Meritokracija in družba znanja: Kako bi meritokracija Sloveniji lahko pomagala k napredu?

Sociologi, še posebej tisti z anglosaškega področja, so vse bolj kritični do meritokracije kot osrednjega merila družbenega upravljanja s človeškimi viri. Kritiki v njej vidijo oviro do družbene enakosti, skrbi jih, da na vrhu ostajajo pripadniki iste »elite«, ki se reproducira prek izobraževalnega sistema. A kljub temu, da je nekaterim kritikam treba prisluhniti, udeleženci včerajšnje tematske razprave o meritokraciji opozarjajo, da le te ne gre prehitro zavreči, saj so alternative v marsičem bistveno slabše.

Pestra paleta sogovornikov je za izhodišče vzela članek Meritokracija med mitom, normo in realnostjo avtorjev Franeta Adama in Maruše Gorišek. Kot opozarja Adam, meritokracija ni nujno jasno opredeljena, poleg znanja in kompetenc pa obravnava tudi vprašanje družbene mobilnosti – prehajanja iz nižjega v višji sloj in obratno.

Enakost rezultata ali enakost izhodišč bistveno spremenita pogled na meritokracijo

Njeni kritiki meritokracijo vidijo predvsem kot izgovor, ki opravičuje družbeno neenakost. V njej vidijo sistem, ki ustvarja kaste, ki se potem prek izobraževalnega sistema reproducirajo v prihodnost, saj si bogati zagotovijo mesta na najboljših univerzah, ki vodijo do meritokratsko najboljših rezultatov.

Na drugi strani pa se je potrebno vprašati, o kakšni enakosti se sploh pogovarjamo. Ločiti je namreč treba med marksistično enakostjo rezultata in enakostjo izhodišča. Prav slednja je skupaj z meritokratskimi kriteriji temelj družbene mobilnosti. Tako je na mestu bolj vprašanje, ali naredimo dovolj za izhodiščno enakost (torej, da imajo vsi člani družbe enake možnosti, potem pa sami svobodno glede na svoje interese in kompetence naredijo, kar želijo iz svojega življenja).

Prav na to opozarja tudi Goriškova, ko piše, da včasih ni jasno, ali kritike moti izvedba ali sam koncept meritokracije, ki tudi ni popoln sistem, a ima vendarle manj napak kot njegove alternative. Da so alternative sorazmerno slabše meni tudi dr. Matej Makarovič, ki opozarja, da je v meritokraciji pomembno vedeti tudi, kako jo definiramo, kaj merimo in kaj nagrajujemo. Lahko namreč nagrajujemo sposobnost, trud ali pa rezultat in glede na to dobimo različne sisteme.

Kompatibilnost meritokracije in demokracije?

Dr. Matevž Tomšič je opozoril tudi na vprašanje kompatibilnosti demokracije in meritokracije. Slednja namreč predvideva kvalificirane strokovnjake za določena mesta, česar pa demokracija kot vladavina večine ne zagotavlja. Večina je namreč podvržena silam, ki jih je mogoče enostavno manipulirati. "Še več, opažamo celo, da prihaja do vse bolj diletantske politike, vladavine povprečja, da ne rečemo celo vladavine drhali. Meritokracija se tukaj zdi tuja," je dejal.

Pa vendarle ne gre zgolj za vprašanje ene in druge. Določene veje oblasti, denimo sodna in izvršna, potrebujeta več meritokracije kot zakonodajna, kjer je v ospredju zastopanost družbenih skupin. Obstaja tako potreba po kombinaciji meritokracije in demokracije, celo njuni nujni simbiozi, je menil Tomšič.

Kot je dodal dr. Janez Šušteršič, bi bilo potrebno za določena mesta v politiki celo postaviti določene kriterije, saj je mesto ministra (in starša) eno redkih, kjer niso zahtevane nobene kompetence. Opozarja pa tudi na ločevanje svetovalne vloge strokovnjakov in odločevalske vloge politikov. Na koncu odločitev sprejme politik, saj je to tudi njegova odgovornost. Razliko med eno in drugo vlogo je opazil tudi sam, ko je bil nekaj časa v politiki, saj je takrat razmišljal drugače kot prej, ko je bil kolumnist.

Pandemija razkrila problem neposlušanja stroke

Na konkretnem primeru pandemije covida-19 sta problematiko analizirala Darka Podmenik in Blaž Bajec. Razočarana sta nad stanjem meritokracije v družbi znanja, v kateri naj bi živeli danes. Kot sta ugotovila, so strokovnjaki WHO že v času epidemije SARS-a leta 2003 pripravili smernice, ki so bile praktično identične kot zdaj ob covidu. Taka pandemija se nam, če bi smernicam sledili, ne bi smela zgoditi. A čeprav so strokovnjaki izbruh SARS-u podobne epidemije pričakovali že bistveno prej, nas je covid povsem presenetil.

Izobraževanje in družbeni izzivi

Sogovorniki so opozorili tudi na problem izobraževanja. Slednje je namreč konceptualno zasnovano še za čas industrijske dobe, ko smo potrebovali večino, ki je pridno delala v tovarnah, in manjšino, ki je znala odkrivati kompleksnejše vzorce, ampak večinoma usmerjene v diagnosticiranje. Oboje danes dokaj enostavno nadomeščajo roboti in umetna inteligenca.

Človekova prednost danes je zmožnost znajti se v odprtih sistemih, iskati nove rešitve in se kreativno prilagajati razmeram. A prav slednje je v izobraževalnem sistemu pogosto nezaželjeno, problem pa predstavlja tudi vprašanje, kako kreativnost meriti. Formalna izobrazba tako na več področjih ni več najpomembnejši kriterij za uspeh, kot je veljalo v preteklosti. Problem na področju izobraževanja in javnega diskurza je tudi inflacija diplom in nazivov ter mentalna uravnilovka, ko je mnenje vsakogar v družbi obravnavano enako.

Potencialno rešitev vidijo sogovorniki v odpravi mature in ponovni uvedbi sprejemnih izpitov, s čimer bi bolj ciljno pridobivali kadre na določena področja, ter omogočanju večje kreativnosti v procesu izobraževanja. Izziv je tudi vzpostavitev sistema, kjer bodo odločevalci lažje in konkretneje prevzemali odgovornost. Prav v meritokraciji je namreč potrebno drugega tudi ocenjevati, slednje pa pogosto prelagamo na domnevno objektivizacijo in točkovanja, ki v praksi pomenijo le izmikanje odgovornosti in birokratizacijo.

Konkurenca sili v meritokracijo

Vendarle, kljub vsem svojim hibam, meritokracije ne gre kar zavreči. Konkurenca namreč sili v meritokratsko delovanje, saj je to ključno za preživetje. Bolj kot o odpravi meritokracije se je tako potrebno vprašati, v kolikšni meri jo sploh imamo in spremeniti delovanje elit in sistemov, ki predstavljajo oviro. Prav tako je potrebno zagotoviti simbiozo z demokracijo, saj meritokracija deluje tudi brez nje, kar lahko vidimo na Kitajskem, a si takšne družbe ne želimo, je bilo še slišati danes.