Med devetošolci kar desetina otrok s posebnimi potrebami: so naši otroci moteni ali je nekaj hudo narobe s sistemom?

V šolskem letu 2018/19 se v osnovnih šolah po Sloveniji izobražuje 183.892 otrok, od tega jih ima 12.054 odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami, kar predstavlja 6,55% celotne populacije. Skupno bodo bili ti otroci s posebnimi potrebami v letošnjem šolskem letu deležni 45.040 ur dodatne strokovne pomoči. 

Z naraščanjem števila otrok s posebnimi potrebami in vedno višjim številom izdanih odločb o njihovem usmerjanju se postavlja tudi vedno več vprašanj o smotrnosti takega sistema znotraj osnovnega šolstva.

Vedno več je očitkov, da so mnoge odločbe izdane brez potrebe, starši pritiskajo na šole, strokovne delavce in zdravnike, da pišejo mnenja o otrokovih primanjkljajih, jezijo se tudi občine, na katere je država preložila breme plačevanja spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami.

Zakonska določba, kdo so otroci s posebnimi potrebi je zelo široka in združuje različne spektre primanjkljajev, ki jih imajo otroci. Med njimi prevladujejo otroci s primanjkljajem na posameznem učnem področju. Takih otrok je v celotni vertikali 42 %, odstotek pa je v zadnji triadi še bistveno višji. V 9. razredih je takih otrok v letošnjem šolskem letu 54 % vseh, ki imajo odločbo o usmeritvi.

Število učencev s posebnimi potrebami iz leta v leto narašča

V letošnjem šolskem letu je v osnovni šoli 12.054 otrok s posebnimi potrebami, kar predstavlja 6,55 % celotne populacije. Številka je mnogo višja v zadnji triadi, kjer je število otrok s posebnimi potrebami v letošnjem šolskem letu v 7. razredu 9,1%, v 8. razredu 9,7% in v 9. razredu že 10%. V prvem razredu je otrok s posebnimi potrebami letos le 2%.

V celotni vertikali je bilo v šolskem letu 2015/16 10.091 otrok s posebnimi potrebami, kar predstavlja 5,91%, 2016/17 je bilo takih otrok 10.071 kar predstavlja 5,75% celotne populacije, 2017/18 pa je bilo 11.077 otrok s posebnimi potrebami, kar predstavlja 6,55%.

O porastu števila otrok s posebnimi potrebami konec osnovne šole priča tudi statistika opravljanja Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) konec 9. razreda. Leta 2006 je bilo takih otrok 494, kar predstavlja 2,3 % celotne populacije, na NPZ leta 2018 pa je bilo teh otrok 1570, kar predstavlja 9,4% celotne populacije.

Evropska agencija za posebne potrebe in inkluzivno izobraževanje je za leto 2016 pripravila raziskavo o vključenosti otrok s posebnimi potrebami v običajen učen proces. Primerjav z drugimi evropskimi državami so zelo težke, saj je število otrok s posebnimi potrebami v celotni populaciji močno odvisno od šolskega sistema, ki ga ima vsaka posamezna država. Vseeno pa je Slovenija s 7,79 % otrok s posebnimi potrebami v celotni osnovni šoli močno nad evropskim povprečjem, ki znaša 4,44 %.

Odločba o usmeritvi otroka - nujna pomoč ali le kaprica staršev?

Preden je otroku odobrena dodatna strokovna pomoč, mora skozi postopek na Zavodu za šolstvo, kjer na podlagi priporočil pediatrov, vzgojiteljev, učiteljev, strokovnih delavcev na šoli in psihologov ocenijo, ali je otrok upravičen do ur dodatne strokovne pomoči. Posamezen učenec z odločbo ima v letošnjem šolskem letu odobrene 4,07 ure dodatne strokovne pomoči.

Učitelji pa opozarjajo, da so pri odločanju o smotrnosti dodatnih ur strokovne pomoči izvzeti iz odločanja. Starši imajo namreč pravico, da sami sprožijo postopek za dodelitev strokovne pomoči, brez da bi se o tem posvetovali z učiteljem, ki je z otrokom vsak dan soudeležen v učnem procesu.

Dogaja se celo, da vlogo za dodelitev dodatne strokovne pomoči starši vložijo že pred vstopom otroka v prvi razred osnovne šole, ko se v učnem procesu sploh še ni pokazalo, kako obsežen je primanjkljaj in kakšne težave bo otrok pri pouku sploh imel. Delo v vrtcu in šoli se namreč razlikuje. O pritiskih poročajo tudi pediatri, ki jih starši nadlegujejo s pisanjem mnenj, da ima otrok določene primanjkljaje na podlagi katerih bi bil upravičen do dodatne strokovne pomoči.

Pri samem odločanju o utemeljenosti dodatne strokovne pomoči pa bodeta v oči dve stvari. Prva je dolžina postopka. Zakon določa, da naj bi komisija o posamezni vlogi odločila v 60 dneh od popolne vloge. V praksi je v tem času izdanih le 27 % odločb, kar 25 % odločb pa je izdanih po več kot pol leta od oddaje popolne vloge. Druga pa je ta, da komisije o utemeljenost vloge pogostokrat odločajo samo na podlagi pisnih mnenj strokovnjakov, ki so otroka v nekaj urah testirali in ga v običajnih situacijah sploh ne poznajo.

Tako se dogaja, da otroci ambicioznih staršev dobijo odločbo o usmeritvi, čeprav do nje strokovno gledano sploh niso upravičeni, otroci, ki pa bi zares potrebovali strokovno pomoč, ki bi jo dobili takoj in bi jo izvajali strokovnjaki, pa ostanejo zataknjeni v sistemu. Učitelj je namreč dolžan otroku najprej ponuditi pomoč znotraj pouka, potem v obliki dopolnilnega pouka, šele, ko to ne zadostuje pa lahko sproži postopek za dodelitev dodatne strokovne pomoči.

Problemi pri izvajanju pomoči: od pomanjkanja strokovno usposobljenega kadra do težav s financiranjem

V letošnjem šolskem letu bodo otroci s posebnimi potrebami deležni 45.040 ur dodatne strokovne pomoči, 561 ljudi pa bo opravljalo delo stalnega ali začasnega spremljevalca. Strokovnjaki in delavci na šolah pa opozarjajo, da šole nimajo zaposlenih dovolj strokovno usposobljenih delavcev za izvajanje dodatne strokovne pomoči. Ta je, brez ustreznih strokovnih znanj, bistveno manj učinkovita.

Število začasnih in stalnih spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami se je v zadnjih štirih letih močno povečalo. V šolskem letu 2015/16 je bilo začasnih spremljevalcev otrok 116, v letošnjem letu jih je 408. Spremljevalce komisija na Zavodu za šolstvo lahko dodeli otrokom ne glede na to v katero kategorijo posebnih potreb spadajo.



Zatakne pa se pri financiranju teh spremljevalcev. Zakon namreč predvideva samo spremljevalce za slepe in težje ali gibalno ovirane otroke in plačilo za te gre iz državnega proračuna. Za vse ostale otroke: slabovidne, z avtističnimi, čustveno-vedenjskimi motnjami stalni spremljevalec ni predviden in ga država v celoti ne financira. Stroške morajo plačevati občine.

Med njimi je najbolj glasna Občina Celje, ki je od šolskega leta 2012/12 do 2016/17 za spremljevalce porabila 120.000€. Od lanskega šolskega leta pa spremljevalcev ne plačujejo več in pravico do spremljevalcev uveljavljajo z drugimi pravnimi sredstvi, ter tako opozarjajo državo, da je potrebno področje spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami urediti.