Marko Balažic, novi predsednik SLS: približno 75% Slovencev je po duši konservativnih. Treba je le najti način, kako jih nagovoriti (1. del)

Po tem, ko je bil najprej uradni govorec gibanja Povežimo Slovenijo, je Marko Balažic, znan kot politični analitik in borec za pravice otrok, ki se izobražujejo v zasebnih šolah z javno veljavnim programom, nedavno prevzel vodenje Slovenske ljudske stranke.

V prvem delu intervjuja smo z Markom, nekoč tudi komentatorjem Domovine, spregovorili o menjavi vodstva SLS ter novi viziji, ki jo novo vodstvo prinaša, zmernosti v slovenski politiki ter konkretnih izzivih, s katerimi se namerava stranka soočiti.

V začetku julija ste prevzeli vodenje Slovenske ljudske stranke. Stranke z najdaljšo demokratično tradicijo na slovenskem, ki pa trenutno ni v najbolj zavidljivem položaju. Začenja se že tretji mandat, ko stranka nima poslancev v parlamentu. Kaj je torej tisto, zaradi česar verjamete, da stranka še ima prihodnost, kljub temu, da je skoraj vsake volitve po letu 1996 dosegala slabši rezultat?

Svoj vrhunec je stranka sicer doživela leta 2000 z združitvijo s Slovenskimi krščanskimi demokrati, ko je imela 28 poslancev. Od takrat pa je v resnici šlo navzdol. Drži tudi, da se stranka že tretjič zapored ni uvrstila v Državni zbor. So pa tudi nastavki, ki nam dajejo upanje.

Še vedno smo najmočnejša stranka na lokalni ravni. V našem županskem klubu je 41 županov, kar pri 212 občinah pomeni moč, ki ni zanemarljiva. Močna sila smo tudi v državnem svetu in na teh nastavkih lahko gradimo zgodbe za preskok v državni zbor.

Župani so tisti, ki vsakodnevno rešujejo težave ljudi in to je nekaj, kar Slovenija v tem trenutku zelo pogreša. Žal je pogosto ključna točka tako levih kot desnih, da se ukvarjajo s tem, kdo s kom ne bo sodeloval, ne pa, kaj bo kdo naredil za Slovenijo. SLS pa ta renome v lokalnem okolju ima.

V preteklosti smo preveč energije porabili za to, da smo se ukvarjali s posamezniki znotraj stranke namesto z vprašanjem, kaj bomo delali v dobro Slovenije. Moja naloga zdaj je, da postavimo vizijo in ključne točke programa ter začnemo graditi stranko. V lokalni mreži je čutiti veliko entuziazma, dobre volje in srčnosti, iz česar tudi sam črpam optimizem.

Moja naloga je, da postavimo vizijo in ključne točke programa ter začnemo graditi stranko. V lokalni mreži je čutiti veliko entuziazma, dobre volje in srčnosti, iz česar tudi sam črpam optimizem.

Stranki ste se pridružili šele nedavno. Kakšna je vaša osebna motivacija za prevzem vodenja?

Vse je potekalo zelo hitro. Bil sem uradni govorec gibanja Povežimo Slovenijo. Med kampanjo sem spletel veliko vezi z ljudmi s terena. Ob evalvaciji, kaj je šlo narobe, so se pojavili klici, da je za gradnjo nove zgodbe prav, da se tega lotijo mladi ljudje, ki imajo nek zanos, hkrati pa obvladajo določene politične procese.

Odločitev ni bila najlažja in je terjala kar nekaj premisleka, Mislim pa, da sem v pravih letih, da lahko z energijo pokažemo, da se da.

Ob prevzemu stranke ste dejali, da Slovenija potrebuje liberalno državo in konservativno politiko, ter da morate postaviti vizijo in vrednote. Kaj točno to pomeni? Za kaj točno se bo stranka torej zavzemala?

Gre za misel Ivana Omana. On je znal z malo besedami povedati veliko in povzeti ključne točke. Mislim, da bi vsaka stranka morala biti usmerjena v delo za dobrobit človeka. Od svetovnih nazorov pa je odvisno, kako bomo to dobrobit uresničevali.

Liberalna država pomeni, da se država ne vpleta v vsako poro človeškega življenja. Nekateri liberalno državo vidijo zgolj v smislu delitve oblasti in sistemih zavor in ravnovesij, kar je nek minimum, ki bi ga morali vsi spoštovati. Sam menim, da je za gradnjo odgovornosti potrebno ljudem dati več možnosti, da se sami odločajo. Država tako ne sme biti vseobsegajoča, ampak mora biti več pobude na posamezniku. Čeprav tega v Sloveniji nismo toliko vajeni, mislim, da je to prava pot.

Glede konservativnega pogleda je pa tako, da ni treba skočiti na vsako novotarijo, ki se pojavi, ampak je bolje stvari dobro premisliti in udejanjiti tisto, za kar imamo konsenz. SLS je bila prva stranka, ki je že leta 1920 z resolucijo napovedala, potem pa tudi v praksi udejanjila, splošno volilno pravico za moške in ženske. Uveljavljena je bila sicer le na lokalni ravni in potem je zaradi razmer v Kraljevini Jugoslaviji tudi kmalu nazadovala.

Če preslikamo to na današnji čas, lahko govorimo o enaki obravnavi moških in žensk v zaposlovalnem procesu, kjer še zaostajamo, skakali pa bi tri korake naprej, če se navežem denimo na zadnjo odločbo Ustavnega sodišča. Uresničimo najprej tisto, kar vemo, da deluje in za kar imamo družbeni konsenz, ne pa odpirati tem, ki samo razdvajajo in zavirajo korake naprej.

To Slovenija potrebuje. Splošno znano je, da je približno 75 % Slovencev po duši konservativnih. Treba je le najti način, kako jih nagovoriti.

Katere so torej ključne teme, na katere se boste kot stranka odzivali in kakšno pozicijo lahko pričakujemo, da bo pri teh temah stranka zavzela?

Stranka ima tri ključne stebre. Eden izmed njih je hrana in vse kar pritiče temu, da jo pridelamo in spravimo do potrošnika na način, da so zadovoljni vsi deležniki v tem procesu. Treba bo nasloviti draginjo, ki nas čaka jeseni in bo z višjimi cenami prizadela vse potrošnike. Mi vemo, kako se hrano pridela in kako se do okolja obnašati trajnostno. To je naš drugi steber.

Mislim, da vprašanje ekologije preveč enostavno ugrablja en politični pol, čeprav je trajnost izrazito konservativna tema, saj pri nas velja načelo, da pustiš svet za seboj lepši, ali vsaj enako lep, kot si ga dobil.

Tretji steber pa so majhna in srednja podjetja, ki trenutno po mojem mnenju tudi nimajo pravega zagovornika v parlamentarnih strukturah, čeprav zaposlujejo več kot 90 % delovne sile in ustvarjajo velik delež BDP. Njim je treba omogočiti lažje delo, da bomo imeli več Ivov Boscarolov – ljudi, ki jih ni sram njihovega premoženja in nimajo bilanc umetno na ničli, ampak omogočajo, da do izraza pride tudi drugačna solidarnost.

To so ljudje, ki držijo podsisteme za seboj. Do njih pa pridemo tako, da damo več svobode tistim, ki začenjajo ustvarjati. Tako bo Slovenija šla naprej.

Najavil sem že programske konference po kongresu, ki se bodo ukvarjale s temi vprašanji, da bomo učinkoviti. Poleg tega pa ne moremo mimo velikih tem, kot so skladen regionalni razvoj. Naša vidna članica Monika Kirbiš Rojs je znana po dvigu deležev črpanja evropskih sredstev v času, ko je bila na poziciji državne sekretarke. Pa zdravstvo, ki nam razpada pred očmi. Tukaj potrebujemo rešitve, ki ne bodo delovale zgolj po principu, da damo več denarja, pravih reform pa ne opravimo.

Poleg volitev nas čaka pestra politična jesen. Zbirajo se podpisi za referendum o Zakonu o vladi, pa o RTV Slovenija, protestniške aktivnosti posredno napoveduje Aleš Primc, na temo posvojitev otrok v homoseksualna razmerja, Pohod za življenje, draginja, večje spremembe, ki jih vlada napoveduje na davčnem področju, tudi utegnejo sprožiti proteste. Se boste pridružili katerim od teh aktivnosti?

Te pobude bomo preučili. Ni pa moj modus operandi protestiranje samo zaradi tega, da protestiramo, ampak rajši najprej ponudimo konstruktivne rešitve.

Angažma bo vsekakor potreben na področju hrane. Vojna v Ukrajini je poleg izvoza žita in drugih pridelkov omejila tudi izvoz gnojil, kar prizadeva naše kmete. Govorimo o vprašanjih odkupa žita, samooskrbe.

Pomembno bo videti, kaj bo prinesla energetska draginja. Zdi se mi nesprejemljivo, da država ne bi pomagala ljudem, ki imajo 600 evrov pokojnine in bodo prejeli položnico za 500 evrov za ogrevanje. Mislim, da bo samo nižanje DDV-ja premalo. Na obzorju je tudi finančna kriza. Razmisliti bo treba, kaj narediti s tistimi, ki zaradi dviga obrestnih mer ne bodo več mogli odplačevati kredita za stanovanje. Jih bomo vrgli na cesto? Tukaj je veliko izzivov.

Slovenija ima tudi kar precej domače naloge na prilagoditvah nekaterih podsistemov, ki se jih nobena vlada ni dotikala že trideset let. Mislim na zdravstveno, pokojninsko reformo, tudi reformo izobraževanja itd. Ne potrebujemo veliko prilagoditev, a so ta stanja izjemno zatečena s preveč parcialnimi interesi. Potreben bo družbeni konsenz in potrudili se bomo, da s konstruktivno držo ta konsenz najdemo, saj le tako lahko dosežemo spremembo.

Ker so ta trenutek prilivi v pokojninsko blagajno rekordni, je prav zdaj najboljši trenutek za pokojninsko reformo. Podobno je pri dojemanju vloge države: je storitev, za katero plačujemo vsi državljani, dovolj dobra ali lahko kaj izboljšamo. Ni prav, da država širi aparat ter pričakuje, da ga bomo državljani z višjimi davki plačevali, storitev pa ostaja na enakem nivoju. Pada tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Predstavljajte si človeka v njegovih štiridesetih letih, ki ima oba starša v domu starejših. Je prav, da smo z njim solidarni, ali enostavno prepustimo, da celotno to breme pade nanj, hkrati pa od njega pričakujemo, da bo reševal še demografsko vprašanje?

Podobno je z zdravstveno reformo. Ustanavljanje uradov, ki bodo hkrati kupovali medicinsko opremo in nakupe nadzorovali, je zame vprašanje zdrave pameti. Ne moremo pustiti lisicam, da varujejo kokošnjake. Če bomo naslavljali prave izzive, bo življenje v Sloveniji boljše za vse.

Ob prevzemu vodenja stranke ste dejali tudi, da prekinjate s starimi vzorci. Kateri so ti vzorci, s katerimi prekinjate in katere nove vzpostavljate?

Sam najprej v vsakem človeku iščem dobro, dobre lastnosti, ki jih lahko skupaj sestavimo v dobro zgodbo. V preteklosti se je preveč energije vlagalo v iskanje stališč, ki so nas razdvajala in iskanje negativnih vzorcev pri ljudeh. Na neki točki je tako eskaliralo, da se je videlo že navzven.

Kako naj potem mlad človek, ki ga zanima politično delovanje in želi stvari spreminjati na bolje, deluje v odboru, kjer se ljudje samo kregajo. To ni dobra motivacija, da se priključi stranki. S temi vzorci sem presekal. To je moja domača naloga in ko bo končana, bomo imeli več zaupanja, da smo mi tisti, ki si upamo stvari premakniti naprej. To je glavna sprememba, ki jo delamo na kratek rok.

Je v Sloveniji prostor za zmerno stranko? Je to nekaj, kar v današnji polarizirani Sloveniji lahko pritegne glasove?

Prav zato, ker ni močne SLS kot zmerne stranke na sredini, so eskalirali ekstremi, tako na levi kot na desni. Mislim, da ta prostor za nas vedno je. Samo na zadnjih volitvah lahko vidimo, da je, če odštejemo Bratuškovo in Šarca, brez glasu ostalo kar 20 % ljudi, ki so prišli na volitve. To je baza, na kateri lahko gradimo.

Ljudje ne želijo živeti vsak dan od prepirov. Rajši imajo svoj mir in priložnost, da lahko v miru delajo. To se da doseči samo z zmerno politiko. S polarizacijo bomo šli vsi skupaj samo še navzdol. Zato je pomembnejše, da delamo skupaj. Slovenski parlament je brez SLS kot brez enega ključnega uda. Če bomo več energije usmerili v normalen pogovor in zgled, bodo tudi ekstremi nižji. Premalo nas je, da bi nadaljevali na poti polarizacije, na katero se je podala Slovenija v zadnjih letih.

V preteklosti se je večkrat zdelo, da je ta zmernost izgovor, da se stranka ni postavila tudi za nekatera »ideološka« vprašanja, ki so sicer spadala v njene vrednote. Kje je meja med zmerno politiko in »zmernostjo« kot izgovorom za pasivnost oz. oportunizem?

Zmernost je politična drža. Vrednote pa morajo biti jasno postavljene. Treba pa je ločiti zmernost od pragmatičnosti. Pragmatičnosti je v slovenski politiki pogosto preveč. Ljudje zaradi svojih osebnih pragmatičnih ciljev ne stojijo načelno in ne popravljajo krivic.

Stranka mora biti zmerna v komuniciranju, pristopih in pogledih ter s tem zgledom umirjati razmere na političnem parketu do te mere, da se lahko v miru pogovarjamo. Zdaj se zdi, da je več kričanja kot konstruktivnega pogovora. Umetnost politike je v tem, da najdemo točke sodelovanja, ne pa točk, kjer se razdvajamo. Zmernost je edino zagotovilo, da do tega pridemo.