Mag. Aleksander Igličar, pismo Delu: Človeška želja po spravi ni dovolj, če ob tem zamolčimo revolucijo

Spoštovani g. Budja, odgovorni urednik časopisa DELO,

oglašam se v zvezi s prispevkom dr. Saše Prešerna v današnjem DELU (stran 7) z naslovom Spomin na žrtve vseh vojn naj vodi v iskanje poti v boljši svet.

Ker dr. Prešerna ne poznam, sem podatke o njem našel na spletu, kjer pa nisem našel njegovega e-naslova. Zaradi tega pišem vam in vas prosim, da mu posredujete mojo pošto.

Iz podatkov na spletu sem razbral, da je dr. Prešern po osnovni profesiji fizik, informatik in pedagog ter raziskovalec na področju robotike. Menim, da bi bilo primerno, da bi v DELU ob navedbi njegovega imena, poleg  raziskovalec zapisali še robotike. Nepoučen bralec, ki ne pozna strokovnega dela dr. Prešerna (tudi sam) zaključuje, da je dr. Prešern po osnovnem strokovnem znanju raziskovalec področja, o katerem piše. A na internetu o tem ni nobenih podatkov. Menim, da gre za uredniški lapsus, ki upam, da je nezaveden. 

Naslov prispevka je zelo obetaven in z njim se zelo strinjam in želim, da bi na osnovi zgodovinskih dejstev in resnice premagali naše razlike in skupaj gradili prihodnost. 

A v prispevku ni nič govora o komunistični revoluciji, ki se je pričela že jeseni 1941 in mnogih pobojih, ki so se zgodili v času od jeseni 1941 do pomladi 1942. Med žrtvami so bili tudi žene, otroci in seveda fantje in možje, ki so bile po mnenju vodstva KPS in VOS-a nasprotniki komunizma in niso imele nobenih povezav z okupatorjem, ki je omenjen v prispevku. Podrobneje o tem času piše dr. Jože Možina v nedavno izdani knjigi Slovenski razkol. 

Vaške straže (prve so bile ustanovljene julija 1942) so bile odgovor na komunistično revolucijo zaradi obrambe nekmečkega prebivalstva po podeželju, kjer so partizani in VOS nemoteno izvajali svoje poboje. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so bili ustanovljeni domobranci kot nasledniki vaških straž. Vaške straže in kasneje domobranci so se v želji po pridobitvi orožja, s katerim so se branili pred komunističnimi poboji povezali najprej z italijanskimi, po septembru 1943 pa še z nemškimi okupatorji. Gledano s sedanjega vidika je bila seveda to strateška napaka, nasploh sodelovanje po začetku leta 1944, ko so svetovne razmere kazale propad nacistične Nemčije in so zavezniki priznali partizansko vojsko kot njihove zaveznike v boju proti Nemcem. 

Kot rečeno o komunistični revoluciji in odgovoru nanjo v prispevku dr. Prešerna ni niti ene omembe. V tej luči je seveda njegovo razmišljanje "pohabljeno" in zavajajoče. 

Na posameznih mestih dr. Prešern govori tudi o resnici in zgodovinskih dejstvih, ki pa v Sloveniji še vedno niso v celoti ugotovljene in počasi prihajajo na dan šele po 45-letni vladavini komunizma (1945 - 1990). A odnos do teh dejstev je na splošno v družbi še vedno razdeljen, tako kot smo razdeljeni vsak izmed nas. Dejstvom se še vedno izogibamo in jih ne želimo pripoznati. In k temu so poklicani raziskovalci, strokovnjaki - da izhajajo iz objektivnih zgodovinskih dejstev - ne pa, da uporabijo le tista dejstva, ki potrjujejo njihovo plat zgodbe, kot je tudi v primeru prispevka dr. Prešerna. 

Za pogled na zgodovinska dejstva dajem konkreten primer iz Škofje Loke. 12 let sem bil predsednik Muzejskega društva Škofja Loka (v nadaljevanju MD), ki je po svojem poslanstvu in naravi delovanja usmerjeno tudi v razkrivanje zgodovinskih dejstev, ki so bila prikrita in zamolčana.

Leta 2015 smo ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne v Škofji Loki pripravili odmevno razstavo ČLOVEK GLEJ, v kateri smo skozi ustvarjanje loških in slovenskih umetnikov želeli prikazati človeško trpljenje, bolečine, žrtve ... skozi vidik posameznika, ne skozi splošen vidik družbe. Umetniška dela smo dopolnili s prikazom osebnih predmetov žrtev, ki so bili najdeni v Barbarinem rovu v Hudi jami.

Razstava je bila zelo odmevna in je močno razjezila loški levi politični prostor, ki ima po letu 2010 v Škofji Loki župana. Leta 2017 je MD praznovalo 80-letnico delovanja in bilo edino predlagano za Zlati grb Občine Škofja Loka. Poleg loških ustanov so bili med predlagatelji tudi NUK in Arhiv Slovenije ter trije častni občani - dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, politik Ivan Oman in zgodovinar dr. France Štukl. Pristojni občinski odbor nagrade MD ni podelil z obrazložitvijo, da se MD preveč ukvarja s polpreteklo zgodovino. Okoliščine so jasne, moj komentar ni potreben.

Kot sem že omenil, bi moralo biti osnovno poslanstvo raziskovalcev, avtorjev, društev ... da se dejstva prikažejo v vsej njihovi objektivnosti. Slovenska država žal še vedno ni našla volje, da bi dostojno pokopala mnoge žrtve povojnih pobojev, kar je osnovni civilizacijski minimum, če že ne najde moči, da celovito prikaže okoliščine pobojev ter žrtev in se opraviči za storjene zločine proti človeštvu.

Spoštovani gospod urednik Bojan Budja, od časopisa DELO, še vedno osrednjega slovenskega časopisa, bi pričakoval več objektivnosti v njegovem poročanju o teh občutljivih temah, ne pa da je še vedno preveč naklonjeno eni politični strani in s tem prispeva k našim delitvam, ne pa združevanju. Želja je dr. Prešerna je jasna in človeško zelo razumljiva, a način zapisa je enostranski in s tem k zbliževanju ne prispeva. 

Prijazen pozdrav in obilo uspehov pri vašem delu,   

mag. Aleksander Igličar