Med številnimi področji delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru

Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.

Dvanajsteri, ki so bili poklicani iz različnih okolij, že samo s svojim bivanjem postajajo poziv vsemu Izraelu, naj se spreobrne in se pusti zbrati v novi zavezi, ki je polna in popolna izpolnitev stare zaveze. Jezus jim je pri zadnji večerji, pred svojim trpljenjem, zaupal nalogo, naj obhajajo njegov spomin. To dejstvo kaže, da je hotel občestvu kot celoti, v osebi njegovih dvanajsterih voditeljev, dati naročilo, naj bo v zgodovini znamenje in orodje tistega dokončnega eshatološkega zbiranja, ki se je začelo v njem. »Kristus, učlovečena, križana in obujena Beseda, je Gospod vsega: je Zmagovalec, Pantokrator, in tako je v sebi za vedno združil vse stvari (prim. Ef 1,10).«

Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda ... Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari.

»Med številnimi področji delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru. V sedanjem okolju je bolj kot kdajkoli potrebno vnovič odkriti v Božji Besedi studenec sprave in miru, kajti po njej Bog spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Kristus je naš mir, On podira zidove delitev. Številna sinodalna pričevanja so govorila o hudih in krvavih spopadih in napetostih na našem planetu. Včasih se zdi, da se takšne sovražnosti kažejo kot medverski spopadi. Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile! Vsaka vera bi morala spodbujati razumno ravnanje in pospeševati etične vrednote, ki spodbujajo družbeno sožitje.«

»Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda ... Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Božje usmiljeno odpuščanje, utelešeno v Jezusu, grešnika spet dvigne. Božja beseda razsvetljuje vernika, da spozna svoje grehe, ga kliče k spreobrnjenju in mu vliva zaupanje v Božje usmiljenje.«

»V Svetem pismu najdemo razodeto našo poklicanost k svetosti: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet' (3Mz 11,44). Sveti Pavel je zatem podčrtal njene kristološke korenine: 'Oče nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tako lahko vsakdo izmed nas sliši pozdrav bratom in sestram rimske občine: 'Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa' (Rim 1,7).«

Osredinjenost v Kristusu je vidna tudi v današnjem drugem berilu iz Pisma Efežanom. Apostol Pavel pokaže, kako se je uresničil blagoslov, in sicer v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »'V njem' nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; 'v njem' smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; 'v njem' smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo 'hvala njegovega veličastva'; 'v njem' vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato pomagal razširiti v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah svetega očeta nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje.