Med osebnim in političnim radikalizmom

POSLUŠAJ ČLANEK
Stališča, ki so radikalna v osebnem smislu, so dobra. Treba je izbrati eno ali drugo. Najslabša odločitev je neodločitev.

Če pa so stališča radikalna v političnem smislu, pa verjetno niso dobra.

S to krščansko dilemo med nujno radikalnostjo in spravljivostjo se npr. na različna načina spopadajo v NSi in GLAS-u. Dilemi se ni mogoče izmakniti, in v primeru teh strank vidimo rahlo različna pristopa. Ali spravljivo in (preveč) zadržano, ali pa angažirano in (preveč) vihravo.

Kdaj bi rekli, da je česa preveč? Vsak po svoje, glede na to kako dilemo razrešujemo sami pri sebi.

Iz enostranske razrešitve dileme prihaja zagnanost ISIS-a. Pri njih pač ni ločitve med osebno in politično sfero – vse je polje dokazovanja teroristove osebne odločitve za »sveto«.

Vidimo, da pravzaprav ne gre za krščansko, temveč za splošno monoteistično dilemo. Morda je poučno pogledati še v dogodke izpred 500 let, ki so za katoličane dokaj žalostno poglavje.

Težava Martina Lutra


Martin Luter je bil zanimiv možak, ki je zaradi osebnih stisk in dvomov v zveličanje želel, da bi se Cerkev nehala ukvarjati s »sveto trgovino« z odpustki. A so njegove dobre ambicije nemški deželni knezi in meščani izkoristili za politično partijo proti papežu in rimsko-nemškemu cesarju.

Tako se je njegova osebna radikalnost prenesla tudi na njegovo politično vizijo, kar pa je že bolj senčna stran njegove zgodovine. Tako je odobraval, da vojska pobije kmečke reformatorje, ki jih je vodil nek drug upornik proti državi in Cerkvi. Skratka, želel je uveljaviti svojo voljo.

Vedno mora biti merilo ali so moja ravnanja in prepričanja drugim ljudem v korist in spodbudo ali pa želijo v prvo vrsto spraviti »mene« oz. »nas«. Drugače lahko vsak izmed nas zasije v negativni luči, kakor se je to zgodilo Lutru.

Družba po naši meri


Ali me moja stališča silijo, da stopim drugemu nasproti, čeprav je to težko? Recimo pripravljenost na dialog z drugače mislečim ali pa pomoč nekomu v stisku, kljub svojemu pomanjkanju časa in volje. Vse težko je bolj verjetno dobro kakor tisto, kar je lahkotno. Kako radikalne osebne odločitve bi logično sledile iz tega sklepa, pa se jih vsi otepamo ...

Če pa so moja stališča radikalna v (političnem) smislu »samo jaz imam prav«, »mi smo boljši od drugih« ali »Bog ne ljubi vseh enako«, potem pa je to za nas lahkotno in prav nič dobro ter nam hitro godi.

A to je korak v smer ISIS-a, čeprav se nam zdi, da smo daleč od njihove fanatičnosti. Nismo, samo poguma nimamo za takšne blaznosti. Korak v to smer je vsaka zahteva, da mora biti družba urejena po moji meri, brez dialoga z drugače mislečimi.

Če posvojim takšno razmišljanje, se oddaljujem od (absurdne) logike Velike noči, ko je Jezus sprejel trpljenje in smrt, da je zaživel v še večjem sijaju. Takšno možnost je ponudil tudi vsem nam, na nas pa je, ali jo bomo sprejeli. Tako v osebnem kot v političnem življenju, ki se mu v demokraciji ne moremo izogniti – tudi če nas ta ne zanima, ne.

Če se je Martin Luter 500 let nazaj odločil za dvojno radikalno usmeritev, ga v prvi lahko posnemamo. Bodimo iskreni sami s seboj in priznajmo svoje grehe – ne potvarjajmo svoje lastne zgodovine.

A naj nas to ne zapelje v poviševanje nad druge oz. v to, da bi »svoje resnice« vsiljevali drugim.

Lutra so na tem mestu speljali od njegove plemenite želje po premisleku problematične prakse v Cerkvi v politični spopad.

Bodimo pozorni, da znamo potegniti ustrezno ločnice med osebnim in političnim prepričanjem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30