Mel Kovic: »Prizadevajte si za ljubezen«

Intervju: Novomašnik Koprske škofije Mel Kovic

Nisem iz tipične krščanske družine. – Da me Kristus vabi, sem začutil že ob koncu osnovne šole, ampak sem se tega zelo dobro otepal. – Če bi imel doma ženo in otroke, bi se težje razdajal drugim. – Vse bo minilo, Kristus, ki je pot, resnica in življenje, pa bo obstal. 

Pred nekaj tedni ste imeli slovesno novo mašo, res izjemen dogodek z več kot 1.500 udeleženci. Kakšen pomen ima to za vas in kako v vas odzvanja? 

Nova maša je dogodek, ki te iz domače župnije potisne v svet. V zahvali ob novi maši sem mirenskim rojakom rekel: Odhajam od vas, da bi svetu oznanjal Kristusov evangelij, ki sem ga tukaj prejel, in odhajam z veliko hvaležnostjo za vse, kar sem prejel. Dobro, lepo, veliko, kar sem v domači župniji v Mirnu prejel, želim ponesti tudi drugim, tako da odhajam z veseljem. Nova maša je »potisk« v nemirne vode našega časa. 

Kot se spodobi, ste dobili veliko daril, eno pa je še posebej zanimivo. To je križ z likom Jezusa. Na kaj vas spominja in za kaj pravzaprav gre? 

Ta križ mi je podarila katehistinja, ki me je v prvem razredu učila verouk. Na njem je naredila mozaik Jezusa s čipko in kamenčki iz slike, ki sem ji jo podaril v prvem razredu. Križ je poseben z več vidikov. Spominja me na otroštvo in verouk, ki me ga je začela poučevati. Povezan je tudi z bogato tradicijo kraja, iz katerega izhajam. Miren, ki leži tik ob meji z Italijo, je preživel obe veliki vojni vihri prejšnjega stoletja, in ko so šli pred sto leti moji rojaki v begunstvo med prvo svetovno vojno, so s seboj iz župnijske cerkve odnesli križev pot. Taisti križev pot, ki sem ga jaz opazoval vsako nedeljo, ko sem z nono sedel pri sveti maši, prav pod križevim potom in prav pod prizorom križanja, ki mi je bil kot otroku zelo presunljiv. Potem me spomni še na eno drugo stvar, ki je v Mirnu zelo prisotna. Pri nas vsako leto na cvetno nedeljo trideset moških poje Kristusov pasijon. Sedijo v prezbiteriju z duhovnikom in namesto branega poročila o Kristusovem trpljenju se to poje. To se dogaja že več kot sto let. Pelo se je že v času največjega preganjanja našega naroda – v času fašizma, pelo se je med vojnami, v nekdanji Jugoslaviji in se poje še danes. To kaže našo identiteto. Vse smo prestali, še vedno smo tukaj in še vedno govorimo slovensko. 

V Mirnu vsako leto, že več kot 100 let, na cvetno nedeljo trideset moških poje Kristusov pasijon.  

V kakšni družini ste odraščali? 

... privoščite si dobro branje in preberite intervju do konca - sklenite naročnino ...