Ljubezen do domovine kot prepovedana tema

Nevrotičen izpad dela slovenske javnosti, oblasti in novinarske srenje ob jumbo plakatih z verzom Gregorčiča je pokazal nevralgično točko današnjega zahodnega sveta. Ljubiti domovino je prepovedano. Domovino lahko ljubijo drugod, recimo na Kitajskem, v Rusiji in Iranu, toda na Zahodu? To pa nikakor ne! Vsakršno izražanje ljubezni do domovine na Zahodu se šteje za rasistični izpad, morda kar za zametke nacizma. Takšen odnos, pomešan z nihilizmom v odnosu do lastne zgodovine, je recept za samomor naroda.

Kaj je narod? Ali gre pri narodu za nekakšno genetsko čistost ali gre za skupino ljudi, ki živi na istem prostoru, pod isto državno tvorbo in sporazumno biva pod okriljem enakih zakonov, pogojenih s partikularno zgodovino ravno tega prostora? Ali se lahko prišleki asimilirajo ter povzamejo obstoječo tvorbo kot svojo? Seveda. Ravno to je poanta integracije in asimilacije migrantov, in če tega niso pripravljeni storiti, naj si najdejo drugo domovino. Tisti, ki bi asimilacijo radi primerjali z nacizmom in rasizmom, naj pomislijo, da gre pri obeh za a priori izključitev rase ali naroda. Rasa in narod sta torej v takšnih sistemih avtomatično izključena, za integracijo in asimilacijo niti nimata možnosti.

Nacionalna zavest

Zahodni nihilizem do lastne zgodovine in domovine je domena skrajnih levičarskih gibanj, ki danes gojijo absolutno sovraštvo do domovin, v katerih živijo. Zanje je bil koncept revolucionarnega upora in rušitve ustavne kapitalistične ureditve vedno pomembnejši od ljubezni do domovine in patriotizma. Zanje je patriotizem izkaz sovraštva do drugačnosti, celo rasizma. Nikakor ne sprejmejo, da bi lahko soproga pisca teh vrstic, Egipčanka po rodu, ljubila Slovenijo, spoštovala njeno kulturo, jezik in zgodovino. Omenjeni revolucionarji bodo raje podprli kršilca zakonov in odrekli pravico ženskam s podporo nošnje naglavne rute. Egipčanko, ki se prostovoljno integrira, bodo raje sovražili, saj se ne vklopi v njihov koncept žrtve kolonializma in rasizma. 

V Egiptu je nacionalna zavest izjemno močna. Ponos sega vse od antičnega Egipta do moderne egiptovske države, kjer se oblika vladavine in vladarji porazgubijo v tem ponosu. To velja za vse Egipčane, z izjemo islamistov, ki kot skrajni levičarji sovražijo lastno zgodovino in si prizadevajo za stvaritev novega sistema, ki bo popeljal ljudstvo v namišljeni raj s točke nič. Toda zaenkrat islamisti v Egiptu še niso zavladali. V egiptovskih šolah otroci gledajo na zastavo s ponosom, zjutraj zapojejo himno, ljudje pa si ne želijo rušenja tisočletij Egipta le zato, ker se ne bi strinjali z vojaškim avtoritarnim sistemom. General in civil bosta morda pripravljena zrušiti eden drugega, toda nikoli Egipta in njegove ponosne zgodovine. Kopti so zatirana manjšina, toda Egipt ljubijo z vsem srcem. To smo imeli nekoč na Zahodu. Zakaj tega ne zmoremo več? 

Skrajnim levičarskim gibanjem je bil koncept revolucionarnega upora in rušitve ustavne kapitalistične ureditve vedno pomembnejši od ljubezni do domovine in patriotizma. 

Neuspela integracija

Samomor civilizacij, kot ga je opisoval Toynbee, morda poteka pred našimi očmi. Tretji svet v imenu podnebnih konferenc zasipamo z denarjem, saj naj bi se počutili krive zaradi svojega razvoja, ki je temeljil na svobodi misli, dela in kapitala. Zahodna politika je zato izbrala revščino za svoje prebivalstvo, medtem ko tretji svet in Kitajska na veliko gradita termoelektrarne. Evropske države uvajajo dva pravna reda, enega za migrante, ki se ne želijo integrirati, in drugega za domače prebivalstvo. Medtem ko je migrantski posiljevalec otroka na prostosti ali prostovoljnem delu, je domačin v zaporu zaradi neprimernega zapisa na družbenem omrežju. Ustvarili smo geta, kjer prevladujejo tolpe. Streljanja z avtomatskim orožjem so postala pogosta, metanje eksplozivnih naprav v švedski prestolnici norma, medtem ko so nekoč varni deli mest postali neprehodni za ženske. 

Ali nihče med politično elito ne pomisli, da slaba integracija ustvarja geta, ki migrantsko populacijo prisilijo v ustvarjanje politične kulture, iz katere so pribežali ali imigrirali? Če migrant ne bo našel podpore v integraciji, se bo obrnil k tistemu, kar najbolj pozna, kajti ob prihodu je najpomembnejši dejavnik preživetja. Če se ne bo vključil v delovne, družbene in politične procese, potem bo ostal v getu, kjer se poustvarjajo zakoni domačih držav. Zato imamo v Evropi porast primerov mladoletnic, ki poročajo starejše snubce, uničevanje svobode žensk, zahteve po šeriatskem pravu, ki je v mnogih skupnostih že veljavni zakon. Vprašajmo se, ali bi bil danes odziv oblasti enak v primeru, da bi krščanska verska sekta ustvarila svoj geto in izvajala lastno pravo. 

Evropske države uvajajo dva pravna reda, enega za migrante, ki se ne želijo integrirati, in drugega za domače prebivalstvo. 

Rezervirano za tretji svet

Jumbo plakati z Gregorčičevimi verzi niso vzbudili jeze zaradi namišljenega rasizma, ampak ker so pokazali, da sta ljubezen do domovine in patriotizem danes prepovedani temi. Ljubezen do domovine je rezervirana za druge. Tretji svet lahko ljubi svoje domovine. Tretji svet lahko celo poziva k rasistični končni rešitvi, tako kot recimo Malema v Južni Afriki ali Xi nad Ujguri. Islamski svet, Azteki, Mongoli, Kitajci, Indijci, Zulujci so lahko ponosni na svoja imperialna osvajanja, medtem ko mora Evropa živeti v svoji pokori. Govorimo o čezatlantski suženjski trgovini, toda nikoli o afriški, arabski, kitajski, indijski, saj tretji svet zahteva, da bi Zahod plačeval reparacije za trgovino s sužnji, medtem ko bi bili ostali izvzeti. Ali bodo Turčija, arabske in afriške države plačale reparacije Sloveniji za ugrabljene otroke v času otomanskih osvajanj, ki so jih prodajali v delovno, vojaško in seksualno suženjstvo? 

In na koncu, kdaj bomo posneli filmsko uspešnico o tem, kako so evropske kolonialne države prisilile afriške države v ukinitev suženjstva navkljub nasprotovanju afriških voditeljev, ki so ukinitev videli kot poseg tujcev v njihovo kulturo? Tako so nasprotovali ukinitvi suženjstva, da je London dalj časa gostil delegacije voditeljev afriških držav, ki so zahtevali odpravo prepovedi trgovanja s sužnji. Ljubezen do domovine je v dobrem in slabem, toda zadnja je patriotizem dojet kot sovraštvo. Prišel je čas, da temu naredimo konec.

(D188: 42-43)