi bile povezane. Javni uslužbenci niso kos korporativnim odvetnikom, ki so te hobotnice ustvarjali za medijske tajkune. Zato bi to v pristojnost prepustili agenciji za varstvo konkurence (AVK). AVK ima potreben kader in znanje, da medijske lastniške koncentracije – kot tudi druge škodljive kartelne koncentracije lastništev gospodarskih družb – preuči in razkrije medijske in druge koncentracije. Tudi predstavniki Evropske komisije so se na sestankih strinjali, da je to prava pot.

Po enem izmed zakonskih predlogov SDS bi RTV prispevek postal prostovoljen. Se strinjate s tem predlogom?

Kot libertarno usmerjen državljan se vsekakor strinjam s takšnim predlogom.

Kako bi nadomestili izpad sredstev?

Glede na to, da Pro Plus, lastnik programov Pop TV in A Kanal, posluje z večkrat nižjim proračunom od RTV Slovenija, je gotovo, da je znotraj javnega zavoda še ogromno rezerv. Res je, da so del RTV Slovenija še druge institucije, ki so z njo povezane nekako na silo – orkester, oddajniki in zveze … a večino proračuna pobere program radiotelevizije. Tudi Pop TV s svojim veliko manjšim proračunom vzdržuje cel kup programov z zelo različnimi vsebinami.

Kaj pa zagotavljanje vsebin, ki so tržno potencialno manj zanimive in jih komercialne televizije posledično ne pokrivajo, recimo kulturni, verski, program ipd.?

Netflix nam je pokazal, da takšnih vsebin sploh ni in gre bolj za izgovor. Če je produkcija kvalitetno narejena, vsaka vsebina postane tržno zanimiva. Netflix je v zadnjih letih naredil pravi svetovni čudež iz lokalnih produkcij, ki bi bile pred petimi leti absolutno tržno nezanimive – z izvrstno izvedbo.

Z malce drugačnim načinom razmišljanja bi se RTV SLO brez težav znašla na trgu. Pogosto se zgledujemo po Zahodu, recimo po BBC. Ampak BBC ukinja tako imenovani license fee (njihovo različico RTV prispevka) z letom 2027 in obljubljajo, da bodo ohranili vse, tudi manj tržno zanimive programe.

V tem trenutku pri nas sicer ukinitev prispevka ni mogoča, ker je ustavno sodišče leta 2001 s kreativno interpretacijo člena ustave, ki govori o svobodi govora, ugotovilo, da del člena, ki govori o pravici do obveščenosti, hkrati pomeni, da mora država poskrbeti za nemoteno financiranje RTV Slovenija – s prispevkom ali kako drugače. Če del prispevka vzame, ga mora na kak drug način povrniti. Lahko tudi iz samega proračuna.

V idealnem svetu pa sem takoj za to, da se prispevek naredi prostovoljen ali pa vsaj ljudem damo pravico, da samo izberejo komu ga bodo namenili. Ljudje, ki želijo podpreti RTV, naj ga dajo RTV, če ne pa komu drugemu, lahko Domovini, lahko Mladini, kakor želijo. Zagovarjam svobodo izbire.

Kako gledate na depolitizacijo RTV Slovenija?

Depolitizacija RTV Slovenija zveni zelo podobno kot denacifikacija Ukrajine. Lov na čarovnice, ki ga uprizarja nova vlada skupaj z določeno frakcijo novinarjev RTV, je res strašljiv in spominja na retoriko iz 1945. V ozadju pa se pripravljajo za vodenje isti kadri, ki so RTV »nepolitično« vodili že v preteklih mandatih. Besede Braneta Golubovića očitno niso bile le besedna nerodnost, ampak freudovski zdrs – slovenski levi establišment res verjame, da obstajajo tako imenovani normalni novinarji, na drugi strani pa desni, očitno abnormalni novinarji. In RTV Slovenija mora biti normalna. Retorika te vlade, pa tudi nekaterih novinarjev javnega zavoda, ni vredna zgolj kritike, ampak tudi pisem v evropske institucije, medije in nadzorne organe.

Foto: Peter Merše


Največja vladna stranka vas je pred tedni obtožila, da ste dobili službo za nedoločen čas, obregnili so se tudi ob vaše kritike predsednika vlade. Ker pravite, da je ta trditev lažna, ste od njih zahtevali opravičilo. Ste ga dobili?

Do tega trenutka ga še nisem dobil. Odločil sem se, da jim dam dva tedna časa. Ta sta minila včeraj, ampak jim dajem še en teden, da zaključijo svoje kadrovske sezname smrti in ugotovijo, da mene ni na njih.

Vse pa kaže, da bom moral v tožbo, ker so me s svojimi izjavami obtožili nepotizma in korupcije, kar pa škodi mojemu strokovnemu in osebnemu ugledu.

Kaj boste počeli v prihodnje?
Najprej si bom vzel kakšen mesec oddiha, potem pa se bom verjetno podal v poslovne vode.

V eni kolumni ste zapisali, da se na Zahodu bije kulturna vojna. Kako se po vašem mnenju manifestira in kaj pomeni zmaga ene ali druge strani?

Kulturna vojna ni vojna znotraj zahodne kulture, ampak poskus rušenja zahodne judeokrščanske liberalne kulture z ustvarjanjem umetnih konfliktov. V celotni zahodni civilizaciji se je – na videz iz nič – ustvarila frakcija radikalnih kolektivistov, za katere je videti, kot da želijo zgraditi drugačen svet na novih kolektivističnih orwelijanskih temeljih. Kulturna vojna ima več aspektov – rasne BLM napetosti, LGBTQ radikalizem, antikapitalizem, antizahodne sentimente, afiniteto do kultur, ki so zahodu sovražne …

Mislim, da je osnovna komponenta kulturne vojne kolektivizem in zavračanje individualizma oz. osebne svobode. Ironično so v ZDA zagovorniki individualizma in osebne svobode konservativci, liberalci pa zagovorniki kolektivizma. Neomarksistični profesorji na zahodu so od devetdesetih do danes ustvarili prvo generacijo ljudi z militantno egalitaističnimi in kolektivističnimi stališči na področju ekonomije, kulture, rase, spolne usmerjenosti, veroizpovedi … Socialistične ideje o tem, da milijarderjev ne bi smelo biti, so derivat iste zgodbe kot LGBTQ ideologija, ki trdi, da spolov ni – oz. da jih obstaja cel kup – ter promovira sprevržene ideje, da si lahko nedorasli otroci sami izberejo svoj spol, saj je ta le socialni konstrukt. Ustvarjajo se kolektivistične zaprte skupine ljudi, ki jih mediji, akademiki in celo šolski sistem silijo, da se med sabo sovražijo, pri tem pa se uporablja teza, da je vse na Zahodu narobe in da je večina ljudi – razen belih, heteroseksualnih moških – nekako zatiranih. Temnopolte se sili v segregacijo in vzpodbuja mišljenje, da so vse njihove težave posledica sistemskega zatiranja. Revnim se razlaga, da so revni le zato, ker jih izkoriščajo bogati. Homoseksualcem se govori, da jih večinska heteroseksualna populacija ne sprejema. Transseksualcem se razlaga, da je transfobno razmišljanje, da 9-letniki niso dovolj zreli za odločitev o tem, da si bi dali operacijsko spremeniti genitalije. Mladostnikom na zahodu se razlaga, da živijo v izkoriščevalskem neokolonialnem političnem sistemu, ki ga morajo razbiti in zgraditi na novo. Se pravi, ustvarjajo se skupine, ki sovražijo ena drugo, hkrati pa skupaj sovražijo zahodno kulturo, v kateri živijo. Zadnja leta se pozna, da so del kulturne vojne postale tudi multikorporacije, kar je v gibanje vlilo milijarde propagadnih sredstev. Gre za ideologijo, ki je izredno nevarna za fundamente naše civilizacije. Predvsem zato, ker posega v najbolj primitivni del naših možganov, ki se ni spremenil, odkar smo živeli v plemenskih skupnostih. Ljudi segregira v skupine, ki se med sabo sovražijo. Neuspešnim posameznikom daje zunanje izgovore za njihove neuspehe.

Zakaj se to dogaja ravno zdaj oz. kdo je pognal tisto kepo, ki se zdaj kot velika snežna gmota vali proti vasi v vznožju? Težko reči. Bral sem teze Shapira, Petersona, Murrayja, pa me nobena ni povsem prepričala. Človeška družba je sestavljena iz tako kompleksne skupine interakcij, da je skoraj nemogoče priti do tako imenovanega izvirnega greha. Nekako pa moje razmišljanje gre v tejle smeri: Kaj bi naredil jaz, če bi bil zahodu sovražna in konkurenčna civilizacija, ki se bori za vzpostavitev drugačnega svetovnega reda brez osebne svobode in individualizma? Infiltriral bi se na zahod skozi akademski stranski vhod, zasejal mnogokalno seme sovraštva, nato pa čakal desetletja, dokler seme ne vzklije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01