Lahko slovenski odnos do tujcev pojasnimo s psihološkim profilom Slovencev?

Tadeja Kreč
2

    Begunci in migranti … za Slovence na kratko tujci, so na dnevnem redu razprav v Evropi in pri nas. V četrtek je bil sprejet Zakon o tujcih, do katerega je bil kritičen tudi generalni sekretar Sveta Evrope.

    Premier Cerar in opozicijski poslanec Grims sta se v državnem zboru prepirala okrog cene, ki jo davkoplačevalci namenjamo za oskrbo in nastanitev prebežnikov. Spregledati ni mogoče, da protesti izbruhnejo v vsakem slovenskem mestu ali kraju, kjer bi vlada rada namestila prosilce za azil.

    Obenem pa ne maramo tudi tujcev, ki prihajajo kot investitorji v gospodarstvo, prevzemniki slovenskih podjetij ali nadzorniki spoštovanja skupnih pravil delovanja Evropske unije.

    Se kdo sprašuje, zakaj je tako? Kako lahko Slovence na ulice spravi nekaj deset tujcev, ne pa denimo vsakodnevno nezadovoljstvo z delom vlade?

    Odgovore smo iskali v psihološkem profilu našega naroda. 

    Slovenci smo sicer osebnostno enako različni in raznovrstni kot drugi narodi. Med nami so mnoge razlike, a obstajajo tudi povprečja, ki predstavljajo naš narodnostni značaj.

    Različne dimenzije te slovenske osebnosti preko različnih študij in mednarodnih primerjav predstavlja Psihološki portret Slovencev, delo, katerega ugotovitve so predstavljene v nadaljevanju. V njem psiholog Janek Musek predstavlja različne dimenzije slovenske nacionalne osebnosti.

    Nismo hlapčevski narod

    Slovenci in Slovenke smo razmeroma introvertni, glede na nevroticističnost smo v evropskem povprečju, močno pa vodimo v psihoticizmu, ki se na osebnostni ravni kaže v agresivnosti, dominantnosti, grobosti itd..

    »Psihološka dejstva so torej v nasprotju s stereotipno sodbo, da smo Slovenci ponižen, neagresiven in celo »hlapčevski« narod,« piše Musek, ki ugotavlja, da v psihoticizmu prednjačimo pred vsemi narodi nekdanje Jugoslavije pa tudi pred drugimi, na primer Britanci, Avstralci, Korejci in Američani.

    Dominatnost, odgovornost in “fovšija”

    Potezo dominatnosti bi lahko povezovali z gospodovalnostjo, uporništvom, tekmovalnostjo in sebičnostjo, hkrati pa tudi s precejšnjo mero zahtevnosti do sebe in drugih. Smo bolj vestni in odgovorni, a obenem manj skupinsko usmerjeni in koopeativni.

    Nagnjeni smo k temu, da se radi prikazujemo v lepši luči in dajemo odgovore, ki so sicer socialno in kulturno zaželeni, niso pa povsem iskreni, kar je sicer značilno za okolja, kjer so vzgoja in politične razmere bolj represivne.

    Slovenci smo se zato potegovali za neodvisnost celo v časih in razmerah, ko to ni bilo samo težko, temveč je bilo videti popolnoma nemogoče. Ko smo to končno le dosegli, smo se v bistvu otresli zelo hudega bremena, ki nas je dolgo časa oviralo in frustriralo.

    Blokiranje naše naravne agresivnosti in težnje po uveljavljanju je del te energije nujno preusmerilo navznoter, v medsebojno agresivnost, ki se žal ni kazala kot ustvarjalna tekmovalnost, ampak kot tisto, kar danes imenujemo »slovenska fovšija«.

    Odnos do tujcev

    “Slovenci se čutimo kot otok, ki ga obkroža morje tujega. V naši nacionalni zavesti in identiteti je torej računati na asociiranje majhnosti, provincialnosti in s tem tudi ogroženosti,” piše Musek in nadaljuje: “Slovenci so vajeni doživljati sebe kot narod, ki je »vržen iz centrov,« saj so bili večinoma odmaknjeni od odločanja. Takšne prvine v nacionalni zavesti so povzročale obrambne drže, ki so se pokazale tudi v značilnostih slovenskega osebnostnega profila.

    Občutek majhnosti, ogroženosti in provincialnosti lahko vodi v nezaupanje tja do naravnanosti, ki lahko meji že na paranoidnost.”

    Občutek majhnosti, ogroženosti in zgodovinske zatiranosti bi se lahko kazal tudi v strahu pred tujci, trenutno izražajočem se v protestih in nasprotovanju njihovemu sprejemu. Slovenija je vendar med državami, ki je glede na število prebivalcev sprejela le nekaj sto prosilcev za azil.

    Musek tako med drugim piše, da je osebnostni karakter naroda nekaj, kar se lahko spreminja. Slovenskega bi tako lahko spremenila predvsem dva dejavnika: selektivne migracije in velike socialne spremembe.

    Musek piše, da bi bilo dotekanje ljudi iz tujine za naš narod »vsekakor problematično« in »ne posebno ugodno«, a tega ne pojasni natančno.

    Hkrati pa prihodnost pusti odprto tudi bolj optimističnim možnostim, saj govori o za Slovence značilni odprtosti v svet in realnemu sprejemanju tujine, kar “utegne biti znatna komparativna prednost v kosanju z dinamičnimi (ne)ravnovesji sodobnega in prihajajočega sveta.”

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 2

    1. Menim, da se Slovenci tujcev ne bojimo, še preveč odprtih src jih včasih sprejemamo. Seveda pa se bojimo tistih tujcev, s katerimi imamo slabe izkušnje iz pretekle in polpretekle zgodovine in zato imamo naravno pravico, da se njihovim nasilnim “polaščanjem” Slovenije upremo. Že tako je slovenski narod preobremenjen z priseljenci iz bivše Juge, ki imajo skoraj povsod dominanten položaj in ponekod prevelik vpliv.
      Zame “kršitev” ene univerzalne človekove pravice, da s tem preprečiš drugo, trejo …, morda še hujšo in za naš narod pogubno, ni kršitev človekove pravice, temveč ukrep za ohranitev ostalih. Tudi ne drži, da je slovenski narod proti tujim investicijam, gospodarstvo, poslovneži in delovna sila v realnem gospodarstvu sigurno ne, so pa seveda močno proti tujim vlaganjem in vplivu kapitala na odločitve predvsem vladne in kontinuitetne strukture, kajti s tem, ko ne bi mogli politično več odločati v teh podjetjih, jim zmanjka neposrednih denarnih tokov v svoje privatne žepe ali politične institucije, skratka zmanjka jim sena v državnih jaslih. Tega se najbolj bojijo, ne glede na to, da je pri nas zaradi tega tako visoka brezposelnost, tako velik beg možganov v tujino in tako majhen BDP.

    2. Ne glede na dobro prikazan psihološki profil Slovencev, me zelo zanima, zakaj tako, kot ob skrbi za migrante, nihče takoj ne priteče iz Bruslja in najprej zahteva zaščito lastnih državljanov (delavci na minimalcu, ter opeharjeni novodobni upokojenci), ki s sramotno nizkimi prejemki, životarijo daleč pod pragom revščine??? A to za Evropske veljake pa ni osnovna kršitev človekovih pravic??
      Obljubljeni obliži glede povišic ne bodo pomagali. Človek, ki s svojim bivšim ali sedanjeim delom ne preseže praga revščine, je bolje, da spoka kufre in v tuji državi išče azil.
      Glede migrantov – kdaj bodo vsi skupaj zakapirali, da imajo Arabske države dovolj prostora, predvsem pa črnega zlata, da ti ljudje ostanejo blizu doma in blizu svoji kulturi.
      In nenazadnje, kaj pa preostali svet, zakaj trkati samo na vest Evrope??

    Komentiraj