Matej Tonin: “Ni mi žal, da sem prosil Pečečnika, ker je njegova oprema v ključnih trenutkih reševala Slovenijo”

Predsednik Nove Slovenije, Matej Tonin je kot obrambni minister v 3. Janševi vladi zaradi znanih okoliščin ta čas eden bolj izpostavljenih ministrov. Pod obrambni resor (MORS) namreč med drugim sodi Civilna zaščita, ki ima v koronavirusni krizi pomembne naloge, povezane z zagotavljanjem zaščitne opreme za zdravstvene in druge institucije, ki jo po Sloveniji ta čas nujno potrebujejo. 

Nabavo zaščitne opreme sicer izvaja Zavod za blagovne rezerve, ki deluje pod Ministrstvom za gospodarstvo (MGRT). In kot je razkrila včerajšnja Tarča, se je ravno znotraj tega zelo iskrilo. Seveda je pogovor z Matejem Toninom tekel tudi o tem, kot še o nekaterih temah iz delovnega področja Ministrstva za obrambo. Denimo o potrebi za aktivacijo policijskih pooblastil za vojsko pri varovanju meje ter o nakupu transportnega letala.

Gospod Tonin, dober mesec je, odkar ste prevzeli vodenje Ministrstva za obrambo. Vemo, da je v ospredju koronavirusna kriza, ampak s čim ste se kot minister znotraj svojega področja največ ukvarjali?

Prav z bojem s koronavirusom. Ministrstvo za obrambo je eno najbolj obremenjenih, pod naš resor spada Civilna zaščita. Zadolženi smo za delitev zaščitne opreme in izvajanje drugih ukrepov v tej krizi.

Najbolj na očeh javnosti je ravno dogajanje okrog nakupa zaščitne opreme. Pred dnevi so na Zavod za blagovne rezerve vkorakali kriminalisti, zdaj v medijih spremljamo besedne dvoboje med zdaj že bivšim vodjem Blagovnih rezerv Zakrajškom in ministrom Počivalškom. Kako komentirate vse to in ali policijska preiskava po vaše kaže na to, da je pri sklepanju poslov z zaščitno opremo dejansko šlo kaj zalo narobe?

To bo pokazal čas in preiskave. Upam, da vse te preiskave in komisije stečejo čim prej, ko so stvari še sveže. Trenutno pa se mi zdi najpomembnejše, da imamo dovolj zaščitne opreme.

Kako komentirate včerajšnjo oddajo Tarča, v kateri so razkrili določene pritiske na Zavod za blagovne rezerve s strani ljudi okrog ministra Zdravka Počivalška glede nabav zaščitne opreme?

Veliko stvari je bilo zame novih. Nisem poznal relacij med Ministrstvom za gospodarstvo (MGRT) in blagovnimi rezervami. Bom z zanimanjem prisluhnil, kako se bo na vse to odzval minister Počivalšek. Zagotovo obstaja tudi druga plat zgodbe. Sem pa vsekakor vesel, da so tudi v Tarči potrdili, kar sem ves čas trdil: s poslom Acrona nisem imel nič.

Ste poznali dinamiko odnosov med Mitjem Terčetom in Andrejo Potočnik iz Počivalškovega kroga ter zaposlenimi na blagovnih rezervah, ki je bila predstavljena v Tarči?

Ne.

Sami niste bili med tistimi, ki naj bi vršili pritisk na Zavod za blagovne rezerve. Zakaj ste potem udeležbo v Tarči odpovedali?

Dogovor s televizijo je bil, da naj bi v oddaji nastopili Zdravko Počivalšek, Marjan Šarec, Dejan Židan in jaz. Sodelovanje sem potrdil. Nekaj ur pred oddajo pa sem izvedel, da je minister Počivalšek udeležbo odpovedal. V takih okoliščinah nisem videl smisla nastopa v oddaji.

Od kod takšne težave z nabavo z zaščitne opreme?

Ko smo 13. marca prevzeli dolžnosti, so bila skladišča prazna. Na hitro in v izjemno težkih okoliščinah je bilo potrebno organizirati nabavo zaščitne opreme. Še nekaj tednov nazaj so iz zdravstvenih ustanov vsakodnevno sporočali, da imajo samo še za dan ali dva zaščitne opreme. Resnično jo je primanjkovalo. Cel svet je potreboval zaščitno opremo in lahko si predstavljate, kako silovit je bil boj zanjo med državami.

Kako je torej vlada zastavila celoten proces nabave nujne opreme?

V tistih kriznih razmerah je vlada centralizirala nabavo za celotno državo na Zavodu za blagovne rezerve, ki deluje pod okriljem MGRT. Zavod je moral nabavljati zaščitno opremo za celotno državo. Zaposleni na blagovnih rezervah, ki so se v preteklosti ukvarjali z nabavo sladkorja, moke in so imeli v »mirnodobnih razmerah« za to veliko časa, so bili kar na enkrat pahnjeni v vojno stanje. V nekaj dneh so fizično pregoreli. Zasuti so bili s ponudbami.

Takrat se je vlada, po vzoru nekaterih drugih držav, recimo Nemčije in Izraela, odločila, da ustanovi medresorsko skupino strokovnjakov za pregledovanje prispelih ponudb. V tej medresorski skupini so bili predstavniki ministrstva za zdravje, ki so preverjali certifikate in tehnično primernost, predstavniki Ministrstva za notranje zadeve, zunanje zadeve, Ministrstva za infrastrukturo in ne nazadnje tudi predstavniki SOVE. Predstavniki Uprave RS za zaščito in reševanje so skupini nudili tehnično podporo. Delo skupine je koordiniral državni sekretar Damijan Jaklin.

Medresorska skupina je vsakodnevno sedela skupaj. Ko je prišla ponudba zaščitne opreme, je morala dobiti kar nekaj kljukic, preden je bila posredovana na blagovne rezerve. Medresorska skupina je začela delovati 25. marca, zasuta je bila s ponudbami, dobila jih je prek 2.000, obdelali so jih več kot 1.000.  Na dan so jih obdelali tudi po 80.

V zadnjem času smo v medijih s strani MORS-a in MGRT lahko zasledili različne izjave o tem, kdo je za kaj odgovoren. Zakaj te stvari niso jasne? 

Zato, ker se marsikaj poenostavlja. Vlada je za nabavo pooblastila blagovne rezerve za nakup zaščitne opreme. Medresorska skupina, ki je pomagala pregledovati ponudbe, pa je bila sestavljena s predstavniki različnih ministrstev. Marsikdo izpostavlja MORS, ker je to skupino vodil državni sekretar na MORS-u. Ni pa zgolj MORS sestavljal te medresorske skupine.

Ministrstvo za gospodarstvo se je opravičevalo takole: “Ustreznost ponudbe in posledično dobavitelja je potrdila uprava RS za zaščito in reševanje, Zavod za blagovne rezerve pa je nato izvedel vse potrebne aktivnosti za podpis pogodbe in njeno realizacijo.” To bi se dalo razumeti, kot da v Zavodu za blagovne rezerve zgolj podpišejo pogodbo z dobaviteljem, ki ga izbere medresorska delovna skupina na MORS. Je to tako, oziroma čigava je končna odločitev za sklenitev pogodbe s posameznim dobaviteljem?

To kar ste prebrali, ne drži. Če greva še enkrat po vrsti – po ustanovitvi medresorske skupine je bil protokol, kjer se je določil naslov za zbiranje ponudb. Ko je kakšna prišla, je Civilna zaščita dala mnenje, ali opremo sploh potrebujemo, ker so prihajale vse mogoče ponudbe. Nato je prišlo na vrsto ministrstvo za zdravje. Gospod Čander je vodil ekipo zdravstvenih ekspertov, ki so pregledovali ustreznost certifikatov. Sova je bdela nad varnostnimi tveganji. Ko je ponudba prestala pregled medresorske skupine, je bila posredovana na blagovne rezerve. Tam so se nato odločili, ali pogodbo sklenejo, predvsem pa, pod kakšnimi pogoji. Tisto, kar je medresorska skupina poslala na blagovne rezerve, ni predstavljalo naročilnice, ki bi jo blagovne rezerve morale realizirati.

Ob prihodu prvih pošiljk smo vas z ministrom Počivalškom videvali na fotografijah ob pridobljeni zaščitni opremi. Nato pa so se stvari začele zapletati, omenjati se je začelo Vašo mamo, Počivalškovo sestrično in podobno. Nato nobeno od ministrstev ni želelo prevzeti odgovornosti za sklepanje poslov …

Zgodba okoli fotografij je zelo preprosta. V ključnih trenutkih, ko je bila psihoza, tudi znotraj zdravstva, izjemna, da bo opreme vsak čas zmanjkalo, se mi je zdelo izjemno pomembno, da vsi ministri mirimo javnost in ustvarjamo zaupanje, da oprema vendarle počasi prihaja. To, da sem šel občasno pogledat skladišča in napisal, da je oprema prišla, je bilo v funkciji zmanjševanja strahu, da ne bo zaščitne opreme jutri zmanjkalo. Tudi potem, ko so me že silovito napadali, sem odšel na lastne oči pogledat pošiljko, ki jo je Joc Pečečnik pripeljal v Ljubljano. Nisem salonski tip ministra, ki bi vse urejal iz pisarne, želim stvari videti v živo, da se na lastne oči prepričam, ali je vse v redu.

Iz obveščevalnih poročil Sove sem videl, da v svetu vlada huda, silovita vojna za zaščitno opremo, do katere je možno v danem trenutku priti samo z dobrimi političnimi ali poslovnimi zvezami na Kitajskim ali kje drugje v svetu.

V javnosti ste se tudi pojavljali kot tisti vladni politik, ki se je za pomoč pri zagotovitvi potrebne zaščitne opreme obrnil na Joca Pečečnika. Zdaj vidimo, da s Pečečnikovo pošiljko marsikaj ne štima: preplačan naj bi bil prevoz, namesto FFP2 mask so prišle navadne kirurške maske, rokavice naj bi bile »nadstandardne« in zato tudi precej dražje od tistih, ki zadostujejo za potrebe zdravstva. Se je obrnitev na Pečečnika izkazala za napako?

Očitno sem prekršil zlato pravilo slovenske politike: da ne smeš nič narediti. In če nič ne narediš, boš dolgo in mirno živel. Ampak povem vam, ko sem bil tedensko na sestankih s predstavniki zdravstvenih domov in bolnišnic, kjer so direktorice in medicinske sestre dobesedno jokale, da ne vedo, kaj bodo jutri ali pojutrišnjem, da nimajo srca svojih zaposlenih pošiljati neopremljenih na negovanje okuženih, enostavno nisem zmogel sedeti križem rok in se delati, da to ni moj problem.

Lahko bi sklonil glavo, da vihar mine. V tistem trenutku sem poklical tri ljudi: Joca Pečečnika, Aleksandra Čeferina in Janeza Škrabca. Zakaj ravno te tri? Ker sem iz obveščevalnih poročil Sove videl, da je vrag vzel šalo in da vlada v svetu huda, silovita vojna za zaščitno opremo, do katere je v danem trenutku možno priti samo z dobrimi političnimi ali poslovnimi zvezami na Kitajskim ali kje drugje v svetu. In ne, ni mi žal, da sem prosil Pečečnika, ker je njegova oprema reševala Slovenijo v najbolj ključnih trenutkih.

In kako gledate na obtožbe na Pečečnikov račun?

Najprej glede prevoza, da je bil preplačan. Na predračunu res piše, da naj bi mu država plačala 5 milijonov, a ta račun je bil izdan, ko je nameraval najeti velika transportna letala, ki lahko prepeljejo do sto ton robe in so tudi dražja. Kasneje se je odločil, da bo uporabil več potniških letal in zagotovo bo ta prevoz zdaj cenejši. In Joc Pečečnik je javno in jasno povedal, da bo na mizo dal vse račune. Država mu bo plačala natančno toliko, kot je bo stal prevoz in nič več.

Glede tega, da je dobavil kirurške maske, moral bi pa maske tipa FFP2, je zadevo zelo hitro rešil. Ceno je iz 1,85 € znižal na 0,50 €, kar je izjemno korektna cena v danih okoliščinah za kirurške maske. Skratka, tudi tu se je izkazalo, da država ni bila v ničemer oškodovana, dobila je kirurške maske po izjemno konkurenčni ceni.

Kar se pa tiče rokavic, je pa tudi po nepotrebnem vihar v kozarcu vode. Ne pozabite, da so zdaj blagovne rezerve določene za nabavo vse zaščitne opreme, tudi za zdravstvo in za celotno Slovenijo. Ljudje božji, slovensko zdravstvo bo še vedno opravljalo operacije, še vedno bo potrebovalo sterilne rokavice! Bodo predane slovenskemu zdravstvu za namen, za katerega se uporabljajo. Ne pa za vsakdanjo uporabo ali da bi jih Civilna zaščita delila trgovinam. Dali jih bodo bolnišnicam, kjer se ta roba potrebuje.

In nenazadnje, gospod Pečečnik je sam prosil računsko sodišče, naj ga preišče od glave do peta, ker sem prepričan, da ni nič narobe in se bo to na koncu tudi izkazalo.

Še enkrat trdim, da je bila v krizni situaciji Pečečnikova pošiljka ključna, brez njega bi bilo okuženih veliko več ljudi.

Marjan Šarec se obnaša kot šofer avtobusa, ki bi ga moral pripeljati od točke A do točke B, a na sredi poti enostavno sestopi. Potem pa pride drug voznik in pelje naprej, on pa sedaj pametuje, kako in kje bi moral voziti, zakaj novi voznik ni peljal drugače.

Leva opozicija je napovedala ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o nabavi zaščitne opreme. Kako gledate na to njihovo potezo?

Jo pozdravljam, upam, da bo začela delovati čim prej, ko so stvari še sveže in upam, da nam bodo tudi čim prej omogočili, da predstavimo vso dokumentacijo, ki je na razpolago. Seveda pa malo dvomim, da ima opozicija resno željo te stvari preiskovati zaradi same narave zaščitne opreme, ampak tu vidijo predvsem politične tarče. Tako sklepam glede na to, da so me osebno napadli zaradi posla z Acronom, s katerim ne jaz, ne moja mama nimava nič. Tudi včerajšnja oddaja Tarča je zelo jasno pokazala, kako je bil ta posel sklenjen in kdo je vodil komunikacijo s podjetjem Acron.

V vsakem primeru bom z veseljem prišel na parlamentarno preiskovalno komisijo in bom tudi zahteval, da se razišče politično odgovornost, zakaj so bila skladišča, ko smo prevzeli dolžnosti, prazna. Marjan Šarec se obnaša kot šofer avtobusa, ki bi ga moral pripeljati od točke A do točke B, a na sredi poti enostavno sestopi. Potem pa pride drug voznik in pelje naprej, on pa sedaj pametuje, kako in kje bi moral voziti, zakaj novi voznik ni peljal drugače. Marjan Šarec je imel priložnost, pa jo je zapravil. V ključnih trenutkih je vrgel puško v koruzo.

Dotakniva se še ene aktualne teme s področja Ministrstva za obrambo. Vsi štirje predsedniki – države, vlade, državnega zbora in državnega sveta, minister za notranje zadeve in tudi vi kot resorni minister, ste se zavzeli za aktiviranje 37.a člena Zakona o obrambi za podelitev policijskih pooblastil vojski pri varovanju meje. Obenem pa, glede na lansko leto, spremljamo upad števila nezakonitih prestopov slovenske južne meje. Zakaj bi bila torej podelitev policijskih pooblastil Slovenski vojski sploh potrebna?

Ker je to lažen občutek, da so se migracije ustavile. Po poročilih pristojnih organov je od Grčije do Hrvaške, torej na t.i. Balkanski poti, približno 120 tisoč migrantov, ki čakajo, da bodo svojo pot nadaljevali. Te ljudje nočejo in ne bodo šli nazaj proti jugu, hočejo na sever, tudi preko Slovenije.

Trenutno je številka upadla zaradi koronavirusa, ker so države sprejele številne zelo rigorozne ukrepe in ker se tihotapci, tudi migranti, bojijo okužbe. Če smo pametna država, moramo ravnati preventivno, moramo že danes pokazati, da bo slovenska južna meja neprehodna. Ko bo šlo zares, ko se bo ponovilo leto 2015, bo prepozno in ne bomo mogli storiti ničesar več.

V teh dneh sem bil dvakrat na južni meji, v Črnomlju in Ilirski Bistrici. In povem vam, lokalno prebivalstvo si slovenske vojske ne samo želi, ampak jo celo zahteva. Slovenska vojska je dobrodošla in ljudje pravijo, da se zaradi prisotnosti vojske že sedaj počutijo varneje. Včeraj sem bil v Ilirski Bistrici, kjer sem od župana dobil podpise 23 županov slovenskih obmejnih občin, ki pozivajo k aktivaciji 37.a člena. Prav tako večjo aktivacijo vojske pozdravlja Policija, saj bi lahko del enot iz južne meje prestavila v notranjost države. Slovenska vojska je pripravljena na večji angažma na južni meji, zagotavljam pa, da bomo delovali v skladu z zakonom in ustavo.

Je pa to v delu opozicije očitno postalo ideološko vprašanje, ker je zakon o izjemnih pooblastilih vojske nekoliko nerodno napisan. Ne gre za nobena izjemna pooblastila. Slovenska vojska bi dobila zgolj štiri dodatna pooblastila. Da lahko usmerja, napotuje, …. Če pogledamo v tujino, v vsej Evropi, v Parizu, Bruslju … so vojaki na ulicah in gre za normalne demokratične države. Ko greš v Avstrijo, te na meji legitimira vojak, in nihče od nas nima občutka, da je prišel v vojaško državo. Ampak pri nas je to očitno postalo ideološko vprašanje, s katerim dokazuješ, da si proti vladi. In da na takšen način vzameš za talca celotno prebivalstvo na južni meji, je enostavno politikantsko.

Če smo pametna država, moramo ravnati preventivno, moramo že danes pokazati, da bo slovenska južna meja neprehodna.

Prebivalci na južni meji čutijo, da je neodgovorno do njih, oni bi se z vojsko počutili bolj varne. In nenazadnje, to je naša vojska, to ni Jugoslovanska ljudska armada. To je naša lastna vojska, sestavljena iz naših bratov in sester, sorodnikov, znancev, prijateljev. To so vojaki, ki pomagajo ob vseh naravnih nesrečah, ki se zgodijo v Sloveniji. Nenazadnje to je vojska, ki je ubranila našo samostojnost. Teh strahov jaz enostavno ne razumem, vidim jih kot politični boj proti trenutni vladi, na plečih ljudi ob južni meji.

Včeraj (v sredo op.u.) mi je na terenskem obisku v Ilirski Bistrici občinski redar pokazal, kje vse ležijo smeti migrantov. Si lahko predstavljate, da so v eni sami občini za njimi pobrali več kot 12 ton smeti?! Označili so lokacije, kje vse so se zgodili vdori v nepremičnine. To ni nek »fake news«, kot se širi po Ljubljani. Ljudje ob južni meji ne morejo več sproščeno in normalno živeti. Življenje se jim je obrnilo na glavo. Ne morejo iti več normalno na sprehod v gozd, pogosti so vlomi, prisoten je strah. Najbolj pa jih boli, ker jih nihče noče slišati. Zato bi del politike moral nehati politizirati in ustvarjati strahove in preprosto zaščititi te ljudi ter jim omogočiti normalno življenje.

Slovenija, pravite, potrebuje vojaško transportno letalo. V kakšnem cenovnem okvirju iščete rešitve in kako bi tak nakup upravičili za potrebe v »normalnih razmerah«, torej ne za izredne situacije, kakršna je sedaj?

Slovenska vojska trenutno že ima transportno letalo, to je letalo Turbolet, ki je bilo narejeno leta 1988. V tej krizi se je izkazalo kot izjemno učinkovito, letelo je po vsej Evropi, Balkanu, razvažalo opremo ter tudi reševalo naše državljane v evakuacijskih letih. A problem tega letala je, da lahko pelje samo 700 kg tovora, je namreč relativno majhno. In v tej krizi, ki je zajela cel svet, in se je vsaka država borila s svojimi lastnimi problemi, smo videli, da lahko računamo predvsem nase. In tukaj se je izkazalo, kako nujno Slovenija potrebuje neko večje transportno letalo, z večjim dometom in nekoliko večjo nosilnostjo. Takšno letalo se lahko uporablja tudi za različne civilne namene.

Želim si, da bi storili ta korak naprej. Zato sem vojsko prosil za vojaški nasvet, da najprej sami povejo, kakšno letalo potrebujejo. In ga tudi dobil. Zdaj posebna strokovna skupina preučuje, kakšne so naše finančne zmogljivosti, saj  ne gre le za stroške nakupa, temveč tudi vzdrževanja, plačila pilotske ekipe … Zdaj delamo oceno, kakšno letalo si Slovenija dolgoročno sploh lahko privošči. Ko bodo te ocene izdelane, bom stopil pred vlado, kjer bo potrebno sprejeti odločitev, ali gremo v nakup ali ne.

In cenovni rang?

Cena letal, kakršno bi potrebovala Slovenska vojska, se začne nekje pri 60 milijonih, pa lahko seže vse do 200 milijonov evrov. Potrebujemo pač letalo z rampo za nalaganje predmetov, prevozov vozil, skratka kupiti moramo funkcionalno letalo.