Lahko si prostovoljec po poplavah, samo pred kamero ne povej, da si katoličan

Martin Nahtigal
vir: FB @RosvitaPesek


Ob največji naravni katastrofi, ki jo je utrpela naša domovina, je bilo jasno, da je to trenutek, ki potrebuje narodno enotnost. Pričakovanja, da bi se delitev zgodila med ljudmi, na terenu, ni bilo. Nekaj potenciala na političnem nivoju pa je seveda bilo. "Današnji sestanek je pokazal, da znamo biti tudi politiki, takrat ko je treba, enotni. Želim si, da bi ta narodna enotnost trajala čim dlje. Izmenjali smo si poglede na nabor ukrepov in mislim, da smo tudi s kolegi iz opozicije dobro usklajeni," je po sestanku s predsedniki vseh parlamentarnih strank povedal predsednik vlade Robert Golob. To je v svojih izjavah v splošnem potrdila tudi opozicija.

Ta in takšna enotnost je nekaj produktivnega. Romantiki bi lahko rekli celo nekaj lepega. Posnetki in pričevanje s terena so pri tem pričali o popolni katastrofi, ki jo ljudje premagujejo z voljo in medsebojno pomočjo. Aktivirani so bili vsi mehanizmi, sodelovale so in še sodelujejo številne organizacije, posamezniki, dobrotniki itd.

Toda ta enotnost je po nekaj dneh katastrofe začela dobivati podobnosti z drugimi podobnimi trenutki narodne enotnosti. Kjer je enotnost, sploh politična, zato, ker si ena stran tega želi in druga to potrebuje. Vendar ta enotnost ničesar v vsakodnevnem pristopu političnih in medijskih elit ne spremeni. Samo zavoljo enotnosti mora tista stran, ki si je želi, sprejeti, da bo pravila postavljala tista stran, ki enotnost potrebuje zavoljo lastne javne podobe.
Samo zavoljo enotnosti mora tista stran, ki si je želi, sprejeti, da bo pravila postavljala tista stran, ki enotnost potrebuje zavoljo lastne javne podobe.

Prvi primer, ki mi je padel v oči, je bilo objavljeno pismo bralcev v Delu, kjer je pisec napadal "pravico" nadškofa Zoreta, da posveča slovenski narod Mariji. Pa napadanje na domovinske pravice katoličanov in nerazumevanje molitev, tradicij Katoliške cerkve ter njenih vernikov res ni nič novega. Je pa pomenljivo, da se eden izmed osrednjih časnikov odloči za objavo takšnega pisma bralcev. Poročanje v osrednjih informativnih oddajah slovenskih televizij pa tudi pomenljivo spregovori o tem, kaj prinaša "depolitizacija", ampak o tem kdaj drugič.

V povezavi s tem je bil klasičen napad na Cerkev tudi v povezavi s poplavami in koliko bo "bogata" Cerkev darovala. Pri tem je v javnosti zaokrožil podatek, da je Slovenska škofovska konferenca darovala Karitasu 75.000 evrov. Posmeh ob omembi zneska s strani povprečno razgledanih Slovencev je bil seveda pričakovan.

Žalostno pa je, da je bil ta podatek deležen podobnega odnosa s strani dela katoliške javnosti in njenih vidnejših predstavnikov. Žalost pa zato, ker kaže na to, da niti o svoji organizaciji ljudje nimajo pojma. Da na hitro pojasnim: škofovska konferenca je organ tako kot recimo parlament ali vlada. Organ, ki ima svoj operativni proračun za lastno delovanje in ne upravlja s premoženjem škofij. Pri tem je vsaka škofija avtonomna. To je tako, kot bi pričakovali od Urške Klakočar Zupančič, da bo parlament daroval neka bajna sredstva. Seveda pa škofije financirajo vsaka svojo škofijsko Karitas in verjamem, da bodo potrebe v prihodnje velike.
Najbolj srhljivo pa je to, da ne napadajo morebitne pristranskosti govorjenega ali slabega delovanja organizacij, ki so sodelovale itd. Napada se sam obstoj, ki je bil priznan s tem, da jih je osvetlila medijska svetloba.

Katoliški humanitarci bi morali ostati zamolčani?


Tretji primer, ki pa je bil na koncu še najbolj pomenljiv in je v bistvu serija, ki je dosegla svoj vrhunec z objavljeno kolumno v Mladini. Vsebina kolumne se nanaša na specifične Odmeve, ki jih je vodila Rosvita Pesek in jih je urejala moja malenkost. To pomeni, da sem goste vabil jaz. V Mladinini kolumni pa sem lahko prebral, da je bila izbira gostov "neokusna in nepoštena" ter "eklatantno ideološko obarvana".

Avtorja kolumne do sedaj ni motila izbira gostov na temo poplav. Lahko so bili gosti informativnih oddaj predstavniki različnih humanitarnih organizacij. V prispevkih se je lahko pokrivalo donacije Evangeličanske cerkve, mednarodne policijske organizacije in mnogo drugih. Vse to ni zmotilo avtorja. Zmotilo pa ga je, ko kot gostje pridejo na vrsto predstavniki organizacij, ki jim je skupna edinole katoliška podstat.

Namreč – prvi gost je bil predstavnik Karitasa, humanitarne organizacije, ki je del vseh možnih državnih sistemov in je ena največjih organizacij pri nas. Drugi so bili skavti – ena največjih mladinskih organizacij, ki ima pred državo status delovanja v javnem interesu, in je del sistema civilne zaščite. Tretji je bil predstavnik Malteškega reda, ki je posplošeno sploh diplomatsko specifična entiteta in ima s Slovenijo sklenjen meddržavni sporazum. Vendar ja, zlomka, druži jih njihov pogled na svet. Pri tem, komu pomagajo, ne igra nobene vloge. Pomagajo vedno in vsem.

In pri tej kolumni seva ta odnos dveh političnih strani do narodne enotnosti. Enotni smo lahko samo, če je ena stran tiho, da je prispevala k tej enotnosti ter rezultatom skupnega projekta. Živimo v demokratični državi in po tridesetih letih nekateri to še vedno razumejo na način, da je zanikanje dela naroda sprejemljiv modus operandi v demokraciji. Oziroma, kot to avtor zapiše, ko razlaga o tem, kakšna bi morala biti javna medijska hiša: "V celoti spet normalizirana in podobna tisti pred političnim prevzemom."

Najbolj srhljivo pa je to, da ne napadajo morebitne pristranskosti govorjenega ali slabega delovanja organizacij, ki so sodelovale itd. Napada se sam obstoj, ki je bil priznan s tem, da jih je osvetlila medijska svetloba. Torej, ja – lahko si prostovoljec po poplavah, samo pred kamero ne povej, da si katoličan.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Nasprotovanje gradnji suhih zadrževalnikov, raje bi mokre
  • 26. 01. 2026
Bi država rušila še tisto, kar ji je uspelo zgraditi?
  • 24. 03. 2026
Fenomen Stevanović
  • 18. 04. 2026