Koronavirus med ljudmi: "Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!"

Vsako jutro, že zarana, ko vstanem in prebiram družabna omrežja in elektronske medije, boleče spoznavam, kakšen gromozanski prepad zija med tistim, kar se dogaja v realnem življenju in tem, kar vedno več Slovencev "živi" v virtualnem svetu.

Nekaterim je čisto vseeno za strah, ki ga s seboj prinaša skrivnostni virus. Še norčujejo se na njegov račun! Je krivo pomanjkanje zdrave kmečke pameti? Vsakdanje, zelo življenjske logike? So krivi "mehurčki", v katerih životarimo in se ne znamo več ne prizemljiti ne odpreti oči? Je kriva ošabnost, oholost, občutek, da nam - mogočnežem, tudi apokaliptičen virus ne pride do živega?



Še pred dvajsetimi leti so se predniki veliko družili, se pogovarjali in si izmenjavali mnenja. V primerjavi z "danes" so pristne medčloveške odnose vzdrževali in ohranjali sebi in bližnjim v veselje. Se še spomnite, kdaj ste nazadnje zaplesali, se družili pozno v večer, prepevali pesmi, si pripovedovali smešnice in anekdote?

Danes je vse drugače. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Zdrava kmečka pamet je že malodane izginila. Komu verjeti? Tistemu, ki reče, da je corona virus nepomembna težavica ali onim, ki so prepričani, da podoben Damoklejev meč še ni visel nad našimi glavami.

"Kaj bo z nami, če zbolimo, saj smo starejši, betežni, brez moči?" zaskrbljeno zmajujejo z glavami. Marsikoga tudi boli srce, ko posluša domačo razposajeno mladino, ki ji za virus ni čisto nič mar. Za povrh še trdijo: "Mladih tako in tako ne napada!" Brez razmisleka se še naprej objemajo, družijo po lokalih in vihravih zabavah, kjer se med reflektorji, glasno glasbo in hektolitri pijače res pozabi na vse tegobe tega sveta.

Precej nelagodja so med ljudmi vzbudila vprašanja, je hrana, ki je uvožena iz Italije, sploh varna. Se virus prenaša po zraku in koliko časa potrebuje za pot? Kaj, če so okuženi bližnji, pa zato sploh še ne vemo? Mnoge so potrle tudi različne prepovedi dogodkov: od kegljanja, do izleta v neznano, plavanja v bližnjem bazenu, literarnih večerov v knjižnici. Marsikdo, ki si je pred jedjo še včeraj malomarno obrisal dlani ob hlače, jih danes temeljito umiva pod tekočo toplo vodo. Strah se je kljub pomirjajočim besedam stroke in politikov dodobra zalezel v kosti.

Ko se srečujem z ljudmi na peš poteh, v trgovini, ko se slišimo po telefonu, hitimo drug mimo drugega. Zgodi se celo, da smo v neki tihi, malodane nevidni zadregi, ko odmikamo glavo zdaj na levo zdaj na desno v neizgovorljivi želji, da bi se ne nalezli hude bolezni. Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, pa že več dni zapored sameva.

Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, že več dni zapored sameva.

Kmečke žene so prestavile več tečajev, Anka in njene bralke v bralnem krožku so se prav tako odločile, da se nekaj časa ne srečujejo. Marinki nosijo hrano iz bližnjega doma za starejše. Se bo okužila z njo ali ne?

Mira je ponovno zapolnila prostorno shrambo z živežem. Skrbi jo, ker je mladim, ki živijo v isti hiši, čisto vseeno. "V hladilniku imajo komaj kaj hrane, če bo do česa prišlo, bodo lačni?!" se jezi.

Antonio in Janja sta se lani, konec oktobra, spoznala na internetu. Za bližnje velikonočne praznike sta načrtovala potovanje do Estonije, a sta se namesto tega raje odločila, da se nekaj časa ne videvata. "Če bom sploh ostal živ," je žalostno dodal Antonio, ki dela kot medicinski brat v eni od prenatrpanih italijanskih bolnišnic.

Maja je noseča. Rodila bo konec maja. Njen fant je zaposlen v enem od večjih blagovnih centrov v Ljubljani. Sporazumno sta za nekaj tednov prekinila osebne stike. Nerojeni otrok jima je na prvem mestu.

Lučkin oče je težak sladkorni bolnik, pa ima komaj dobrih petdeset let. Vsako jutro, ko pride ponj rešilni avto, da ga odpelje na dializo, se z ženo poslavljata, kot da se zadnjič vidita.

Evgen je, sicer s težkim srcem, vzel k sebi svojo precej naporno mamo. Ker je živela sama in bila zadnje dni tarča različnih prodajalcev "bio zdravil", ki menda ščiti pred corona virusom, mu drugega sploh ni preostalo.

"Kako je z objemi med babico in vnuki? So dovoljeni ali prepovedani? Ali lahko grem z možem skupaj pod tuš? V savno? Se virus prenaša med spolnimi odnosi? Ali se bolezni nalezemo preko hišnih ljubljenčkov? Je regrat, ki vabi s travnikov, varen za nabiranje? Naj se poštarju, ki prinese priporočeno pismo, izognem? Ga sprejmem z masko in rokavicami? Kaj, če je malo prej držal v roki kakšen okužen paket s Kitajske?"

Starejše ljudi je najbolj prizadelo, da jim ta mladi ne dovolijo, da bi obiskovali nedeljske maše. "Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!" so se pridušali nekateri vneti verniki.

Italija je v karanteni, verjetno bo pojutrišnjem tudi Slovenija. Življenje na zemeljski obli se je upočasnilo. Ljudje pa se bojijo, da nikoli več ne bo tako, kot je še včeraj bilo.