Kritično leto za odnose med EU in Turčijo: kakšne so možnosti z ali brez Erdogana

POSLUŠAJ ČLANEK
Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.
Glede zunanjepolitične usmeritve in identitete prijatelji in sovražniki vse bolj dvomijo o trdni strateški zahodnosti Turčije, čeprav se njeno članstvo v Natu in Svetu Evrope ter skoraj fiktivna kandidatura za članstvo v EU nadaljujejo.
Čeprav je prezgodaj napovedati konec te strateške identitete, je bila ta zaradi dramatičnih dogodkov v zadnjih letih, predvsem zaradi turške uporabe pravice veta pri sprejemu Švedske in Finske v Nato, precej okrnjena.
Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.
Izid volitev leta 2023 je trenutno v zraku. Nedavne javnomnenjske raziskave kažejo, da bi lahko Cumhur ali Ljudsko zavezništvo, ki ga sestavljata stranka AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) Recepa Tayyipa Erdoğana in njena ultranacionalistična zaveznica MHP (Stranka nacionalističnega gibanja), izgubilo prihajajočo tekmo za predsedniške volitve. Vendar še ni jasno, ali se bodo opozicijske stranke, ki so se združile v Zavezništvo prosjaka (ali Naroda), uspele dogovoriti o kandidatu, ki bi izzval Erdoğana, ali predstaviti volilni program, ki bi navdušil turške volivce.
Od spodletelega državnega udara leta 2016 so represivni ukrepi, sprejeti v okviru izrednih razmer, postali stalnica turške notranje politike in v kratkem času oblikovali avtoritarno državo. To se odraža v Bertelsmannovem indeksu transformacije (BTI) za Turčijo iz leta 2022, ki je izpostavil tri pomembne izzive, s katerimi se sooča država: "utrjevanje avtoritarnosti, gospodarska ranljivost in vse bolj konfliktna zunanja politika". Ocena politične preobrazbe za Turčijo v BTI znaša 4,80 od 10 točk, kar pomeni, da gre za "zmerno avtokracijo". Ta ocena se je s 7,25 točke od 10 možnih v poročilu agencije BTI iz leta 2016 močno znižala.
Domače spremembe so imele tudi negativne zunanjepolitične posledice, saj je Turčija postala vedno bolj enostranski igralec na mednarodnem parketu. Primeri so nedavne vojaške operacije Turčije v severni Siriji, njene vrtalne dejavnosti v vzhodnem Sredozemlju od leta 2019 in njeno sodelovanje v Libiji, ki jih je Turčija izvedla brez posvetovanja z zahodnimi zaveznicami.
Po drugi strani pa sta rastoča turška oboroževalna industrija in naraščajoča nacionalna politika zagotavljala plodna tla za te enostranske zunanjepolitične ukrepe in večinoma protizahodni zunanjepolitični diskurz vladajoče elite. Poleg tega je s prehodom Turčije na predsedniški sistem leta 2018 turška zunanja politika postala manj institucionalizirana, saj je odločanje monopolizirala predsednikova palača. Zaradi tega so turška stališča postala ranljiva za kratkoročne interese, zaradi česar je država bolj nezanesljiv akter v mednarodnih odnosih.
Turški nacionalni akcijski načrt za pristop k EU (NAP) je sicer bil posodobljen in zajema obdobje 2021-2023. NAP, ki naj bi bil trden izraz odločenosti Turčije v pristopnem procesu k EU, zajema zakonodajne in institucionalne/upravne ukrepe. NAP predvideva 204 novih pravnih ureditev in 126 upravnih ukrepov, ki bodo sprejeti za uskladitev s pravnim redom EU.
Odnosi z Rusijo bodo še naprej igrali pomembno vlogo v turški zunanji politiki in tudi v njenem gospodarstvu. Ankara je kritično blokirala uporabo mornariške flote Moskve v Črnem morju, saj je invazijo in vojaški spopad, ki ji je sledil, označila za "vojno" in se sklicevala na konvencijo iz Montreuxa, ki ji omogoča, da bojnim ladjam vojskujočih se strani ne dovoli prehoda skozi turške ožine. Ne priznava priključitve Krima, podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine in podpira vojna prizadevanja Kijeva z dobavo brezpilotnih letal in drugega vojaškega materiala.
Hkrati pa ohranja odprto komunikacijsko linijo z Vladimirjem Putinom, ne zapira svojega zračnega prostora, se ne pridružuje režimu sankcij, sprejema ruske begunce in oligarhe (ter njihove jahte in denar) ter pomaga pri sklepanju sporazumov, kot je žitni koridor z Združenimi narodi, ki blaži svetovni problem pomanjkanja žita in dviga cen hrane. Kljub temu ga ameriško ministrstvo za finance strogo opozarja zaradi poskusov izigravanja finančnih sankcij. Putin odkrito podpira Erdoğanovo ponovno izvolitev in je Turčiji prek Rosatoma celo poslal nekaj nujnih milijard za vzdrževanje državnega proračuna. Kako dolgo bo Turčija še lahko vzdrževala to ravnotežje, za katerega se vse bolj zdi, da je nagnjeno k Rusiji, bomo še videli.
Po prvem scenariju bo Ljudska zveza pod Erdoğanovim vodstvom, če bo zmagala na volitvah, verjetno nadaljevala sedanjo notranjo in zunanjo politiko. V zameno bi EU razširila svoj pragmatični pristop do Turčije, pri čemer bi poudarjala Turčijo kot partnerico in dajala prednost odnosom, ki temeljijo na interesih in ne na vrednotah.
Po drugem scenariju, če bo opozicijskemu bloku uspelo prekiniti 20-letno vladavino Recepa Tayyipa Erdoğana, bi bilo realno pričakovati proces normalizacije v turški politiki. Takšna reforma bi verjetno trajala dolgo, saj bo nova vlada od AKP podedovala nedelujoč sistem upravljanja in gospodarske težave. Poleg tega bi lahko ideološke razlike med šestimi opozicijskimi strankami ovirale delovanje vlade. Obenem pa bi sprememba v usmeritvi omogočila EU, da se dogovori o bolj pozitivni agendi, s čimer bi se sprožile konkretne spodbude za ohranitev turškega reformnega procesa, kot sta liberalizacija vizumskega režima ali posodobitev carinske unije.
Glede zunanjepolitične usmeritve in identitete prijatelji in sovražniki vse bolj dvomijo o trdni strateški zahodnosti Turčije, čeprav se njeno članstvo v Natu in Svetu Evrope ter skoraj fiktivna kandidatura za članstvo v EU nadaljujejo.
Čeprav je prezgodaj napovedati konec te strateške identitete, je bila ta zaradi dramatičnih dogodkov v zadnjih letih, predvsem zaradi turške uporabe pravice veta pri sprejemu Švedske in Finske v Nato, precej okrnjena.
Trenutna situacija
Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.
Izid volitev leta 2023 je trenutno v zraku. Nedavne javnomnenjske raziskave kažejo, da bi lahko Cumhur ali Ljudsko zavezništvo, ki ga sestavljata stranka AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) Recepa Tayyipa Erdoğana in njena ultranacionalistična zaveznica MHP (Stranka nacionalističnega gibanja), izgubilo prihajajočo tekmo za predsedniške volitve. Vendar še ni jasno, ali se bodo opozicijske stranke, ki so se združile v Zavezništvo prosjaka (ali Naroda), uspele dogovoriti o kandidatu, ki bi izzval Erdoğana, ali predstaviti volilni program, ki bi navdušil turške volivce.
Od spodletelega državnega udara leta 2016 so represivni ukrepi, sprejeti v okviru izrednih razmer, postali stalnica turške notranje politike in v kratkem času oblikovali avtoritarno državo. To se odraža v Bertelsmannovem indeksu transformacije (BTI) za Turčijo iz leta 2022, ki je izpostavil tri pomembne izzive, s katerimi se sooča država: "utrjevanje avtoritarnosti, gospodarska ranljivost in vse bolj konfliktna zunanja politika". Ocena politične preobrazbe za Turčijo v BTI znaša 4,80 od 10 točk, kar pomeni, da gre za "zmerno avtokracijo". Ta ocena se je s 7,25 točke od 10 možnih v poročilu agencije BTI iz leta 2016 močno znižala.
Posledični mednarodni odnosi
Domače spremembe so imele tudi negativne zunanjepolitične posledice, saj je Turčija postala vedno bolj enostranski igralec na mednarodnem parketu. Primeri so nedavne vojaške operacije Turčije v severni Siriji, njene vrtalne dejavnosti v vzhodnem Sredozemlju od leta 2019 in njeno sodelovanje v Libiji, ki jih je Turčija izvedla brez posvetovanja z zahodnimi zaveznicami.
Po drugi strani pa sta rastoča turška oboroževalna industrija in naraščajoča nacionalna politika zagotavljala plodna tla za te enostranske zunanjepolitične ukrepe in večinoma protizahodni zunanjepolitični diskurz vladajoče elite. Poleg tega je s prehodom Turčije na predsedniški sistem leta 2018 turška zunanja politika postala manj institucionalizirana, saj je odločanje monopolizirala predsednikova palača. Zaradi tega so turška stališča postala ranljiva za kratkoročne interese, zaradi česar je država bolj nezanesljiv akter v mednarodnih odnosih.
Turški nacionalni akcijski načrt za pristop k EU (NAP) je sicer bil posodobljen in zajema obdobje 2021-2023. NAP, ki naj bi bil trden izraz odločenosti Turčije v pristopnem procesu k EU, zajema zakonodajne in institucionalne/upravne ukrepe. NAP predvideva 204 novih pravnih ureditev in 126 upravnih ukrepov, ki bodo sprejeti za uskladitev s pravnim redom EU.
Rusija ostaja izziv za vse vpletene
Odnosi z Rusijo bodo še naprej igrali pomembno vlogo v turški zunanji politiki in tudi v njenem gospodarstvu. Ankara je kritično blokirala uporabo mornariške flote Moskve v Črnem morju, saj je invazijo in vojaški spopad, ki ji je sledil, označila za "vojno" in se sklicevala na konvencijo iz Montreuxa, ki ji omogoča, da bojnim ladjam vojskujočih se strani ne dovoli prehoda skozi turške ožine. Ne priznava priključitve Krima, podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine in podpira vojna prizadevanja Kijeva z dobavo brezpilotnih letal in drugega vojaškega materiala.
Hkrati pa ohranja odprto komunikacijsko linijo z Vladimirjem Putinom, ne zapira svojega zračnega prostora, se ne pridružuje režimu sankcij, sprejema ruske begunce in oligarhe (ter njihove jahte in denar) ter pomaga pri sklepanju sporazumov, kot je žitni koridor z Združenimi narodi, ki blaži svetovni problem pomanjkanja žita in dviga cen hrane. Kljub temu ga ameriško ministrstvo za finance strogo opozarja zaradi poskusov izigravanja finančnih sankcij. Putin odkrito podpira Erdoğanovo ponovno izvolitev in je Turčiji prek Rosatoma celo poslal nekaj nujnih milijard za vzdrževanje državnega proračuna. Kako dolgo bo Turčija še lahko vzdrževala to ravnotežje, za katerega se vse bolj zdi, da je nagnjeno k Rusiji, bomo še videli.
Vsaj dva scenarija možne spremembe odnosov
Po prvem scenariju bo Ljudska zveza pod Erdoğanovim vodstvom, če bo zmagala na volitvah, verjetno nadaljevala sedanjo notranjo in zunanjo politiko. V zameno bi EU razširila svoj pragmatični pristop do Turčije, pri čemer bi poudarjala Turčijo kot partnerico in dajala prednost odnosom, ki temeljijo na interesih in ne na vrednotah.
Po drugem scenariju, če bo opozicijskemu bloku uspelo prekiniti 20-letno vladavino Recepa Tayyipa Erdoğana, bi bilo realno pričakovati proces normalizacije v turški politiki. Takšna reforma bi verjetno trajala dolgo, saj bo nova vlada od AKP podedovala nedelujoč sistem upravljanja in gospodarske težave. Poleg tega bi lahko ideološke razlike med šestimi opozicijskimi strankami ovirale delovanje vlade. Obenem pa bi sprememba v usmeritvi omogočila EU, da se dogovori o bolj pozitivni agendi, s čimer bi se sprožile konkretne spodbude za ohranitev turškega reformnega procesa, kot sta liberalizacija vizumskega režima ali posodobitev carinske unije.
Povezani članki
Zadnje objave

Rusije ni več sram prositi za pomoč Severne Koreje
21. 9. 2023 ob 6:31

V slovenskem šolstvu manjka 4.000 učiteljev? Zakaj se to zdi veliki blef
20. 9. 2023 ob 17:17

Napovednik 115. številke tednika Domovina: Dolenjska ima vaške straže
20. 9. 2023 ob 12:05

Karikatura: Migrantska pot na Zahod
20. 9. 2023 ob 11:46

Tednik Domovina 115: Dolenjska ima vaške straže
20. 9. 2023 ob 11:24
Ekskluzivno za naročnike

Karikatura: Migrantska pot na Zahod
20. 9. 2023 ob 11:46

Tednik Domovina 115: Dolenjska ima vaške straže
20. 9. 2023 ob 11:24
Prihajajoči dogodki
SEP
21
Solo e de camera: Nuša Rejc, violina in trio Setsuna
19:30 - 21:30
SEP
21
Sedma Beethovnova - otvoritveni koncert sezone 2023-24
19:30 - 21:00
SEP
22
Odprtje pohodniške Poti cistercijanov
09:30 - 12:30
SEP
22
SEP
22
70 let Avsenikove glasbe, 2. del
20:00 - 21:25
Video objave

Odmev tedna: Zelene norosti
15. 9. 2023 ob 19:31

Odmev tedna: Davek na zdravo pamet
8. 9. 2023 ob 19:38
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
6 komentarjev
rasputin
Erdogan bo spet izvoljen. Oddaljevanje od Zahoda se bo nadaljevalo. Erdogan ne bo hlapčeval Zahodu in Ameriki oziroma zahodni finančni industriji, ki drži v šahu ves Zahod in še nekaj držav zraven.
Jasno, da si Amerika/Zahod želi na čelu Turčije nekoga, ki bo prodal turške nacionalne interese, podobno kot si to želijo za Rusijo. Rusija in Turčija imata vse več skupnega, čeprav je Turčija Nato paktu. Tudi Turčija je pod velikim pritiskom Zahoda, da spremeni svojo politiko in postane zvest vazal Amerike oziroma njenih finančnih oligarhov.
Erdogan je že dovolj časa na oblasti, da ve, kam ameriški pes taco moli. Tako kot Putin. Pro-ameriško opozicijo je Erdogan zadušil v spodletelem državnem udaru, izza katerega je po vsej verjetnosti bil Washington, tako kot v Ukrajini. Turčija je udar preprečila in se rešila ukrajinskega scenarija, ki bi lahko peljal v državljansko vojno z vsemi posledicami. Toda sile, ki obvladujejo ameriško zunanjo politiko, ne bodo odnehale. Turčija je vsekakor pod budnim očesom Washingtona, kar ne pomeni zanjo nič dobrega.
Tehnicol
Oddaljevanje od Zahoda se ne bo nadaljevalo, saj je Zahod še vedno glavni povsod, tehnološko in drugače, pa se lahko ruski propagandisti postavite na glavo. Ti sanjaš da je prihodnost v usranih luknjah kot so Rusija in Iran, zbudi se, niso. Iranske ženske umirajo za svobodo v boju proti skrajno primitivnemu sistemu. Da ne omenjamo RuZije. Povej mi koliko zahodnjakov se je preselilo v Rusijo ali Iran, morda Kitajsko, nato pa mi povej koliko iz teh držav na zlobni zlobni Zahod. Zakaj Čečenija ne sme biti samostojna republika? Dvakratni poizkus so zravnali s tlemi, zakaj?
Tehnicol
Komentator ki je nezmožen obsoditi rusko morijo, jo v tisočerih komentarjih zagovarja in podpira, drugim govori o zlobi. Saj ni res pa je. Mimogrede še nikoli nisem kliknil na nobeden link ki ga ti objaviš, ker me tvoje blodnje ne zanimajo. Pokaži rajši kako živi povprečen Kitajec na podeželju, ki nima od vesoljskega programa popolnoma nič. In mimogrede najbolj emocialen tukaj si ravno ti, saj objavljaš na stotine copy paste komentarjev, ki ne zanimajo popolnoma nikogar, se manj pa boš prepričal koga. Razumen človek ne podpira morije, to pač ti nisi, celo zloben kot hudič, saj podpiraš aktivno morijo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.