Kritično leto za odnose med EU in Turčijo: kakšne so možnosti z ali brez Erdogana

Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.

Glede zunanjepolitične usmeritve in identitete prijatelji in sovražniki vse bolj dvomijo o trdni strateški zahodnosti Turčije, čeprav se njeno članstvo v Natu in Svetu Evrope ter skoraj fiktivna kandidatura za članstvo v EU nadaljujejo.

Čeprav je prezgodaj napovedati konec te strateške identitete, je bila ta zaradi dramatičnih dogodkov v zadnjih letih, predvsem zaradi turške uporabe pravice veta pri sprejemu Švedske in Finske v Nato, precej okrnjena.

Trenutna situacija

Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.

Izid volitev leta 2023 je trenutno v zraku. Nedavne javnomnenjske raziskave kažejo, da bi lahko Cumhur ali Ljudsko zavezništvo, ki ga sestavljata stranka AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) Recepa Tayyipa Erdoğana in njena ultranacionalistična zaveznica MHP (Stranka nacionalističnega gibanja), izgubilo prihajajočo tekmo za predsedniške volitve. Vendar še ni jasno, ali se bodo opozicijske stranke, ki so se združile v Zavezništvo prosjaka (ali Naroda), uspele dogovoriti o kandidatu, ki bi izzval Erdoğana, ali predstaviti volilni program, ki bi navdušil turške volivce.

Od spodletelega državnega udara leta 2016 so represivni ukrepi, sprejeti v okviru izrednih razmer, postali stalnica turške notranje politike in v kratkem času oblikovali avtoritarno državo. To se odraža v Bertelsmannovem indeksu transformacije (BTI) za Turčijo iz leta 2022, ki je izpostavil tri pomembne izzive, s katerimi se sooča država: "utrjevanje avtoritarnosti, gospodarska ranljivost in vse bolj konfliktna zunanja politika". Ocena politične preobrazbe za Turčijo v BTI znaša 4,80 od 10 točk, kar pomeni, da gre za "zmerno avtokracijo". Ta ocena se je s 7,25 točke od 10 možnih v poročilu agencije BTI iz leta 2016 močno znižala.

Posledični mednarodni odnosi

Domače spremembe so imele tudi negativne zunanjepolitične posledice, saj je Turčija postala vedno bolj enostranski igralec na mednarodnem parketu. Primeri so nedavne vojaške operacije Turčije v severni Siriji, njene vrtalne dejavnosti v vzhodnem Sredozemlju od leta 2019 in njeno sodelovanje v Libiji, ki jih je Turčija izvedla brez posvetovanja z zahodnimi zaveznicami.

Po drugi strani pa sta rastoča turška oboroževalna industrija in naraščajoča nacionalna politika zagotavljala plodna tla za te enostranske zunanjepolitične ukrepe in večinoma protizahodni zunanjepolitični diskurz vladajoče elite. Poleg tega je s prehodom Turčije na predsedniški sistem leta 2018 turška zunanja politika postala manj institucionalizirana, saj je odločanje monopolizirala predsednikova palača. Zaradi tega so turška stališča postala ranljiva za kratkoročne interese, zaradi česar je država bolj nezanesljiv akter v mednarodnih odnosih.

Turški nacionalni akcijski načrt za pristop k EU (NAP) je sicer bil posodobljen in zajema obdobje 2021-2023. NAP, ki naj bi bil trden izraz odločenosti Turčije v pristopnem procesu k EU, zajema zakonodajne in institucionalne/upravne ukrepe. NAP predvideva 204 novih pravnih ureditev in 126 upravnih ukrepov, ki bodo sprejeti za uskladitev s pravnim redom EU.

Rusija ostaja izziv za vse vpletene

Odnosi z Rusijo bodo še naprej igrali pomembno vlogo v turški zunanji politiki in tudi v njenem gospodarstvu. Ankara je kritično blokirala uporabo mornariške flote Moskve v Črnem morju, saj je invazijo in vojaški spopad, ki ji je sledil, označila za "vojno" in se sklicevala na konvencijo iz Montreuxa, ki ji omogoča, da bojnim ladjam vojskujočih se strani ne dovoli prehoda skozi turške ožine. Ne priznava priključitve Krima, podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine in podpira vojna prizadevanja Kijeva z dobavo brezpilotnih letal in drugega vojaškega materiala.

Hkrati pa ohranja odprto komunikacijsko linijo z Vladimirjem Putinom, ne zapira svojega zračnega prostora, se ne pridružuje režimu sankcij, sprejema ruske begunce in oligarhe (ter njihove jahte in denar) ter pomaga pri sklepanju sporazumov, kot je žitni koridor z Združenimi narodi, ki blaži svetovni problem pomanjkanja žita in dviga cen hrane. Kljub temu ga ameriško ministrstvo za finance strogo opozarja zaradi poskusov izigravanja finančnih sankcij. Putin odkrito podpira Erdoğanovo ponovno izvolitev in je Turčiji prek Rosatoma celo poslal nekaj nujnih milijard za vzdrževanje državnega proračuna. Kako dolgo bo Turčija še lahko vzdrževala to ravnotežje, za katerega se vse bolj zdi, da je nagnjeno k Rusiji, bomo še videli.

Vsaj dva scenarija možne spremembe odnosov

Po prvem scenariju bo Ljudska zveza pod Erdoğanovim vodstvom, če bo zmagala na volitvah, verjetno nadaljevala sedanjo notranjo in zunanjo politiko. V zameno bi EU razširila svoj pragmatični pristop do Turčije, pri čemer bi poudarjala Turčijo kot partnerico in dajala prednost odnosom, ki temeljijo na interesih in ne na vrednotah.

Po drugem scenariju, če bo opozicijskemu bloku uspelo prekiniti 20-letno vladavino Recepa Tayyipa Erdoğana, bi bilo realno pričakovati proces normalizacije v turški politiki. Takšna reforma bi verjetno trajala dolgo, saj bo nova vlada od AKP podedovala nedelujoč sistem upravljanja in gospodarske težave. Poleg tega bi lahko ideološke razlike med šestimi opozicijskimi strankami ovirale delovanje vlade. Obenem pa bi sprememba v usmeritvi omogočila EU, da se dogovori o bolj pozitivni agendi, s čimer bi se sprožile konkretne spodbude za ohranitev turškega reformnega procesa, kot sta liberalizacija vizumskega režima ali posodobitev carinske unije.