Lov na (ne)naše je odprt. In nekaterim je vse dovoljeno

Slovenija ,bi nujno potrebovala exorcizem rdečega demona,dokler ne bo prepozno(c).

Odlično @Navigator. Kot že rečeno, ko ne pišeš o covidu te je užitek brati.

Največja napaka takoj po osamosvojitvi je bila, da smo Slovenci dovolili, da se starim partijcem dovoli, da se ponovno vmešavajo v ureditev države. V nobeni postkomunistični državi se to ni zgodilo razen v Sloveniji. Češka, Poljska , Madžarska so opravile z nekdanjimi komunisti, noben bivši partijski funkcionar ni imel mesta na pomembnih mestih. Pri nas pa smo nekdanjemu šefu ZKS in obenem UDBE celo dovolili da je kandidiral za predsednika države in na veliko žalost, kar se danes vidi kot katastrofalna napaka, celo postal kar dvakratni predsednik države. V času njegovega predsedovanja Sloveniji so vsepovsod, tako v gospodarstvu, kot v vseh ustanovah od sodišč do policije svoj pravi obraz ponovno pokazali nekdanji imetniki rdečih knjižic. Rdeči direktorji so pokradli podjetja ali jih uničili, z denarjem ki se je leta prelival v tuje države se je ponovno začel vračati nazaj in krepiti ponovno oblast bivše partijske nomenklature, ki je vse povsod od bank, šol, medijev itd. prikrito počasi in zanesljivo prevzela vse vzvode v državi. V zadnjem letu zato, ker imajo občutek, da jim vse to kar so si v 30letih samostojne države prilastili počasi polzi iz rok ves nadzor nad vsem so se pričeli posluževati takšnih stvari, kar v vseh letih samostojne države ni dogajalo, samo še likvidacije ljudi se še manjka pa bo spet tako kot je bilo pred osamosvojitvijo. Upam da se kaj takšnega ne zgodi in da bom dočakal enkrat slogo med večino Slovencev in nas ne bo več razdvajalo to komunistično zlo ki traja vse od druge svetovne vojne dalje.

Slovenci smo skrajno sprt narod (kot pravi Navigator), vendar mislim da ne od pamtiveka. Verjamem sicer da smo bili sprti tudi prej, a takrat se med sabo še nismo pobijali.
Velika travma nad deželo se je zgrnila v času 2.s.vojne, ko so posamezniki po vaseh ovajali nič hudega sluteče sosede, potem pa jih je vzela noč.
Naslednja travma se je zgrnila takoj po koncu vojne, ko so Titovi partizani izvajali čiščenje nad nedolžnim Slovenci, ko je bilo dovolj že to, da nisi bil na pravi strani. Skratka ko si bil nedolžen!
Potem je prišlo obdobje socializma, ki so ga mnogi ohranili v dobrem spominu. Medtem ko so mnogi pa umolknili. Ti so med sabo le šepetala, in še to šele takrat, ko so bili prepričani, da jim nihče ne prisluškuje. Molčali so tudi pred lastnimi otroci, a zaman. Niso se namreč zavedali, da so otroci kot spužve, ki vsrkavajo občutja staršev. Nehote so njihove travme prešle na potomce, in tako naprej na vnuke.
Zdaj je kar je. Smo zmes nerazčiščene preteklosti. Unikum med državami EU skupnosti. Ko bi s tem začeli po letu 1990, bi do sedaj morda že imeli nek rezultat.
Če se tega lotimo zdaj, bomo morda s tem kaj doprinesli našim vnukom, če našim otrokom ne moremo nič več.
Pot je odprta.

Nič jamranja prosim:konkretno ukrepanje! Bližajo se prazniki,v pehar kot darilo,naročnina na našo revijo Domovina.Za tri mesece,pol leta,leto,kolikor zmorete.Sama sem to že storila.Domovini pa svetujem,da poleg resnih tem vključi tudi kaj zabavnega,da obdrži naval novih naročnikov,ki se bo zgodil-prepričana sem!Nujno potrebujemo več bralcev resnicoljubnih medijev,medijev,ki si upajo prikazat obe plati kovanca,ki si upajo s prstom pokazat na podlosti in podleže.

K prebojnemu komentarju Navigatorja, s katerim se lahko tokrat le strinjam, bi sam dodal ugotovitev dr. Franceta Bučarja, da so po osamosvojitvi vse novoustanovljene demokratične politične stranke skupaj z na vse strani razpršenimi člani nekdanje totalitarne ZKJ/ZKS prevzele oz. neustvarjalno in nekritično prekopirale tudi notranji način mišljenja, vodenja in delovanja demokratičnih političnih strank po ne-demokratičnem zgledu avtoritarnih vodstev (polit-birojev, CK) nekdanje ZKJ/ZKS.
Pomanjkanje resnične, strpne in odzivno živahne notranje demokracije, odsotnost spodbujanja živega in dinamičnega notranjega političnega dialoga v posameznih strankah, nesistemskost nenehnega živahnega in radoživega pretakanje pobud, idej, kritik ... od baze k vrhovom stranke in nazaj, vse to je daleč od obljubljenih in pričakovanih plodov razvite notranje demokracije v pričakovano živahnih in dinamičnih sodobnih političnih strankah.
In če ni široko razprte in razvite ter vsebinsko bogate notranje demokracije v posameznih političnih strankah, je tudi v parlamentu, ki je zaradi ustavno ter demokratično spornega sorazmernega volilnega sistema le vrh vladajoče in odtujene strankokracije, ne moremo pričakovati.
Stari "udbo-partijci" seveda nikoli niso prikrivali podcenjevanja in prezira do večstrankarske parlamentarne demokracije ter do notranje živahnih in demokratičnih političnih strank, saj so se zavedali, da je najlaže ob-vladovati in vladati čim bolj odtujeni "vrhuški" parlamentarnih političnih strank v podobi vladajoče strankokracije, kakršno so nam dopustili strogo omejeno razviti v invalidnem sistemu večstrankarske parlamentarne demokracije, kjer dejansko vladajo neformalni lobiji iz politično-kriminalnega podzemlja "vzporedne/globoke/ugrabljene" države, ki nam po svoji volji medijsko ponujajo in promovirajo nenehoma nove "nove obraze", nove "nove politične stranke" in nove "nove politike".
Vseskozi znani "strici iz ozadja" s svojimi "spin doktorji" in medijskimi dreserji javnega mnenja učinkovito skrbijo za to, da se razmeroma hitro menjavajo imena prvakov, imena strank, njihove ikonografije, njihovi medijski promotorji, a da v družbeni in politični resničnosti vse ostaja v okvirih stabilnega in nedotakljivega družbenega "statusa quo", v katerem smo tri desetletja po osvoboditvi in osamosvojitvi izpod komunistične diktature ZKJ/ZKS v SFRJ še vedno na robu že videne pogubne državljanske vojne iz daljnega leta 1941.

Slovenci smo politično-ideološko skrajno sprt narod, kar je spoznala celo ona bruseljska inkvizitorka, In' t Veld (ali tako nekako). To je v vseh pogledih škodljivo za Slovenijo.

Ekscesi kot so bile grožnje predvsem koalicijskim politikom in tudi Jelinčiču, so v največji meri posledica političnega in medijskega hujskanja. Opravka imamo z nekakšno neototalitarno miselnostjo, ki političnemu nasprotniku enostovno ne priznava pravice obstoja.

Dejansko bi se moral vprašati vsakdo, ki kakorkoli sodeluje v politiki in medijih ter drugje, kjer ima vpliv na javnost, kakšen učinek imajo njegove javne besede na kolektivno politično formo mentis prebivalstva Slovenije. Nekateri politiki in mediji naravnost tekmujejo v ščuvanju sodržavljanov enih proti drugim. V imenu edino pravih vrednot in edino prave demokracije. To je seveda narobe svet.

Končni razsodniki v političnih zadevah so seveda volivci, ti pa praviloma volijo "naše", ne glede na to, kaj ti počnejo. Žal so krepke besede na račun političnih tekmecev praviloma nagrajene s strani volivcev ali vsaj s strani trdega jedra pristašev, ki postane še bolj trdo in nedovzetno za kogarkoli, razen za naše.

Med tranzicijo smo se izgubili. Nismo znali oblikovati delujoče demokracije, v kateri bi prevladovala strpnost med političnimi akterji in seveda v medijih. Vodi se politika na nož, politika izključevanja in politika pričakovanja nekakšne "končne rešitve", ki bo nekoč v prihodnosti. To pa ne obeta nič dobrega. Čas bi bil, da politiki in mediji ustavijo podivjane konje.

Katastrofalno slab prispevek. Nezrel. Nedemokratičen. Hujskaški...
Celo pod standardi Domovine.
Avtor bi najraje izbrisal vse NENAŠE.
Od skrajnih levičarjev se razlikuje samo po tem koga definirati za NAŠE in koga za NENAŠE.
Druga plat iste NAŠI/VAŠI medalje.

"Zakaj niso na ulicah tudi ljudje, ki bi pokazali, da v Sloveniji živijo tudi delovni, pošteni ljudje, ki si želijo normalno živeti?"

Zato, ker nimajo časa. Delajo.
Sicer pa odličen prispevek, podpišem.
Tragično pa je, da je še zmeraj preveč tistih, ki so indoktrinirani z MSM propagando. In da "izbeglice" nikoli ne bodo glasovale za suvereno Slovenijo. Zato moramo pa to narediti tisti, ki se najdemo v Matjaževem članku. Da vidimo, koliko nas sploh je.

Tako je in tako še vedno levica načrtno spodbujala vrednote NOB do slovenskih soljudi:
teror nesodelovanja, izključevanja, slabega imena, zaporov in likvidacij.

To je njihov dosežek "demokracije".

Odlično avtor. Kakšen smisel ima vladati, če ne moreš nič spremeniti? Naredili smo sistem, kjer smo paralizirani vsi. Vsi so "samostojni", noben ni nikomur odgovoren. Niti tistemu, ki ga plačuje ne. Niti lastniku ne.

Ob zadnjih resnih smrtnih grožnjah se resno postavlja vprašanje odgovornosti levice za pregreto politično stanje.

Kaj je narobe z neznosnim egom nekaterih politikantov, da stranke onesrečijo s svojim imenom?

Čemu je to podobno: Stranka Alenke Bratušek, Lista Marjana Šarca ali Stranka Mira Cerarja?

Kdo so taki strci strici in tete, kaj so dobrega in koristnega storili razen za sebe?

Ker imena ne prinašajo dodane vrednosti in političnega kapitala, se morajo posluževati srhljivih bližnjic, po katerih jih spoznate.

Ena od možnosti, kako zabremzati NAŠIZEM:
Vrhovni in ustavni sodniki so ljudje z imenom in priimkom. Sprejemajo takšne in drugačne razsodbe.
Potrebno bi bilo nekaj pravniškega dela, da bi analizirali in sistematizirali njihove odločitve.
In kaj hitro bi se pokazalo, kdo sodi neodvisno, in kdo boleha za stalinitisom.
Kajti ni vseeno, če se pod fasado pravice deli krivica.

Za demokracijo so potrebni demokratično osveščeni volivci. Če bi v Severni Koreji priredili pluralne volitve, bi na njih zmagal Kim Jong Un.
V Sloveniji je bilo podobno. Na prvih volitvah je med strankami dobila največ glasov ZKS. Demos je zmagal zato, ker je nastopil kot predvolilna koalicija, sicer bi ZKS sestavljala prvo demokratično vlado. Je pa levica/ZKS sestavila drugo, Drnovškovo vlado po vsega dveh letih Demosove vlade. Drnovškova LDS je bila namreč le preoblečena ZSMS, partijski pomladek.

Za potrditev nekakšnega štokholmskega sindroma na nacionalni ravni je bil Kučan praktično trikrat zapored izvoljen za predsednika države. Prvič kot predsednik predsedstva, po sprejeti novi ustavi pa je postal še dvakrat predsednik države.

Tako kot se je začelo, tako se je nadaljevalo. Nikoli nihče ni oblikoval programa demokratičnega osveščanja ljudi in demokratične vzgoje v šolah. Pričakovanje, da se bodo ljudje sami naučili demokratičnih manir, je bilo napačno. Če je kdo sploh to zares pričakoval.

Levica je ves čas tranzicije skrbela, da je imela v rokah vse ključne "ideološke aparate države", marskistično rečeno: šolstvo, organe pregona, sodstvo, javno upravo, medije ... Šlo je za to, da se vse spremeni, vendar na način, da ostane oblast v rokah iste, partijske nomenklature.

Poleg tega je imela levica v rokah kapital, desnica pa je bila revna kot cerkvena miš. Njavečji problem desnice pa kljub vsemu ni bil kapital, temveč odsotnost demokratične vizije. Ljudje so po začetnem navdušenju nad Demosom kmalu spoznali, da njegovi ključni akterji niso nič drugačni stari partijci. Resnici na ljubo, so tudi dejansko bili v glavnem bivši partijci. Po samorazpustitvi Demosa so se mnogi demosovci tudi vrnili v Kučanovo naročje, tisti, ki so ostali pa so rovarili v prid partijske nomenklature, kateri so pripadali.

Zdaj smo tu, kjer smo, ker kje drugje nismo znali, hoteli, mogli biti. Namesto dveh demokratičnih taborov si v Sloveniji stojita nasproti dva sovražna politična tabora, ki bi najraje drug drugega eliminirala kot nedemokratična. Levica vidi v desnici fašiste, desnica pa v levici komuniste. Politično-ideološko smo nekje tam, kjer smo bili leta 1941 ob izbruhu vojne v tedanji Jugoslaviji, ko sta si stala nasproti dva tabora: katoliški in "liberalni", dejansko komunistični. Kako se bo to razpletlo, bogsigavedi. Samo upamo lahko, da ne bo kakšne vojne, ker se utegne zgodovina ponoviti.

Alenka Bratušek poleg Marjana Šarca tudi trikratna predsednica vlade, prvikrat, zadnjikrat in nikoli ve, in poslanka, ki za to funkcijo ni ila izvoljena, je sinoči na POP TV razkrila, kaj je vzrok za grožnje, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da za njimi tako ali drugače stoji koalicija nesreče KUL.