Levica, zdrava kmečka pamet in pravljice o brezdelni blaginji

Poleg SDS, ki je nesporna zmagovalka volitev, je dober rezultat dosegla tudi edina skrajna stranka v obstoječem parlamentu – Levica. Gre pravzaprav za neokomuniste, ki se mentalno nahajajo v boljševizmu 19. stoletja. Čeprav se borijo predvsem za delavce in kmete, pa ni bilo zaslediti parade traktorjev z rdečimi zastavami. Nobenega častnega postroja delavcev za tekočim trakom ali gromkega prepevanja internacionale.

Zakaj uspeh Levice najrevnejših ne gane?

Malce pripomore dejstvo, da Levico voli pestra množica posameznikov, samo delavec, kmet in revež ne. To izvrstno pokaže raziskava, kje je dobila najvišjo podporo. A kdo ta namišljeni volivec sploh je? Če verjamemo izsledkom vzporednih volitev, je povprečen pristaš Levice dobro izobražen, mlad in reven. Rezultati volitev ga umestijo v eno izmed najbogatejših slovenskih mest. Mladi meščanski klošar, z doktoratom, torej. Koliko jih poznate?

Izidu volitev ni moč oporekati, izobrazbena struktura volivca pa ni zanesljiva. Odgovorov anketirancev se namreč ne preverja. Nihče ne more prisiliti snažilke brez izobrazbe, da se ne izreče za doktorico filozofije. Izobrazba volivcev posameznih strank je torej neznanka. Spektakularno neverjetno bi bilo domnevati, da v najbogatejših območjih, ki so bogata, ker je večina prebivalcev bogatih, živijo trume revežev. Sploh, ker jih sledeč prejšnjim volitvam, še pred nekaj leti skoraj ni bilo.

Delavcu in kmetu Levica niti ni veliko obljubljala. Ta sloj jih ne briga. Zaveda se, da zdrava kmečka pamet ne nasede pravljicam o brezdelni blaginji.

Kaj ponujajo

Kaj so pred volitvami sploh obljubljali? Višjo socialno pomoč, pokojnino, minimalno in povprečno plačo. Dobiček razdeliti zaposlenim, sicer ga pobaše kruti sovražnik, kapitalist. Kdo je pa že slišal, da podjetje dobiček porabi za pokrivanje izgub, razširitev poslovanja in nove zaposlitve? Razdelitev izgub, ki bi sledila taki logiki, so zamolčali.

Javni sektor je treba povečati, vlaganje v kulturo in znanost še bolj. Državna podjetja morajo ostati državna. Za bančno luknjo, ki bi se ji s pravočasno prodajo bank zlahka izognili, pač niso slišali. Izstop iz NATO, ker ni zastonj. Znižanje vojaškega proračuna in hkratno povečanje plač vojakov. Verjetno spet obvezen vojaški rok. Bog ve, da bi Mesecu in Kordišu zelo koristil.

»Ahil« bi ukinil izvoz, izpad prihodkov pa nadomestil z domačim povpraševanjem ter višjimi davki. Slednji bi zagotovo povzročili pravo evforijo med podjetniki. Kaj je lepšega kot delati zgolj in samo za dobrobit tistih, ki ne delajo. V tako majhnih gospodarstvih sicer domače povpraševanje še zdaleč ne more nadomestiti izvoza.

Levica brez delavstva

Na stotih straneh programa samo ena o tem kje bodo dobili denar. Še tista povsem odveč, ker gre zgolj za kulturni boj ter zastraševanje. Obdavčili bi namreč nepremičnine, ki so jih slovenski reveži skozi leta zgradili z lastnimi rokami ter silnim odrekanjem. Tudi tiste v lasti RKC, ostale verske skupnosti jih ne motijo.

Delavcu in kmetu torej Levica niti ni veliko obljubljala. Ta sloj jih ne briga. Zaveda se, da zdrava kmečka pamet ne nasede pravljicam o brezdelni blaginji. Venezuelska hiralnica, kot svetli ideal Levice pač nikogar ne mika. S polnim želodcem kaviarja, ob nalivanju s šampanjcem, se osredotočajo na tiste, ki so prisesani na državne jasli. Uradniki, profesorji določenih družboslovnih fakultet, vodilni sindikalisti, neuspešni kulturniki…

Levica je v srži tipična skrajno-populistična stranka. Polna usta delavskega boja, z dejanji pa boj za višji in visoki sloj. Ta jo financira, podpira in voli. Kakšni delavci neki. »Blaginja le za vso peščico naših«, je njeno resnično vodilo.