Med devetošolci kar desetina otrok s posebnimi potrebami: so naši otroci moteni ali je nekaj hudo narobe s sistemom?

V šolskem letu 2018/19 se v osnovnih šolah po Sloveniji izobražuje 183.892 otrok, od tega jih ima 12.054 odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami, kar predstavlja 6,55% celotne populacije. Skupno bodo bili ti otroci s posebnimi potrebami v letošnjem šolskem letu deležni 45.040 ur dodatne strokovne pomoči. 

Z naraščanjem števila otrok s posebnimi potrebami in vedno višjim številom izdanih odločb o njihovem usmerjanju se postavlja tudi vedno več vprašanj o smotrnosti takega sistema znotraj osnovnega šolstva.

Vedno več je očitkov, da so mnoge odločbe izdane brez potrebe, starši pritiskajo na šole, strokovne delavce in zdravnike, da pišejo mnenja o otrokovih primanjkljajih, jezijo se tudi občine, na katere je država preložila breme plačevanja spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami.

Zakonska določba, kdo so otroci s posebnimi potrebi je zelo široka in združuje različne spektre primanjkljajev, ki jih imajo otroci. Med njimi prevladujejo otroci s primanjkljajem na posameznem učnem področju. Takih otrok je v celotni vertikali 42 %, odstotek pa je v zadnji triadi še bistveno višji. V 9. razredih je takih otrok v letošnjem šolskem letu 54 % vseh, ki imajo odločbo o usmeritvi.

“Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.” – Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami

Število učencev s posebnimi potrebami iz leta v leto narašča

V letošnjem šolskem letu je v osnovni šoli 12.054 otrok s posebnimi potrebami, kar predstavlja 6,55 % celotne populacije. Številka je mnogo višja v zadnji triadi, kjer je število otrok s posebnimi potrebami v letošnjem šolskem letu v 7. razredu 9,1%, v 8. razredu 9,7% in v 9. razredu že 10%. V prvem razredu je otrok s posebnimi potrebami letos le 2%.

V celotni vertikali je bilo v šolskem letu 2015/16 10.091 otrok s posebnimi potrebami, kar predstavlja 5,91%, 2016/17 je bilo takih otrok 10.071 kar predstavlja 5,75% celotne populacije, 2017/18 pa je bilo 11.077 otrok s posebnimi potrebami, kar predstavlja 6,55%.

O porastu števila otrok s posebnimi potrebami konec osnovne šole priča tudi statistika opravljanja Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) konec 9. razreda. Leta 2006 je bilo takih otrok 494, kar predstavlja 2,3 % celotne populacije, na NPZ leta 2018 pa je bilo teh otrok 1570, kar predstavlja 9,4% celotne populacije.

Vir: Poročilo NPZ 2018

Evropska agencija za posebne potrebe in inkluzivno izobraževanje je za leto 2016 pripravila raziskavo o vključenosti otrok s posebnimi potrebami v običajen učen proces. Primerjav z drugimi evropskimi državami so zelo težke, saj je število otrok s posebnimi potrebami v celotni populaciji močno odvisno od šolskega sistema, ki ga ima vsaka posamezna država. Vseeno pa je Slovenija s 7,79 % otrok s posebnimi potrebami v celotni osnovni šoli močno nad evropskim povprečjem, ki znaša 4,44 %.

Odločba o usmeritvi otroka – nujna pomoč ali le kaprica staršev?

Preden je otroku odobrena dodatna strokovna pomoč, mora skozi postopek na Zavodu za šolstvo, kjer na podlagi priporočil pediatrov, vzgojiteljev, učiteljev, strokovnih delavcev na šoli in psihologov ocenijo, ali je otrok upravičen do ur dodatne strokovne pomoči. Posamezen učenec z odločbo ima v letošnjem šolskem letu odobrene 4,07 ure dodatne strokovne pomoči.

Učitelji pa opozarjajo, da so pri odločanju o smotrnosti dodatnih ur strokovne pomoči izvzeti iz odločanja. Starši imajo namreč pravico, da sami sprožijo postopek za dodelitev strokovne pomoči, brez da bi se o tem posvetovali z učiteljem, ki je z otrokom vsak dan soudeležen v učnem procesu.

Dogaja se celo, da vlogo za dodelitev dodatne strokovne pomoči starši vložijo že pred vstopom otroka v prvi razred osnovne šole, ko se v učnem procesu sploh še ni pokazalo, kako obsežen je primanjkljaj in kakšne težave bo otrok pri pouku sploh imel. Delo v vrtcu in šoli se namreč razlikuje. O pritiskih poročajo tudi pediatri, ki jih starši nadlegujejo s pisanjem mnenj, da ima otrok določene primanjkljaje na podlagi katerih bi bil upravičen do dodatne strokovne pomoči.

Pri samem odločanju o utemeljenosti dodatne strokovne pomoči pa bodeta v oči dve stvari. Prva je dolžina postopka. Zakon določa, da naj bi komisija o posamezni vlogi odločila v 60 dneh od popolne vloge. V praksi je v tem času izdanih le 27 % odločb, kar 25 % odločb pa je izdanih po več kot pol leta od oddaje popolne vloge. Druga pa je ta, da komisije o utemeljenost vloge pogostokrat odločajo samo na podlagi pisnih mnenj strokovnjakov, ki so otroka v nekaj urah testirali in ga v običajnih situacijah sploh ne poznajo.

Tako se dogaja, da otroci ambicioznih staršev dobijo odločbo o usmeritvi, čeprav do nje strokovno gledano sploh niso upravičeni, otroci, ki pa bi zares potrebovali strokovno pomoč, ki bi jo dobili takoj in bi jo izvajali strokovnjaki, pa ostanejo zataknjeni v sistemu. Učitelj je namreč dolžan otroku najprej ponuditi pomoč znotraj pouka, potem v obliki dopolnilnega pouka, šele, ko to ne zadostuje pa lahko sproži postopek za dodelitev dodatne strokovne pomoči.

Problemi pri izvajanju pomoči: od pomanjkanja strokovno usposobljenega kadra do težav s financiranjem

V letošnjem šolskem letu bodo otroci s posebnimi potrebami deležni 45.040 ur dodatne strokovne pomoči, 561 ljudi pa bo opravljalo delo stalnega ali začasnega spremljevalca. Strokovnjaki in delavci na šolah pa opozarjajo, da šole nimajo zaposlenih dovolj strokovno usposobljenih delavcev za izvajanje dodatne strokovne pomoči. Ta je, brez ustreznih strokovnih znanj, bistveno manj učinkovita.

Število začasnih in stalnih spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami se je v zadnjih štirih letih močno povečalo. V šolskem letu 2015/16 je bilo začasnih spremljevalcev otrok 116, v letošnjem letu jih je 408. Spremljevalce komisija na Zavodu za šolstvo lahko dodeli otrokom ne glede na to v katero kategorijo posebnih potreb spadajo.

Zatakne pa se pri financiranju teh spremljevalcev. Zakon namreč predvideva samo spremljevalce za slepe in težje ali gibalno ovirane otroke in plačilo za te gre iz državnega proračuna. Za vse ostale otroke: slabovidne, z avtističnimi, čustveno-vedenjskimi motnjami stalni spremljevalec ni predviden in ga država v celoti ne financira. Stroške morajo plačevati občine.

Med njimi je najbolj glasna Občina Celje, ki je od šolskega leta 2012/12 do 2016/17 za spremljevalce porabila 120.000€. Od lanskega šolskega leta pa spremljevalcev ne plačujejo več in pravico do spremljevalcev uveljavljajo z drugimi pravnimi sredstvi, ter tako opozarjajo državo, da je potrebno področje spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami urediti.

Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Če vam vprašanj zgoraj ne prikaže, kliknite na spodnjo povezavo:

https://www.surveymonkey.com/r/QLRMQKZ

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 

17 komentarjev

  1. Število čustveno in vedenjsko motenih je v zgornji tabeli izrazito premajhno. Strokovnjaki težko priznajo in prepoznajo to motnjo, ker je mnogokrat krivda na strani staršev. Ti starši so že generacija, ki je zrasla po permisivni metodi vzgoje in je neorientirana kaj je dobro in koristno za otroka. Miselnost, da otrok ne sme doživeti frustracijskih dogodkov je zgrešena. Miselnost, da mora biti šola učencem prijazna je neumnost. Šola ni bila in nikoli ne bo samo prijazna, zato ker ZAHTEVA! Če nebi zahtevala ne bi bilo rezultata. Če pa ni rezultata, je vse nesmisel.
    Predvsem pa mora otrok čutiti posledice svojih napak. To so že pred menoj izrekli bolj modri od mene. Z njimi se po več kot štiridesetih letih v šoli popolnoma strinjam.
    Je pa pretiravanje z inkluzijo tudi svojevrsten problem. Imamo posebne ustanove, ki so strokovno in tudi drugače prilagojene za šolanje otrok z posebnimi potrebami. Več otrok pp naj se usmeri tja, pa bo marsikaj rešeno. Tukaj pa nastopijo spet starši, ki imajo odpor do teh ustanov. Saj moj otrok pa vendar ni…

  2. Vsi učenci nikakor ne morejo biti uspešni,ker so različni po sposobnostih in IQ. Če izpustimo tiste učence z senzorično okvaro in tiste z primankljaju na določenem področju ,pridemo do tistih pripližno 2.5% učencev z več motnjami, ki bi lahko bili manj inteligentni. Ker pa to dejstvo starši ne morejo sprejeti, pa oblasti raje učencu dajo odločbo o pos. potrebah

  3. Grozno, kakšno razmišljanje vseh komentatorjev. Če si preberete pravkar izdano knjigo psihologinje Marjane Škalič ŠOLA, KAM GREŠ, potem lahko vsak dobi uvid, da je šolski sistem pri nas zastarel, zakostenel, rečem lahko tudi socialističen, da se ne prilagaja otrokom/mladim.
    Ja šola bi morala biti prijazna do vseh, morala bi prisluhniti individualnemu razvoju otroka. To pa ne pomeni, da otrok ne bi smel frustracije doživeti. Ja jo mora, na pravi način, ne pa s siljenjem in tem, da govorimo “vsega se mora navaditi”. Nočem poslušati tega, ker to so stare metode nadzorovanja otrok/mladostnikov, ko so starši, in ostali odrasli govorili, da oni vedo, kaj je najboljše za otroka. V knjigi o čustveni inteligenci sem prebrala da če bi prisluhnili otrokom in mladostnikom, tako to velja za starše, učitelje in ostale odrasle, bi večina čustvenih in vedenjskih težav izvodenelo. Ker težava je, da je šola institucija in da šola dela iz otrok ovce, potrošnike, ubije pa jim domišljijo, sanje in jim ne zaupa.
    In nikakor ni najbolj pomemben IQ otroka/mladosntika, v današnjem svetu bi morali največ pozornosti nameniti odnosom v družini, šoli, in drugih ustanovah, tega pa ni.
    In zapomnite si, otroci/mladi so samo ogledalo odraslih! Kdo je odgovoren za vzgojo otrok/mladih? Odrasli, zato ne podtikajte odgovornosti otrokom. Ki morajo imeti ob sebi čustveno stabilne ljudi, da bi lahko odrasli v samostojne, samozavestne, s samospoštovanjem opremljene ljudi. Ki bi se znali upirati. Pri nas pa upor ni zaželjen, pri nas v šolah hočejo samo pridne, ubogljive otroke, tihe, poslušne. In to je za vas o.k.?
    Zakaj toliko čustvenih in vedenjskih težav? Otroci rabijo gibanje, otroci rabijo razvedrilo, otroci rabijo igro. Šola pa jim ponuja učenje na pamet, preveč nesmiselnih stvari, učitelji si mislijo, da še zmeraj vse vejo, čeprav so otroci/mladostniki tako bistri, radovedni.

  4. Toda, tudi teh 6,55 5 otrok bo nadaljevalo šolanje na srednji šoli in na eni od visokih šol ter fakultet.

    Potem jih pa čaka služba v vladnih in drugih upravnih službah v najširšem pomenu te besede.

    Rezultat takega šolanja in kadrovske politike so pa iz dneva v dan bolj evedentni.

  5. Se strinjam s predhodniki vendar pa je potrebno upoštevati še nekaj. V preteklosti pri nas sploh nismo prepoznavali otroke s posebnimi potrebami. Bila je enostavno negativna selekcija. In dejansko taki otroci tudi obstajajo. Vemo za disleksijo, probleme nekaterih otrok s kratkotrajno koncentracijo ipd. V razvitih državah imajo za take otroke posebne oddelke. To ne pomeni, da imajo manj zahtevne cilje ampak da prilagodijo način učenja njihovim sposobnostim.
    Pri nas pa mečemo v isti koš te učence in tiste, ki ste jih nekateri že izpostavili in potem na koncu je zmeda in se ukvarjamo s tem, kdo izkorišča sistem medtem pa tisti, ki ga res potrebujejo, ostanejo zaznamovani po krivici. Recimo nekateri največji znanstveniki ali kulturniki ipd. so bili dislektiki. In znano je, da so bili v šoli katastrofa. Ampak kasneje so si prilagodili način življenja in dela ter uspeli. danes je to bistveno težje, ker te že sistem v šoli omeji in še potem kasneje je težko uspeti znotraj uveljavljenih sistemov.

  6. Boh se vas usmili,kako suhoparno,statistično,neživljensko predstavljena problematika.
    Kot da je ta tema”nebodigatreba razvajenih staršev”,ki pritiskajo na uboge,izgorele delavce v šolah,napihnjen problem,ki ga v bistvu skoraj ni.
    Zgornji komentarorji:POJMA NIMATE!

    • Mala Slovenka, ti si pa v prenesem pomenu res mala Slovenka.

      Resnica je pa ta, da starši pretiravajo s svojimi otroki in ne glede na njihove sposobnosti hočejo, da postanejo vrhunski strokovnjaki, čeprav so kos le preprostemu fizičnemu delu.

      V svojih pretiranih ambicijah izvajajo pritisk na otroke in pedagoški kader in zato prihajajo v šole le še v spremstvu odvetnikov.

      In še ene resnice ne smemo prezreti.

      Danes bolj potrebujemo ljudi, ki znajo poprijeti za lopato in kramp ter ljudi z obrtnim poklicnim znanjem kot pravnike, ekonomiste, politologe, socialne delavce, filozofe, sociologe, dramske igralce, režiserje in druge poklice s področja družbenih dejavnosti, ki jih dobesedno proizvajajo na zalogo za prihodnjih sto let.

  7. Ker na Domovini traja pol dneva preden objavijo komentar,se v tem času naberejo v ozadju že novi,potem pa kakšna beseda čudno izpade.
    Da “komentatorji nimate pojma”,sem napisala,ko je bilo videti le 4 komentarje,zato moje besede nikakor niso letele na vse.
    Najprej ABSOLUTNO se se strinjam in podpiram Barbaro,ker argumentirano podaja misli in vidi se da je v “tem dobro podkovana”!
    Hvala Barbara.
    Gospodu Milanu pa svetujem pregled pri zdravniku,ker z vašim nosom nekaj ni v redu.
    Vohate visoko strokovno delavko,ki dela zgago….smešen ste!
    Delam v zdravstvu in imam veliko !!opravka z otroki in mladostniki in neboste verjeli koliko resnih bolezni posledično lahko utrpi otrok zardi pritiskov ob popolnoma neprimerni in nestrokovno obravnavi teh otrok!
    To je,dragi kritiki zeli KRUTO DEJSTVO!!!

    Da starši pritiskajo na zdravnika,da jim ugodi pri nekih neupravičenih zahtevah za Strokovna mnenja,(ki jih potem pišejo ambulante za motnje v razvoju)se v našem podeželskem okolju še ni zgodilo.
    Slišim pa,da se tega poslužujejo starši v mestih,vendar tam se na vseh področjih življenja resnično večkrat obnașajo precej razvajeno,včasih celo arogantno-to pa tam najbrž res drži.
    Debatirati bi se dalo v nedogled,vendar vse je bob ob steno,dokler se kot piše Barbara ZAKONSKO NE SPREMENI OGROMNO stvari,ki NE ŠTIMAJO-predvsem pa VZGAJATI UČITELJE PO DRUGIH VZORCIH,saj oni delujejo kot so bili naučeni.So pa redke svetle izjeme,KI JIM JE MAR!!!in se ne ozirajona togost sistema.

  8. NESPAMETNI ( NEKATERI CELO ZLOBNI) STARŠI STE ZAFURALI SVOJE OTROKE Z NEUMNO “PERMISIVNO” VZGOJO, KI JO PRAKTICIRAJO SAMO BEDAKI !!! ! !!! IN SEDAJ, KO SO SE ZAČELI KAZATI VSI PROBLEMI POKVARJENIH – RAZVAJENIH OTROK, SE VAM ZDI TO ČUDNO ??? !!! ??? NEMALOKRAT JE TAKIM STARŠEM BOLJE ODVZETI OTROKE, ZATO, DA JIH NE POKVARIJO ŠE DO KONCA NA TEM PLANETU !!! ! !!! IN TO SO SMRTI NOVOROJENCEV . Žaaal .

Komentiraj