Mi pa še kar molčimo

Uredništvo
Vir: Pexeles
POSLUŠAJ ČLANEK

Avtor: Jože Jurkovič

Pred kratkim umrli srbski novinar Slaviša Lekić je v oddaji Junaci doba zlog (Junaki dobe zla) povedal nekako tako: »Za vse zlo, vse kraje, vse laži in sistematično rušenje državnih ustanov prehitro pripisujemo vso odgovornost tistim, ki z večino v parlamentu vladajo čisto po svojih kriterijih, ki nikakor niso tisti, o katerih govorijo na TV. Morda v enaki meri ali celo bolj smo krivi vsi, ki molčimo in ne naredimo nič.«

Ta tekst me je zelo nagovoril, saj čutim, da je veliko podobnosti z našo realnostjo. Dobro se spomnim, ko je na policah glasbenih trgovin izšel nov CD s podobo Marije z Brezij, ki v naročju ni držala Deteta Jezusa, ampak podgano. Že v naslednji številki časopisa Družina je na prvi strani takratni ljubljanski metropolit v prvem stavku zapisal: »Mislili smo, da je nekje meja, čez katero ne bodo šli.«

In prav ta stavek je kot opomin privrel iz mene, ko sem na RTV SLO 1 videl grd črn madež pred glavnim oltarjem na Brezjah. Z nasmehom in vidnim spoštovanjem je sprejel gosta predstavnik reda, ki naj bi skrbel, da svetišče ostane svetišče in ne tržnica; manjkal je samo (ne plišasti) pes, ki je tako dobrodošel v premierjevi pisarni. Bil sem jezen, tako kot v primeru, ko mi golobi ali golobiči z ostanki prebave onesnažijo prednje steklo na avtomobilu. Kako je mogoče, da skrbnik cerkve ni razumel, da gre samo za posnetek, ki bo pred naslednjimi volitvami obudil spomin in kot tolikokrat doslej zavedel volivce, češ, malo verna pa že morata biti, če sta šla na Brezje.

Sprejem Tine Gaber Golob in Roberta Goloba na Brezjah. Foto: Facebook @Dr.Robert Golob

Sistematično rušenje

Nekaj takega se je zgodilo, ko sta v predvolilnem boju nastopila pokojni Jože Pučnik in Milan Kučan. Na vprašanje novinarke, ali sta verna, je g. Pučnik, pošten, kot je bil, jasno in odločno odgovoril, da je ateist, g. Milan pa je začel z opisom, kako globoko verna je bila njegova stara mama, potem pa je nekako vse zvodenelo. O svoji veri ali neveri ni rekel ničesar! Toda edini veljavni kriterij ostaja zapisan v Svetem pismu: Pokaži mi svoja dela in pokazal ti bom tvojo vero! Kako prepričljivo več dobrega je v svojem življenju naredil g. Pučnik za Slovenijo! Mi pa smo bili tiho. Je, kar je – to je bilo edino, kar smo zmogli!

Dela premierskega para govorijo v tako veliki meri samo o namernem spreminjanju zakonodaje, ki nam jemlje na vseh področjih, ki so nam draga (šolstvo, zasebne ustanove, varstvo in šolanje, abortus, evtanazija, zasebna iniciativa, zasebni vrtci in šole …), in kar je najpomembnejše, da z večino v parlamentu sistematično rušijo državne ustanove: policijo, tožilstvo in sodišča. Tako že vsakdo od nas ve, komu v naši državi se ni treba bati sodišč, kdo lahko prepove pokop žrtev terorja na Žalah … In kakor bi dejal nekdanji predsednik Türk, se pač oni z drugorazrednimi temami ne ukvarjajo.

V tej vrsti najdemo tudi go. Spomenko Hribar, ki je nedavno tega javno nasprotovala »nepotrebnim« debatam o evtanaziji, češ, še vsak pes si na koncu zasluži milostni strel. Kako prezira vredna izjava! In tako govorijo potomci tistih, ki so strele delili brez milosti. Tudi moj stari ata in stric, svetniška človeka, sta prejela strel brez vsake sodbe in vsake milosti. Zato sem na 8. redni seji stranke NSi, v kateri sem bil predsednik seniorske organizacije, 15. marca 2014 predlagal in v sklepu 5/8 je bilo sprejeto: »Svet Nove Slovenije predlaga poslanski skupini, da gre v pripravo zakona o dostojnem pokopu vseh žrtev.«

Gotovo najzaslužnejši za vse, kar se je kasneje zgodilo, g. dr. Ferenc, je pred kratkim v reviji Domovina povedal, da nova oblast po vsakem odkritju novega grobišča (doslej je odkritih že čez 600!) namerno zavlačuje in zmanjšuje sredstva za delo naprej. Prav zato me skrunitev svetišča na Brezjah tako prizadene; videl sem kup, na tisoče rožnih vencev iz mrtvih rok tistih, ki so k brezjanski Mariji klicali, tik preden so bili tako kruto pobiti.

Prav zato me skrunitev svetišča na Brezjah tako prizadene; videl sem kup, na tisoče rožnih vencev iz mrtvih rok tistih, ki so k brezjanski Mariji klicali, tik preden so bili tako kruto pobiti.

Modrost in ljubezen

Pokojni veliki Slovenec Ivan je malo pred svojim odhodom v večnost dejal: »Posledice komunizma so hujše od komunizma samega.« Pri 70. letih mi zmeraj več pomenijo besede Nobelovega nagrajenca Mauricea Maeterlincka (1911), ki pravi: »Na oni svet bomo nesli samo ljubezen. In te ljubezni bo toliko, kolikor globoko strugo v naših srcih bo izdolblo hrepenenje po Dobrem.« In da bi šli po tej poti, nam je potrebna modrost, za katero isti avtor pravi: »Ne pozabimo; modrost ne raste v vazi razuma, ampak v vazi Ljubezni. Razum je sicer vedno pri korenini, vendar cvet ali sad nista posledica razuma, ampak Ljubezni. Razum namreč zahteva pravičnost (oko za oko, zob za zob). Ljubezen je potrpežljiva, dobrohotna je ljubezen, ni nevoščljiva, se ne napihuje, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa – in ljubezen nikoli ne mine.«

Isti avtor zapiše: »Bolj kot se razum umakne ljubezni, večja je modrost.« Zaželimo vsem Slovencem, da bi se trudili hoditi po tej nelahki poti.

(D224: 37)

Izbrano za naročnike
Ko je življenje vredno manj od politične korektnosti
Kdo bo ustavil odvetnika Janeza Prebila?
Kdo nas bo obvaroval pred varuhi?
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

2xkes_shutterstock-2521631343.jpg
Po Šutarju
  • 13. 11. 2025
Zimski dodatek
  • 17. 10. 2025
Tina nacionale
  • 09. 01. 2026