Mitja Iršič: v mandatu Vaska Simonitija je kultura doživela pravi preporod (1. del)

Po odhodu ene in prihodu druge garniture smo režime dogajanja na kulturnem ministrstvu naredili z nekdanjim vodjo službe za odnose z javnostmi na tem ministrstvu, Mitjo Iršičem.

Zdi se, da se slovenske kulturnike že skoraj folklorno povezuje s pritoževanjem. O delu kulturnikov »jamra« že Prešeren, težko se mu izognemo na vsakoletni proslavi ob dnevu kulture. V kakšnem stanju je slovenska kultura, kakšno diagnozo bi ji naredili?

Ko smo prišli na ministrstvo, smo po pogovorih z uradniki hitro prišli do zaključka, da je ministrstvo v zadnjem desetletju nevede in nezavedno postalo neke vrste center za socialno delo za kulturnike, oz socialni korektiv za slabo finančno stanje nekaterih umetnikov. Za del kulturne scene, ki je skoraj že po neki inerciji povezana z levico, so postala javna sredstva na nek način sama po sebi umevna – kot pravica, ki jim pripada. Razpisi in natečaji tako niso bili več tekmovanja odličnosti, ampak zgolj še ena formalnost, medtem ko so bila sredstva podeljevana po nekem avtomatizmu.

Čutilo se je, da vlada mentaliteta, kot da je ministrstvo nek CSD, ki izplačuje denarno pomoč umetniško nadarjenim.

Ko kdo potem na kakšnem razpisu ni uspel ali ni dobil kakšnega statusa, smo doživeli takšen odziv, kot da nekdo ni dobil nadomestila plače na Zavodu za zaposlovanje po tem, ko je ostal brez službe. Takšna mentaliteta po mojem mnenju razvodeni kulturo, ji odvzame smisel.

Naj izrazim povsem osebno mnenje: smisel kulture je, da je neodvisna od politike in države. Bistvo kulture je improvizacija, svoboda, avanturizem. Tega po mojem mnenju ne moreš doseči, če te financira država in posredno prek nje politika. Kako lahko umetnik zre izven kalupa politike, če je prejemnik javnih sredstev, ki jo posredno podeljuje politika, ne razumem. Spomnim se, ko je ena od Prešernovih nagrajenk rekla, da je vesela predvsem denarne nagrade. Umetnost očitno doživlja kot finančno priložnost.

Za del kulturne scene, ki je skoraj že po neki inerciji povezana z levico, so postala javna sredstva na nek način sama po sebi umevna – kot pravica, ki jim pripada.

Zame osebno, kot libertarca avstrijske ekonomske šole, je državno financiranje umetnosti žalitev za kulturo, za umetnost in za individualizem. Sam tudi ne vidim nobene težave v tem, da kulturniki, ki še niso uspešni v svoji dejavnosti, opravljajo druge poklice, kot je to navada v ZDA. Res pa je evropska tradicija na tem področju malo drugačna.

Nekatera področja iz pristojnosti ministrstva za kulturo je v resnici najbrž smelo financirati – npr. obnova kulturne dediščine, ki ima merljive multiplikativne učinke in založništvo, ki bi v tako majhni državi kot je naša težko preživelo samostojno. Kot rečeno, pa je velik problem, da nekateri slovenski umetniki doživljajo financiranje s strani države kot neko svojo osebno pravico, ki jim pripada.

Pravite, da je kultura inetrno povezana z levico, zakaj je po vašem mnenju temu tako?

Težko naletimo na primer slovenske umetnosti, ki v sebi ne nosi neke komponente razrednega boja, boja med bogatimi in revnimi. Danes je, poenostavljeno povedano, slovenska kultura to, da se z lisicami prikleneš na obcestno svetilko in s tem simboliziraš trpljenje in zatiranje bangladeških delavcev. To je po inerciji povezano z levo politiko.

Gre pa za globalni fenomen. Tudi na zahodu (v EU in ZDA) je večina umetnikov levo usmerjenih – večina umetnikov deluje z nekim motivom in prepričanjem, da je v sistemu vse narobe, da ga je treba porušiti ter zgraditi na novo. Tukaj pride do stika anarhije in socializma. Širše gledano to reflektira tudi en odraz kulturne vojne, ki jo je levica globalno že izgubila.

Slovenija je tako del globalne zgodbe, z dodatno domačo komponento –  predniki slovenskih umetnikov so bili družbeno-politični delavci, ki so proizvajali kulturo po godu enopartijskega sistema. Če niso, pa niso mogli biti umetniki. Težko je biti umetnik v diktaturi, če ne ustvarjaš odkrite ali prikrite oblastne propagande.

V Sloveniji tako pride do izraza ta splošni globalni fenomen umetniškega levičarstva ter še intimna povezava umetnosti s preteklim režimom ter s tem povezana afiniteta do egalitarizma, antikapitalizma, družbenih uravnilovk …

Število samozaposlenih v kulturi iz leta v leto narašča. Kakšna je njihova vloga in zakaj tak porast?

V Sloveniji je trenutno približno 3.300 vpisanih v razvid samozaposlenih v kulturi, 2.300 od tega je takih, ki jim država plačuje tudi prispevke za socialno varnost. V Sloveniji imamo tako 2.300 ljudi, ki so po Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) vrhunski umetniki.

Vprašanje za celotno slovensko družbo  – tako strokovno kot laično – pa je, ali imamo resnično 2.300 izjemnih umetnikov, ki v tujini promovirajo Slovenijo in predstavljajo špico svoje branže, hkrati pa so tako revni, da jim je potrebno plačevati prispevke, ker ne morejo poskrbeti za lastno preživetje?

Ko smo preučevali ustaljeni mehanizem podeljevanja statusov samozaposlenih v kulturi, smo ugotovili, da je prihajalo do avtomatizma podeljevanja statusov. Prosilec odda nepopolno vlogo in potem skupaj z uradnico ali uradnikom pride do zadovoljivega rezultata, tako da se mu svetuje kakšne dokaze naj še dostavi, da se bo status vrhunskega umetnika nekako opravičil.

Ker se vloge večinoma niso zavračale, je prišlo do inflacije števila samozaposlenih v kulturi. Kar pa razvodeni tudi status vrhunskega umetnika. Po ZUJIK je to nagrada, privilegij za vrhunskost v umetnosti, ki ne pripada vsakomur, kot je rad poudaril minister Simoniti. Nekateri slovenski kulturniki pa so ta privilegij začeli doživljati kot svojo pravico. Ko so bile določene prošenje za statuse zavrnjene, pa so začeli nekateri skrajneži pred ministrstvom protestirati in govoriti, da uničujemo živo kulturo.

Ministrstvo pod vodstvom ministra dr. Simonitija ni želelo škodovati samozaposlenim v kulturi. Nasprotno. Statusu samozaposlenega v kulturi je želelo vrniti dostojanstvo in ugled. Če se statusi podeljujejo po avtomatizmu, je to ponižanje za resnično vrhunske umetnike, katerim je status po ZUIJK-u namenjen.

Kako potem vzpostaviti sistem, v katerem bi bili ustrezno nagrajeni res vrhunski umetniki in ne skoraj vsi, ki prijavijo status. Je mogoče postaviti objektivno oceno kakovosti v kulturi in kako se ta ocenjuje?

Da se to da, smo dokazali v našem mandatu. Zakon zelo dobro definira, komu je tak status namenjen. Samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati, če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. To je izredno natančna in stroga definicija. Gre torej za vrhunske umetnike ali umetnike iz deficitarnih poklicev, ki so s svojim ustvarjanjem prispevali k razvoju področja.

Zakon ponuja vsa orodja, da institutu samozaposlenih v kulturi povrnemo ugled in čast, le konsistentno ga je treba izvrševati. Obravnave problema se moramo lotiti drugače, kot so to počele prejšnje vlade, ko je bilo v mnogih primerih potrebno mnogo uradniške kreativnosti, da sta npr. uradnik in umetnik prišla do zaključka, da je komercialni pop zabavljač preprostih besedil – včasih tudi v tujih jezikih –  vrhunski umetnik, ki bi ga bilo vredno podpreti z javnim denarjem.

Status je neka nagrada, privilegij za vrhunskost v kulturi. To, da se je status na nek način izrodil, je slabo tako za kulturo kot za tiste resnično nadpovprečne umetnike, ki jim je ta institut namenjen. Torej neke bodoče Cankarje in Prešerne, ki bi jim država omogočila nemoteno ustvarjanje namesto bogatih mecenov, ko gre za vrhunsko, a tržno manj zanimivo umetnost.

Ta status se je izrodil, ker so ga po mojem mnenju dobili tudi ljudje, ki ne sodijo v sfero vrhunskih umetnikov in tudi zato ker se ga finančno izigrava. Pravica do plačanih prispevkov je mogoča samo do določenega cenzusa – 20.000 evrov bruto letnih prihodkov. Ko umetnik preseže ta cenzus, se mu pravica avtomatsko zamrzne dokler spet ne pride pod cenzus, ki je postavljen nekje na povprečni bruto plači. Nekateri leto zaključijo s 19.980 evri prihodkov in podobno, kar je nekakšen indic izigravanja sistema. Morda bi potrebovali delovno skupino, ki bi preverila kako se zakon – ki je sicer dober – izvršuje v praksi.

Nekatere uradnike je bilo strah, saj so jih ljudje,  ki jim ni bil odobren status ali pa sredstva iz kakšnega razpisa, čakali pred delovnim mestom in jih nadlegovali.

Obstaja pa še en problem, o katerem se ne govori. Nekateri umetniki znajo biti tudi nasilni. Nekatere uradnike je bilo strah, saj so jih ljudje,  ki jim ni bil odobren status ali pa sredstva iz kakšnega razpisa, čakali pred delovnim mestom in jih nadlegovali. Predvsem so izpostavljene ženske. Marsikatero uslužbenko je sistem tukaj pustil na cedilu. Raper Zlatko je uslužbenki ministrstva grozil celo s smrtjo, kolikor sem seznanjen, ga je kazensko preganjala, postopek pa še ni zaključen. Ta gospa je bila več mesecev v šoku, ni spala, v službo in domov pa jo je moral voziti partner, da se je počutila varno.

Da zaključim – zakonodaja sama ni problematična. Problematična je implementacija. Kar pa se da relativno enostavno tudi popraviti.

Ko je govora o kulturi, se hitro znajdemo na nekem spolzkem terenu, posebno še pri avantgardni umetnosti. Kje potegniti mejo med kritično kulturo in nasiljem, skrpucali, žaljenjem verskih in drugih čustev na drugi strani? Kje je meja med postavljanjem standardov in cenzuro?

Nobena umetnost ni tako vulgarna, da bi jo osebno cenzuriral. Verjamem v popolno svobodo izražanja. Prejšnja vlada je absolutno upoštevala svobodo tiska, govora in izražanja in tako je prav.

Drugo vprašanje pa je, ali je umetnost, katere osnovni namen je izključno politična agitacija, vredna javnega financiranja. Je še umetnost, če obstaja zgolj zaradi aktivistično-političnega namena ali namena politične provokacije? Sam mislim, da ni in mnogi ljudje iz kulturne srenje, s katerimi sem se o tem pogovarjal, se strinjajo z menoj. Vendarle pa kot laik na tem področju končno oceno prepuščam strokovnjakom. Vsekakor pa se mi zdi, da to kaj je umetnost in kje so meje ni tema o kateri se bi bilo navadnim smrtnikom prepovedano pogovarjati. Še posebej, če navadni smrtniki to plačujejo.

Katere so ključne spremembe, ki so nastopile v preteklem mandatu pod vodstvom ministra Simonitija?

Minister Simoniti je mandat prevzel v zelo nenavadnih časih, ki se verjetno ne bodo več ponovili. Ko smo prišli na ministrstvo, nam je prejšnji (SD-jev) generalni sekretar ob dobrodošlici povedal, da bo ministrstvo verjetno čez 10 dni povsem zaprto zaradi pandemije covida. Danes se ne zavedamo več, kako kataklizmični in kaotični so bili tisti časi. Ljudje so pričakovali konec sveta. Ampak ministrstvo se ni zaprlo. Vsi skupaj, tako kabinet, kot redni uslužbenci smo dve leti trdo delali in ponosen sem na dosežke, ki smo jih dosegli v tem času.

Ko je marca 2020 kazalo, da vse razpada, si niti v sanjah nisem mislil, da bomo dosegli toliko kot smo. Že prvi teden, ko smo prišli v pisarno smo pripravljali predloge za PKP1. V času, kjer je trenutno Golobova vlada, smo že pripravljali PKP2, ki je upošteval vse pripombe kulturnikov in interesnih združenj.

Vsi samozaposleni v kulturi so skoraj vso pandemijo prejemali 700 evrov temeljnega mesečnega dohodka, vsem, tudi tistim brez statusa vrhunskega umetnika smo plačevali še  prispevke. Kulturnim institucijam in NVO-jem na področju kulture smo plačevali nadomestilo plače za čas čakanja na delo njihovih zaposlenih. Javnim zavodom so bili izplačani dodatki v skupni višini 4,5 milijona evrov. Na koncu je kultura ne le preživela, ampak še nikoli ni bila v takšni finančni formi kot ob koncu mandata.

Najprej smo kar se da omilili posledice covid krize, nato pa smo uspeli zagotoviti rekordni proračun za kulturo za leti 2021 in 2022. 238 milijonov evrov za leto 2021 in 244 milijonov evrov za 2022 je največ, kolikor je ta država kadarkoli namenila kulturi. 122 dodatnih milijonov do leta 2027 smo uspeli zagotoviti še z implementacijo t.i. »kulturnega evra«, v okviru Načrta za okrevanje in odpornost EU pa smo uspeli zagotoviti še dodatnih 87 milijonov nepovratnih sredstev.

Kar pa je še posebej pomembno: vse dejavnosti so bile bolje financirane kot v prejšnjem mandatu, pri čemer je bila v času vlade Marjana Šarca konjunktura, v našem mandatu pa smo bili soočeni s koronakrizo.

Znova se prenavlja kulturna dediščina, obnavlja se cel kup gradov, za Arhiv RS in Muzej slovenske osamosvojitve smo zagotovili prostore na Poljanski 40, kjer se bo v kratkem začela prenova, po dolgih desetletjih čakanja se bo prenavljala Prešernova domačija v Vrbi.

Omenil bi še, da smo po enajstih letih začeli zakonsko urejati zastalo problematiko izrednih pokojnin, po več mandatih smo ravno v našem kriznem mandatu uspeli napisati resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo – prej to v mirnejših časih ni uspelo petim ministrom zapored.

Se pravi – v mandatu dr. Simonitija je kultura doživela pravi preporod.

Glede na vse to so protesti pred ministrstvom še toliko bolj bizarni. Morda res zato, ker smo stremeli po tem, da Ministrstvo za kulturo v našem mandatu ni bilo več center za socialno delo, ampak center odličnosti in nadpovprečnosti, kar pa marsikomu ni bilo všeč.

244 milijonov evrov je velika vsota. Kaj slovenski davkoplačevalci dobimo za denar, ki ga namenjamo kulturi?

To je velika številka, v njej pa so zajeta tudi nepovratna evropska sredstva, ki smo jih priborili iz sklada za odpornost in okrevanje. 244 milijonov ne gre samo za umetniške projekte, razpise in samozaposlene v kulturi, kot si morda nekateri plastično predstavljajo – čeprav je res, da bodo več denarja dobile prav vse dejavnosti – založništvo, filmska dejavnost, gledališka umetnost, AV produkcija itd.

Velik del sredstev je namenjen investicijam v javno kulturno infrastrukturo, npr. obnovi kulturne dediščine, spomenikov, gradov, ki so desetletja propadali.

Gradovi so povezani tudi z gospodarstvom in turizmom, v njih se bodo izvajale različne aktivnosti. Za razliko od prejšnjih vlad smo prek kulturne dediščine uresničevali tudi turistični potencial. V prejšnjih mandatih se je kdaj kakšen grad obnovil, potem pa sameval, saj upravljalci niso našli ustreznih programov za utilizacijo zgradbe.  Pred prenovami, smo se z lokalnimi skupnostmi veliko pogovarjali tudi o tem kako se bodo nepremičnine v bodoče uporabljale. Marsikateri vložek v ima tako potencial za multiplikativni učinek, če je stvar pravilno načrtovana.

Več kritik je bilo na račun kadrovanja. Direktorjev sicer niste zamenjali, kot se je očitalo, temveč le po izteku mandata imenovali druge kandidate, pa vendar so očitki leteli tudi na nestrokovnost kadrov. kako je potekalo izbiranje kadrov?

V medijih, tako domačih kot tujih so se pojavljale napačne interpretacije, da so bili direktorji kulturnih ustanov zamenjani. Zamenjali smo le eno direktorico. To je bila Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo. Postopek zamenjave je začel že minister Poznič zaradi kršitev delovnih obveznosti in suma korupcije. Zamida se je v postopku seveda tudi pritožila, nedavno, malce pred koncem mandata pa smo dobili tudi odločbo sodišča, ki je v prid ministrstva.

Vsem ostalim direktorjem je potekel mandat, zato so bili izbrani novi direktorji v skladu z veljavno zakonodajo. To zgodbo mediji uspešno manipulurajo, češ, da je stroka dala Simonitijevim političnim kandidatom za direktorje rdeči karton, kar ne drži. Prav vsak direktor je dobil pozitivno mnenje izbirne komisije, nihče od kandidatov ni politično izpostavljen, niti ni sodeloval v nobeni politični stranki, ampak so vsi vrhunski mednarodno prepoznani strokovnjaki na svojih področjih. Zato je njihovo medijsko označevanje za navadne aparatčike velika svinjarija in medijski pogrom, ki škoduje njihovem poklicnem in osebnem ugledu. Negativna mnenja so dajali le nekateri sveti zavodov, ki so bili imenovani v prejšnjih mandatih. A ti po zakonu ne potrjujejo direktorjev.

Glede na to, da so mediji pretežno politično levo usmerjeni, akademija in delno tudi pravosodje prav tako, pa se mi ne zdi nenavadno, da so do menjav direktorjev javnih zavodov, opravljenih v času desnih vlad kritični in jih že privzeto vidijo kot nestrokovne, govorijo celo, da gre za razkroj pravne države in politizacija strokovnih položajev, imenovanja levih vlad pa prav nikoli ne problematizirajo oz. jih celo opravičujejo, tudi ko gre za očitne politične nastavljence.

Osebno mislim, da bi bil za Slovenijo najboljši ameriški model, ko administracija pripelje vse osebje na novo in je potem odvisna le sama od sebe, brez izgovorov, da česa ni bilo mogoče narediti zaradi direktorjev iz prejšnje vlade. Potem bi končno lahko prenehali s to igro za javnost, kjer se izpostavljajo menjave le ene politične opcije.

Med temi menjavami je bil tudi direktor narodnega muzeja, ki se je nedavno osmešil s pripravo razstave ponaredkov in nato odstopil. Je bilo njegovo imenovanje napaka?

To napako z razstavo težko neposredno komentiram, ker smo v tem času že zaključili mandat. Lahko povem le, da že prej strokovna komisija na ministrstvu te razstave ni podprla ter da je sicer direktor do tega incidenta svoje delo opravljal vestno, temeljito in učinkovito, kar so pokazale tudi številke. Institucija je poslovala bolje kot kadarkoli v zgodovini. Špekuliram: morda so mu afero celo podtaknili in je naivno padel na »finto«.

Kdo bi mu jo podtaknil?

Težko reči, verjetno tisti, ki so mu razstavo tudi predlagali oz. ponudili, ali pa mu je kakšno podrobnost zamolčal kdo, ki bi mu jo bil dolžan povedati. Treba je poudariti tudi, da včasih ponaredkov ni tako zelo enostavno ugotoviti, kot si ljudje predstavljajo. Tudi ugledni muzeji, denimo v Francijo so imeli več let na ogled shranjene artefakte, ki so bili ponaredki, pa kustosi, sicer vrhunski strokovnjaki, tega niso opazili.

Metelkove 6 vam ni uspelo izseliti. Zakaj ne bi bilo bolje, da tam ostanejo organizacije, ki so tam že zdaj? kako komentirate ta “neuspeh”?

Gre za to, da je Ministrstvo za kulturo lastnik teh objektov. Žalostno je, da lastnik v naši državi ne more uveljaviti svoje lastninske pravice. Poleg tega je stavba nevarna in nujno potrebna obnove. Pred leti je strešnik že poškodoval otroka, tudi notranji prostori so dotrajani, stavba namreč že kar nekaj desetletij ni bila obnovljena.

Že pod mandatom ministra Prešička se je načrtovalo, da bi se tja preselil prirodoslovni muzej in mi smo le nadaljevali njegovo delo.

Ministrstvo za kulturo kot lastnik je želelo stavbo uporabiti za muzejski kvartir po vzoru dunajskega, za kar ima vso pravico. Muzejska dejavnost harmonično spada v prostor, kjer so koncentrirani že vsi drugi muzeji danes pa ta neobnovljena, grafitirana, nevarna zgradba dela sramoto ostalim obnovljenim muzejskimi zgradbami in kvari splošno podobo okolice.

Naj povem, da smo se organizacijam, ki so danes na Metelkovi 6 trudili urediti druge prostore, ampak niso bili pripravljeni sprejeti ničesar izven Ljubljane. Prepričani so, da jim pripadajo prostori na luksuzni lokaciji v središču Ljubljane. Banalnost situacije pa ponazarjajo tudi pisma drugih nevladnih organizacij, ki so spraševala, če se lahko še njim uredi prostore v središču Ljubljane, če pa so do njih upravičeni tisti NVO-ji, ki so sicer prejeli že milijonska sredstva iz proračuna.

Najemniki namreč za bivanje krijejo le stroške, drugače v stavbi bivajo povsem brezplačno v skladu s fikcijo sklenjene pogodbe – katero pa ima seveda ministrstvo pravico kadarkoli razdreti.

V pogodbi pa je med drugim še določeno, da se najemnih prostorov brez soglasja najemodajalca ne sme oddajati v nadaljnji podnajem. Več  najemnikov je to določbo kršilo in oddalo prostore brez soglasja ministrstva v podnajem drugim podnajemnikom.

To, da so se sodni postopki vlekli tako dolgo, da na koncu izselitve in obnove nismo mogli izpeljati je velik udarec za Ljubljano in splošno urejenost okolice.