Kritično leto za odnose med EU in Turčijo: kakšne so možnosti z ali brez Erdogana

Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.
Glede zunanjepolitične usmeritve in identitete prijatelji in sovražniki vse bolj dvomijo o trdni strateški zahodnosti Turčije, čeprav se njeno članstvo v Natu in Svetu Evrope ter skoraj fiktivna kandidatura za članstvo v EU nadaljujejo.
Čeprav je prezgodaj napovedati konec te strateške identitete, je bila ta zaradi dramatičnih dogodkov v zadnjih letih, predvsem zaradi turške uporabe pravice veta pri sprejemu Švedske in Finske v Nato, precej okrnjena.
Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.
Izid volitev leta 2023 je trenutno v zraku. Nedavne javnomnenjske raziskave kažejo, da bi lahko Cumhur ali Ljudsko zavezništvo, ki ga sestavljata stranka AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) Recepa Tayyipa Erdoğana in njena ultranacionalistična zaveznica MHP (Stranka nacionalističnega gibanja), izgubilo prihajajočo tekmo za predsedniške volitve. Vendar še ni jasno, ali se bodo opozicijske stranke, ki so se združile v Zavezništvo prosjaka (ali Naroda), uspele dogovoriti o kandidatu, ki bi izzval Erdoğana, ali predstaviti volilni program, ki bi navdušil turške volivce.
Od spodletelega državnega udara leta 2016 so represivni ukrepi, sprejeti v okviru izrednih razmer, postali stalnica turške notranje politike in v kratkem času oblikovali avtoritarno državo. To se odraža v Bertelsmannovem indeksu transformacije (BTI) za Turčijo iz leta 2022, ki je izpostavil tri pomembne izzive, s katerimi se sooča država: "utrjevanje avtoritarnosti, gospodarska ranljivost in vse bolj konfliktna zunanja politika". Ocena politične preobrazbe za Turčijo v BTI znaša 4,80 od 10 točk, kar pomeni, da gre za "zmerno avtokracijo". Ta ocena se je s 7,25 točke od 10 možnih v poročilu agencije BTI iz leta 2016 močno znižala.
Domače spremembe so imele tudi negativne zunanjepolitične posledice, saj je Turčija postala vedno bolj enostranski igralec na mednarodnem parketu. Primeri so nedavne vojaške operacije Turčije v severni Siriji, njene vrtalne dejavnosti v vzhodnem Sredozemlju od leta 2019 in njeno sodelovanje v Libiji, ki jih je Turčija izvedla brez posvetovanja z zahodnimi zaveznicami.
Po drugi strani pa sta rastoča turška oboroževalna industrija in naraščajoča nacionalna politika zagotavljala plodna tla za te enostranske zunanjepolitične ukrepe in večinoma protizahodni zunanjepolitični diskurz vladajoče elite. Poleg tega je s prehodom Turčije na predsedniški sistem leta 2018 turška zunanja politika postala manj institucionalizirana, saj je odločanje monopolizirala predsednikova palača. Zaradi tega so turška stališča postala ranljiva za kratkoročne interese, zaradi česar je država bolj nezanesljiv akter v mednarodnih odnosih.
Turški nacionalni akcijski načrt za pristop k EU (NAP) je sicer bil posodobljen in zajema obdobje 2021-2023. NAP, ki naj bi bil trden izraz odločenosti Turčije v pristopnem procesu k EU, zajema zakonodajne in institucionalne/upravne ukrepe. NAP predvideva 204 novih pravnih ureditev in 126 upravnih ukrepov, ki bodo sprejeti za uskladitev s pravnim redom EU.
Odnosi z Rusijo bodo še naprej igrali pomembno vlogo v turški zunanji politiki in tudi v njenem gospodarstvu. Ankara je kritično blokirala uporabo mornariške flote Moskve v Črnem morju, saj je invazijo in vojaški spopad, ki ji je sledil, označila za "vojno" in se sklicevala na konvencijo iz Montreuxa, ki ji omogoča, da bojnim ladjam vojskujočih se strani ne dovoli prehoda skozi turške ožine. Ne priznava priključitve Krima, podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine in podpira vojna prizadevanja Kijeva z dobavo brezpilotnih letal in drugega vojaškega materiala.
Hkrati pa ohranja odprto komunikacijsko linijo z Vladimirjem Putinom, ne zapira svojega zračnega prostora, se ne pridružuje režimu sankcij, sprejema ruske begunce in oligarhe (ter njihove jahte in denar) ter pomaga pri sklepanju sporazumov, kot je žitni koridor z Združenimi narodi, ki blaži svetovni problem pomanjkanja žita in dviga cen hrane. Kljub temu ga ameriško ministrstvo za finance strogo opozarja zaradi poskusov izigravanja finančnih sankcij. Putin odkrito podpira Erdoğanovo ponovno izvolitev in je Turčiji prek Rosatoma celo poslal nekaj nujnih milijard za vzdrževanje državnega proračuna. Kako dolgo bo Turčija še lahko vzdrževala to ravnotežje, za katerega se vse bolj zdi, da je nagnjeno k Rusiji, bomo še videli.
Po prvem scenariju bo Ljudska zveza pod Erdoğanovim vodstvom, če bo zmagala na volitvah, verjetno nadaljevala sedanjo notranjo in zunanjo politiko. V zameno bi EU razširila svoj pragmatični pristop do Turčije, pri čemer bi poudarjala Turčijo kot partnerico in dajala prednost odnosom, ki temeljijo na interesih in ne na vrednotah.
Po drugem scenariju, če bo opozicijskemu bloku uspelo prekiniti 20-letno vladavino Recepa Tayyipa Erdoğana, bi bilo realno pričakovati proces normalizacije v turški politiki. Takšna reforma bi verjetno trajala dolgo, saj bo nova vlada od AKP podedovala nedelujoč sistem upravljanja in gospodarske težave. Poleg tega bi lahko ideološke razlike med šestimi opozicijskimi strankami ovirale delovanje vlade. Obenem pa bi sprememba v usmeritvi omogočila EU, da se dogovori o bolj pozitivni agendi, s čimer bi se sprožile konkretne spodbude za ohranitev turškega reformnega procesa, kot sta liberalizacija vizumskega režima ali posodobitev carinske unije.
Glede zunanjepolitične usmeritve in identitete prijatelji in sovražniki vse bolj dvomijo o trdni strateški zahodnosti Turčije, čeprav se njeno članstvo v Natu in Svetu Evrope ter skoraj fiktivna kandidatura za članstvo v EU nadaljujejo.
Čeprav je prezgodaj napovedati konec te strateške identitete, je bila ta zaradi dramatičnih dogodkov v zadnjih letih, predvsem zaradi turške uporabe pravice veta pri sprejemu Švedske in Finske v Nato, precej okrnjena.
Trenutna situacija
Leto 2023 bo za Turčijo ključno. Poleg praznovanja 100. obletnice Turške republike bodo volivci izbirali novega predsednika in nov parlament.
Izid volitev leta 2023 je trenutno v zraku. Nedavne javnomnenjske raziskave kažejo, da bi lahko Cumhur ali Ljudsko zavezništvo, ki ga sestavljata stranka AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) Recepa Tayyipa Erdoğana in njena ultranacionalistična zaveznica MHP (Stranka nacionalističnega gibanja), izgubilo prihajajočo tekmo za predsedniške volitve. Vendar še ni jasno, ali se bodo opozicijske stranke, ki so se združile v Zavezništvo prosjaka (ali Naroda), uspele dogovoriti o kandidatu, ki bi izzval Erdoğana, ali predstaviti volilni program, ki bi navdušil turške volivce.
Od spodletelega državnega udara leta 2016 so represivni ukrepi, sprejeti v okviru izrednih razmer, postali stalnica turške notranje politike in v kratkem času oblikovali avtoritarno državo. To se odraža v Bertelsmannovem indeksu transformacije (BTI) za Turčijo iz leta 2022, ki je izpostavil tri pomembne izzive, s katerimi se sooča država: "utrjevanje avtoritarnosti, gospodarska ranljivost in vse bolj konfliktna zunanja politika". Ocena politične preobrazbe za Turčijo v BTI znaša 4,80 od 10 točk, kar pomeni, da gre za "zmerno avtokracijo". Ta ocena se je s 7,25 točke od 10 možnih v poročilu agencije BTI iz leta 2016 močno znižala.
Posledični mednarodni odnosi
Domače spremembe so imele tudi negativne zunanjepolitične posledice, saj je Turčija postala vedno bolj enostranski igralec na mednarodnem parketu. Primeri so nedavne vojaške operacije Turčije v severni Siriji, njene vrtalne dejavnosti v vzhodnem Sredozemlju od leta 2019 in njeno sodelovanje v Libiji, ki jih je Turčija izvedla brez posvetovanja z zahodnimi zaveznicami.
Po drugi strani pa sta rastoča turška oboroževalna industrija in naraščajoča nacionalna politika zagotavljala plodna tla za te enostranske zunanjepolitične ukrepe in večinoma protizahodni zunanjepolitični diskurz vladajoče elite. Poleg tega je s prehodom Turčije na predsedniški sistem leta 2018 turška zunanja politika postala manj institucionalizirana, saj je odločanje monopolizirala predsednikova palača. Zaradi tega so turška stališča postala ranljiva za kratkoročne interese, zaradi česar je država bolj nezanesljiv akter v mednarodnih odnosih.
Turški nacionalni akcijski načrt za pristop k EU (NAP) je sicer bil posodobljen in zajema obdobje 2021-2023. NAP, ki naj bi bil trden izraz odločenosti Turčije v pristopnem procesu k EU, zajema zakonodajne in institucionalne/upravne ukrepe. NAP predvideva 204 novih pravnih ureditev in 126 upravnih ukrepov, ki bodo sprejeti za uskladitev s pravnim redom EU.
Rusija ostaja izziv za vse vpletene
Odnosi z Rusijo bodo še naprej igrali pomembno vlogo v turški zunanji politiki in tudi v njenem gospodarstvu. Ankara je kritično blokirala uporabo mornariške flote Moskve v Črnem morju, saj je invazijo in vojaški spopad, ki ji je sledil, označila za "vojno" in se sklicevala na konvencijo iz Montreuxa, ki ji omogoča, da bojnim ladjam vojskujočih se strani ne dovoli prehoda skozi turške ožine. Ne priznava priključitve Krima, podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine in podpira vojna prizadevanja Kijeva z dobavo brezpilotnih letal in drugega vojaškega materiala.
Hkrati pa ohranja odprto komunikacijsko linijo z Vladimirjem Putinom, ne zapira svojega zračnega prostora, se ne pridružuje režimu sankcij, sprejema ruske begunce in oligarhe (ter njihove jahte in denar) ter pomaga pri sklepanju sporazumov, kot je žitni koridor z Združenimi narodi, ki blaži svetovni problem pomanjkanja žita in dviga cen hrane. Kljub temu ga ameriško ministrstvo za finance strogo opozarja zaradi poskusov izigravanja finančnih sankcij. Putin odkrito podpira Erdoğanovo ponovno izvolitev in je Turčiji prek Rosatoma celo poslal nekaj nujnih milijard za vzdrževanje državnega proračuna. Kako dolgo bo Turčija še lahko vzdrževala to ravnotežje, za katerega se vse bolj zdi, da je nagnjeno k Rusiji, bomo še videli.
Vsaj dva scenarija možne spremembe odnosov
Po prvem scenariju bo Ljudska zveza pod Erdoğanovim vodstvom, če bo zmagala na volitvah, verjetno nadaljevala sedanjo notranjo in zunanjo politiko. V zameno bi EU razširila svoj pragmatični pristop do Turčije, pri čemer bi poudarjala Turčijo kot partnerico in dajala prednost odnosom, ki temeljijo na interesih in ne na vrednotah.
Po drugem scenariju, če bo opozicijskemu bloku uspelo prekiniti 20-letno vladavino Recepa Tayyipa Erdoğana, bi bilo realno pričakovati proces normalizacije v turški politiki. Takšna reforma bi verjetno trajala dolgo, saj bo nova vlada od AKP podedovala nedelujoč sistem upravljanja in gospodarske težave. Poleg tega bi lahko ideološke razlike med šestimi opozicijskimi strankami ovirale delovanje vlade. Obenem pa bi sprememba v usmeritvi omogočila EU, da se dogovori o bolj pozitivni agendi, s čimer bi se sprožile konkretne spodbude za ohranitev turškega reformnega procesa, kot sta liberalizacija vizumskega režima ali posodobitev carinske unije.
Zadnje objave

Naivnost katoličanov
30. 4. 2025 ob 14:30

V Azilnem domu Vič v Ljubljani varnostniki hkrati preprodajalci drog?
30. 4. 2025 ob 12:00

Kisovec, nekdanje rudarsko mesto
30. 4. 2025 ob 9:05

Domovina 198: Trumpa je treba jemati resno, ne pa dobesedno
30. 4. 2025 ob 6:00

V Celju so »zavezniki« ubili vsaj 83 ljudi (15. del)
29. 4. 2025 ob 19:36
Ekskluzivno za naročnike

V Azilnem domu Vič v Ljubljani varnostniki hkrati preprodajalci drog?
30. 4. 2025 ob 12:00

Kisovec, nekdanje rudarsko mesto
30. 4. 2025 ob 9:05
Prihajajoči dogodki
MAJ
07
Dr. Franjo Kresnik: Med spretnostjo in umetnostjo
18:00 - 19:00
MAJ
12
MAJ
15
Predavanje: Čarobni svet razumevanja ADHD
17:00 - 18:00
MAJ
16
Ansambel Saša Avsenika in Firbci - Žur leta Pr' Pišek
20:00 - 06:00
MAJ
25
V etru pesem: Večer kabareta
20:00 - 22:00
Video objave
Izbor urednika

Domovina 198: Trumpa je treba jemati resno, ne pa dobesedno
30. 4. 2025 ob 6:00

Že 197. številka tednika Domovina - in naročniška akcija
23. 4. 2025 ob 6:10

Domovina 197: Je treba odstraniti Rupnikove mozaike?
23. 4. 2025 ob 6:00
6 komentarjev
rasputin
Erdogan bo spet izvoljen. Oddaljevanje od Zahoda se bo nadaljevalo. Erdogan ne bo hlapčeval Zahodu in Ameriki oziroma zahodni finančni industriji, ki drži v šahu ves Zahod in še nekaj držav zraven.
Jasno, da si Amerika/Zahod želi na čelu Turčije nekoga, ki bo prodal turške nacionalne interese, podobno kot si to želijo za Rusijo. Rusija in Turčija imata vse več skupnega, čeprav je Turčija Nato paktu. Tudi Turčija je pod velikim pritiskom Zahoda, da spremeni svojo politiko in postane zvest vazal Amerike oziroma njenih finančnih oligarhov.
Erdogan je že dovolj časa na oblasti, da ve, kam ameriški pes taco moli. Tako kot Putin. Pro-ameriško opozicijo je Erdogan zadušil v spodletelem državnem udaru, izza katerega je po vsej verjetnosti bil Washington, tako kot v Ukrajini. Turčija je udar preprečila in se rešila ukrajinskega scenarija, ki bi lahko peljal v državljansko vojno z vsemi posledicami. Toda sile, ki obvladujejo ameriško zunanjo politiko, ne bodo odnehale. Turčija je vsekakor pod budnim očesom Washingtona, kar ne pomeni zanjo nič dobrega.
Tehnicol
Oddaljevanje od Zahoda se ne bo nadaljevalo, saj je Zahod še vedno glavni povsod, tehnološko in drugače, pa se lahko ruski propagandisti postavite na glavo. Ti sanjaš da je prihodnost v usranih luknjah kot so Rusija in Iran, zbudi se, niso. Iranske ženske umirajo za svobodo v boju proti skrajno primitivnemu sistemu. Da ne omenjamo RuZije. Povej mi koliko zahodnjakov se je preselilo v Rusijo ali Iran, morda Kitajsko, nato pa mi povej koliko iz teh držav na zlobni zlobni Zahod. Zakaj Čečenija ne sme biti samostojna republika? Dvakratni poizkus so zravnali s tlemi, zakaj?
rasputin
Technikol, začni razmišljati z glavo, ne z emocijami. Če si ti tak vernik Zahoda in sovražnik Vzhoda, ne pomeni, da sem jaz enak tebi. Skušam trezno videti dogajanje v svetu z upoštevanjem dejstev, ne preferenc. Sprašuješ me neumestna vprašanja in podtikaš še bolj neumestne trditve. Na primer o "zlobnem Zahodu". Zahod ni zloben, peščica ljudi, to je plutokratska elita, ki ga vodi, pa neskrupulozno zasleduje svoje interese in lahko rečemo, da je zlobna. Tudi Slovenci nismo zlobni, zate pa ne bi upal tega trditi. Zastavljaš mi vprašanje o Čečeniji, kot da ima to kaj opraviti z mano. Če skušam podati racionalen odgovor, domnevam, da se je Putin bal, da bi začele domine padat, saj je v Ruski Federaciji še veliko drugih narodov, ki bi se morda želeli osamosvojiti. Tudi Španija je v kali zatrla poskus osamosvojitve Kataloncev. Če bi ga dopustila, bi bili naslednji na vrsti Baski itd., špansko kraljestvo pa bi razpadlo. To pa ne pomeni, da se jaz istovetim z interesi Madrida ali kogarkoli drugega. Samo ugotavljam dejstva. Si ti sposoben razmišljati v skladu z dejstvi, namesto s čustvenimi izbruhi in podtikanji? Bojim se, da so v Iranu, na oblasti ravno takšne sorte ljudje, kot si ti, namreč taki, ki razmišljajo s čustvi in strastmi, ne z razumom in srcem.
rasputin
Kar zadeva splošen gospodarski in znanstveno-tehnološki razvoj, kjer je Zahod donedavna imel nesporen primat, pa se tehtnica postopno preveša proti Kitajski. Slednja je po BDP že dosegla ZDA. Njena mesta sodijo med najlepša na svetu. Kitajska tehnologija na nekaterih področjih že dosega ali celo prekaša zahodno. Njihov vesoljski program je takoj za ameriškim. Kitajski vlaki so najhitrejši na svetu. Njihova inrastruktura pa je že dohitela in prehitela zahodno. Kitajski potenciali pa so v perspektivi celo večji od ameriških/zahodnih. Poglej si spodnje videe in se čudi, česa so sposobni kitajski inženirji. https://www.youtube.com/watch?v=Yr9LK4rwHM4 https://www.youtube.com/watch?v=PFzrhT7bOSU https://www.youtube.com/watch?v=jpaKwxLbwZQhttps://www.youtube.com/results?search_query=china+infrastructure
Tehnicol
Komentator ki je nezmožen obsoditi rusko morijo, jo v tisočerih komentarjih zagovarja in podpira, drugim govori o zlobi. Saj ni res pa je. Mimogrede še nikoli nisem kliknil na nobeden link ki ga ti objaviš, ker me tvoje blodnje ne zanimajo. Pokaži rajši kako živi povprečen Kitajec na podeželju, ki nima od vesoljskega programa popolnoma nič. In mimogrede najbolj emocialen tukaj si ravno ti, saj objavljaš na stotine copy paste komentarjev, ki ne zanimajo popolnoma nikogar, se manj pa boš prepričal koga. Razumen človek ne podpira morije, to pač ti nisi, celo zloben kot hudič, saj podpiraš aktivno morijo.
rasputin
Ja, Tecnicol, ti veš, kaj jaz podpiram, razen, da nimaš pojma. Ne podpiram nobenih vojn, zato pa vidim, kje je glavni vzrok sodobnih vojn. In to ni Rusija, temveč Amerika, ki si hoče podrediti ves svet. Rusija se brani na svojem pragu in brani svojo manjšino v Ukrajini, ki jo proameriški neonacistični režim obsodil na iztrebljenje.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.