Kristjani, ljudje hrepenenja

»Upokojil si se. Kje živiš, kaj delaš, imaš kakšne načrte?« Tako me je nedavno na cesti nagovoril znanec. »Premišljujem, da bi se obrnil na enega od škofov srednje Dalmacije, zadarskega ali šibeniškega, oba se namreč ubadata z velim pomanjkanjem duhovnikov, in jima predlagal, da bi mi, eden ali drugi, za nekaj let zaupal v upravo eno od svojih otoških župnij.«

Znancu se je zdela zamisel docela nenavadna, a je nemara prav zato spraševal naprej. Ni si bil na jasnem, ali mislim resno, ali se samo poigravam. Delal se je, da mi verjame, in si verjetno mislil: tudi če je vse skupaj izmišljija, se je ob dalmatinski pastoralni avanturi, tudi kot fikciji, vredno pomuditi. Pripovedoval sem mu, da imajo naselja na vseh večjih otokih zadarskega in šibeniškega arhipelaga župnije; praviloma brez stalnega duhovnika. Še bolj sem bil prepričljiv, ko sem zadevo konkretiziral: kako bi otočani poskrbeli, da bi me ob nedeljah in praznikih s posebnim motornim čolnom, ki je namenjen tudi otoškemu zdravniku, prepeljali vsaj še na enega ali dva sosednja otoka, da ljudje ne bi bili brez nedeljske sv. maše.

Te realije so v mojem znancu razblinile še zadnji dvom o uresničljivosti načrta, zato je bil tudi sam konkreten, zanimalo ga je namreč, ali bom v Dalmacijo odšel že kar naslednjo pomlad. Na tej točki sem zgodbo zaključil. Samo nasmejala sva se, si zaželela zdravja in se poslovila.

Tovrstno sanjarjenje imam očitno v genih. Tudi moj oče je nas otroke pogosto razvedril s kakšno fikcijo. Čeprav smo otroci vedeli, da s pripovedmi ne sprošča le nas, ampak tudi sebe, smo z vprašanji, kot moj znanec, še dodatno spodbujali njegovo domišljijo. Neko poletje, na vrhuncu košnje, je med kosilom razgrinjal svoj načrt o izgradnji ribnika na Malem Vrhu, ob potočku, v najbolj oddaljeni in najteže dostopni travniški parceli, kar smo jih imeli. Tisti naš osamljeni laz sredi gozdov, nekaj med drevjem komaj vidnih domačij na oddaljenih gričih, neznansko strmo pot, po kateri sta konja komaj lovila sapo, preden sta prazen voz privlekla na vrh, nam je hotel oče pričarati v neki povsem drugi luči, da smo se podprti s fantazijo laže podali po blatni in kamniti strmini.

Zavedal se je, da bo naša vnema za naporno spravilo sena odvisna tudi od tega, kaj bo prevladalo v naših glavah, kako bomo dojemali to, kar nas čaka. Čeprav od fantazijskega načrta ni bilo nič, je bilo vseeno sproščujoče. Nekaj je bilo vredno že to, da nismo trpeli žeje. Visoko v hribu je izpod mogočne sosedove travniške smreke žuborel mrzel studenček. Pri njem smo si gasili žejo vsi, ki smo imeli v bližini svoje parcele. Otroci smo se morali zadovoljiti s hladno vodo, sosedovi fantje, že veliki in močni, gospodarji travnika s studenčkom, pa so si v kotanji hladili pivo in se v senci med sedenjem na koreninah smreke veselo pomenkovali.

Pastoralna avantura, s katero sem začinil naključno srečanje z znancem, je dejansko uresničljiva, a bo ostalo le pri sanjavem motrenju dalmatinskega krasa. Bel kamniti pas ob morju, temno zelene iglice borovcev v ozadju, dehteči žajbelj, arome, ki jih oddaja od vročine razpuščeno bilje, melodično cvrčanje moških skržatov, šumenje neutrudnih valov, bela jadra v daljavi, meglice nad gladino, ki zastirajo pogled do bližnjih otokov, zelenci, mali švigajoči zeleni kuščarji na skalah, ki nemudoma izginejo v neprehodnem grmičevju, stare, skrivenčene oljke, zasajene Bog ve kdaj, ko je bil osel še edini prenašalec tovora, smokve, ki vzdržijo dolgo, neznosno pripekanje sonca – vse to meni, ki sem doma s celine, ni dano v uživanje za zadnje obdobje življenja. Ampak samo kot spodbujevalec neustavljivega hrepenenja, da bi nekoč, onstran časov in vekov, vstopil v novi Eden, znova pridobljen na Kalvariji.

Resnica se razodeva v hrepenenju, in samo posredno v tem, kar zaznavam z otipom, sluhom, vidom in okusom. Kajti konoba s pečeno ribo, kozarcem dalmatinskega plavca, rožmarinom, belim kruhom in olivnim oljem na debeli, grobo obdelani leseni mizi, blagodejni maestral in mehkoba slanega morja, se z leti, ko telo ostari, in čuti oslabijo, spremeni v boleče spoznanje, da se s prvinami ni mogoče spojiti in jih polno užiti. Z vsakim letom manj. Zato se v resnici ne mislim preseliti v Dalmacijo. Ta najlepši del zemeljske oble mi je dan le kot neutrudni gibalec hrepenenja, Dalmacija pa le kot podoba za novi vek, onstran groba.

Hrepenenje ni posedovanje dobrin, ampak bivanje v podobah, ki oznanjajo čezzemsko

Razumem, zakaj se Sean Connery, kultni tajni agent 007, James Bond, ni vrnil na rodno Škotsko, katere obale so temne in surove, ampak je starost, do smrti 31. oktobra 2020, preživljal na Bahamih, v glavnem mestu Nassau. Težko pa razumem, in še manj vem, ali je Connery res upal, da se mu bo po burni in uspešni filmski karieri najgloblje hrepenenje utelesilo že za žive dni, v eksotiki obal Velikih Antilov.

Prav zato, ker v to ne verjamem, ne silim v bolečino, ki jo v dušo zareže spoznanje, da prihaja nepreklicni konec, ko od vsega, kar nudi bahamsko otočje, o katerem sanjajo mnogi, ne ostane nič. Vse je treba zapustiti. In kaj potem? Za mnoge le še prazna želja, da bi se njihov pepel raztrosil po brezdanjem oceanu. S sv. Pavlom bi rekel: dovolj ti je hrepenenje, ne sili ne v Dalmacijo ne na Bahame, po hrepenenju prihaja milost onstranske Dalmacije in onstranskih Bahamov že sedaj. Občutiš jo, ko slišiš besedo odrešenja, v tihoti klicanja mojega imena, v skrivnostnem prežemanju tvojega minljivega telesa s Svetim Rešnjim Telesom.

Po Božji previdnosti se eni ustavimo pri hrepenenju, drugi pa hrepenenje udejanjajo tukaj in sedaj; nekdanji »ljubljeni voditelj« na Brionih, peščica milijarderjev v najmondenejšem mestu na svetu, v Palm Beach na Floridi, spet tretji kje na Bahamih ali v Monacu. Ni na nas, da bi sodili, kdo je boljši in modrejši, kdo je duhovno slep in kdo česa ne razume. Gospod v svoji dobroti »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 45).

Kristjani smo ljudje hrepenenja, čeprav podobno kot vsi drugi zidamo, volimo, se ljubimo, organiziramo politične stranke in civilno družbo, ustanavljamo podjetja, zavode in medijske hiše. A je vse to za nas razpadljiva hiša, začasni šotor, podoba »za zgradbo, ki je niso naredile roke in je večna, od Boga« (2 Kor 5,1–2). Navadno se tudi iskreno verni kristjani do tega uvida, in prakse, ki iz njega sledi, prebijamo cela desetletja. Odkar je Jezus rekel, da njegovo kraljestvo ni od tod, so mu sledili sv. Pavel, sv. Avguštin, sv. Bernard in drugi učitelji hrepenenja ter neskončna množica svetih mož in žena v vseh Njegovih cerkvah, na vseh celinah in skozi vsa stoletja.

Čemu ta dolg uvod v zahvalno nedeljo, ki jo danes obhajamo? Ker hrepenenje ni posedovanje dobrin, ampak bivanje v podobah, ki oznanjajo čezzemsko. Zato je hrepenenje, kakor so ga izkusili sveti pred nami, vsebina in substanca ter pogoj zahvaljevanja.