Ministrstvo za kulturo s predlogom Zakona o medijih omejuje uredniško avtonomijo, gospodarsko pobudo in versko svobodo

»Predlog Zakona o medijih je ustavno sporen ter v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami, saj omejuje zagotovljene svoboščin. Med ključnimi problematičnimi vidiki so 34. člen, ki omogoča arbitrarno cenzuro pod pretvezo preganjanja sovražnega govora, 48. člen, ki posega v versko svobodo z omejevanjem oglaševanja verskih skupnosti, in določila, ki predpostavljajo omejitve v programskem času, saj škodijo medijski pluralnosti in kakovosti ter raznovrstnosti vsebin, kar zadeva edino nepridobitno radijsko postajo posebnega pomena v Sloveniji – Radio Ognjišče,« so danes povedali na tiskovni konferenci Koordinacije katoliških medijev pri Slovenski škofovski konferenci.

Koordinacija poziva vse medije, novinarje, urednike in vse v medijskih poklicih, ki jih bo predlagan zakon prizadel, da do konca meseca izkoristijo čas ter svoje pripombe in pomisleke sporočijo pripravljavcem zakona. 

Pred dnevi pa je problematične elemente predlaganega zakona naslovila tudi Slovenska škofovska konferenca s škofom Sajetom na čelu, ki je v svoji izjavi zapisala: »V Katoliški cerkvi si želimo, da bi bil slovenski medijski prostor odprt, pluralen in bi spodbujal k spoštljivemu javnemu diskurzu in izražanju. Vsako vnaprejšnje in splošno omejevanje določene skupine državljanov pri participaciji v javnem prostoru je ustavno sporno in nedopustno. Ob tem se zavzemamo in podpiramo jasnejše določbe tudi v predlogu ZMed-1, ki bi še dodatno sankcionirale sovražni govor. Omejevanje svobodnega obveščanja o dogodki in delovanju verskih skupnosti v Sloveniji pa predstavlja nedopustno diskriminacijo državljanov na podlagi njihove verske pripadnosti, zato predlagamo, da ustrezno spremenite predlagano ureditev na način, ki bo skladen z ustavnim in mednarodnim pravom človekovih pravic.«

Z nekaj izboljšavami zakrivati temeljne spremembe

Predlagani Zakon o medijih prinaša veliko temeljnih sprememb, ki so ustavno sporne. Obenem pa prinaša tudi nekaj rešitev, ki niso sporne. Pomoči medijem po novem ne bodo več omejene samo na sofinanciranje programskih vsebin v medijih, ampak bo mogoče spodbujati tudi nastanek zagonskih medijskih podjetij, razpisati projekte za razvoj novih znanj in produktov ter subvencionirati deficitarne poklice v medijih. Prav tako bo mogoča subvencija distribucijskih poti do uporabnikov, podeljevanje novinarskih štipendij in subvencioniranje naročnin.

Predviden je nov register, s katerim bodo nadgradili dosedanji medijski razvid. Tam bo mogoče poiskati aktualne podatke o formalnih in dejanskih lastnikih medijev, podatke o državnem oglaševanju in prejetih državnih pomočeh ter druge podatke, ki so potrebni za poznavanje medijske krajine. V tem novem registru bo lahko vsak poiskal informacijo, kdo je odgovoren za ključne poslovne in uredniške odločitve medija, ki ga spremlja. Veliko število medijev ima namreč lahko istega lastnika, a to zaradi prepletenih lastniških povezav ni takoj razvidno.

S predlogom naj bi dosegli tudi večjo preglednost medijskega lastništva in omejevanje koncentracije. Predlog zato predvideva poseben postopek pri presoji medijske koncentracije, v katerem bo regulator presojal tudi vplive koncentracije na medijski pluralizem.

Vse te spremembe pa niso dovolj, da bi zakrile temeljne spremembe, ki so uperjene točno proti določenim medijem. 34. člen predlaganega zakona denimo omogoča arbitraren poseg inšpektorja v objavljeno besedilo in s tem v svobodo izražanja, pri čemer zakon omejevanje svobode izražanja nedopustno širi preko ustavnih okvirov in predvideva nadzor nad izražanjem različnih stališč v zadevah, ki jih le določene skupine z družbeno, politično in ekonomsko močjo dojemajo kot sporne, kar ne more biti ustavno dopusten cilj.

Omejevanje delovanja Radia Ognjišče

Na celotnem področju programov posebnega pomena pa Koordinacija nasprotuje omejitvam v programskem času, ki so določene v predlogu zakona, in izraža skrb za ohranitev raznolikosti na področju lastne produkcije. Aktualni predlog zakona namreč kaže na izgubo kulturne in umetniške vrednosti v radijskih programih. Lastna produkcija ne priznava produkcije na področju verskih vsebin in tako bistveno posega v uredniško politiko radia posebnega pomena. Koordinacija tudi nasprotuje dodatnim obveznim dajatvam na podlagi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, saj gre za nepotrebno finančno obremenitev za nepridobitne radijske postaje posebnega pomena. 

Tako so pri Radiu Ognjišče pojasnili svoje stališče: »Kot nepridobitna radijska postaja posebnega pomena nasprotujemo omejenemu programskemu času (od 5.00 do 19.00), v katerem se mora zagotoviti najmanj 20 % programskih vsebin lastne produkcije. Predlagamo, da ostaja, kot do zdaj, 24 ur. V našem programu je veliko lastne produkcije prav v času med 19.00 in 22.00. In nujnost 24-urnega časa je potrebna tudi, ker je bilo mogoče do zdaj kot delež lastne produkcije šteti tudi prvo ponovitev, ki pa se zgodi prav v nočnem času. Nasprotujemo tudi ožjemu naboru programskih vsebin, ki se štejejo za lastno produkcijo: zgolj informativni in izobraževalni. Za ilustracijo povemo, da je v našem programu več kot 8 % verskih vsebin, zato se nam ne zdi prav, da bi bila ta vsebina izključena iz deleža lastne produkcije. S tem se bistveno posega v našo uredniško politiko.«

Politično odločanje o svobodi govora

ZMed-1 v 14. členu predvideva državno pomoč medijem na podlagi izkazanega javnega interesa na področju medijev. Ta interes bo v veliki meri določal Nacionalni svet za medije, ki bo v resnici povsem vladni organ (torej pod neposrednim nadzorom vladajoče politike). S tem se nedopustno privilegira zgolj tiste medijske glasove, ki so skladni z agendo skupin z družbeno, ekonomsko in politično močjo. Edino te skupine bodo namreč lahko – tudi preko »vladnega« Nacionalnega sveta za medije – določale javni interes na področju medijev in s tem usmerjanje javnih sredstev.

Zakon ukinja Svet za radiodifuzijo, ki ga je na podlagi javnega razpisa imenoval Državni zbor in kateremu je tehnično, strokovno, administrativno in finančno podporo zagotavljal AKOS kot neodvisna agencija. Namesto tega 30. in 31. člen ZMed-1 uvajata Nacionalni svet za medije, ki je dejansko nov vladni urad. Čeprav ga imenuje Državni zbor (z večino vseh poslancev), kandidatno listo na podlagi javnega razpisa izbere vlada, pri čemer si vlada dodatni nadzor nad imenovanjem v Državnem zboru zagotavlja z določilom, da Državni zbor glasuje o celotni kandidatni listi. Da gre dejansko za vladni organ, dokazuje tudi 1. odstavek 32. člena ZMed-1, ki pravi, da vlada zagotovi administrativno in tehnično podporo ter sredstva za delovanje Sveta za medije.

Dodatno ta vladni organ odloča o pridobitvah radijskih frekvenc (91. člen ZMed-1) in po novem na enak način podeljuje tudi pravico razširjanja radijskih in televizijskih programov na prizemni radiodifuziji (66. člen in obrazložitev tega člena). S temi določili torej ZMed-1 uvaja nedopusten nadzor vlade nad celotnim medijskim prostorom v državi.

Posebej problematičen pa je 47. člen, ki za dosego ustavno nedopustnega cilja ožanja medijskega prostora onemogoča celo prosto gospodarsko pobudo. Ta člen namreč ureja državno oglaševanje, ki mora uresničevati javni interes na področju medijev. Tega pa bo določal Nacionalni svet za medije, ki bo pod neposrednim nadzorom vlade. Pri tem bodo morali naročniki pridobiti soglasje vlade RS za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 evrov. To določilo torej uzakonja popoln nadzor vlade nad denarjem, ki bo na voljo za financiranje medijev. To je še posebej sporno, ker termin »državno financiranje« v zakonu ni jasno določen in bi lahko predstavljal manipulacijo vsakokratne vlade.