Komentar prvega soočenja na Ognjišču in Domovini: SD proti NSi … in drugi opazovalci

Radio Ognjišče in Domovina.je sta včeraj pripravila soočenje med predstavniki petih strank: Socialnih demokratov, NSi – Krščanskih demokratov, Slovenske ljudske stranke, Dobre države in Andreja Čuša in Zelenih Slovenije.

Pod črto pa smo spremljali soočenje dveh predstavnikov strank: Jerneja Štromajerja, SD in Mateja Tonina, NSi. Drugi so predstavljali le dodaten balast z nekaterimi prebliski izvirnih idej.

Govornika in drugi opazovalci

Predstavnik Dobre države Tilen Majnardi je poskušal povsod opozarjati na korupcijo. Pri temeljnih vprašanjih narodno ideološke usmeritve pa je jasno, da je to stranka brez temelja in jo čaka podobna usoda kot vse muhe enoprocentnice – postati del problema in ne rešitve, z eno ali dvema plačama iz davkoplačevalskega žepa.

Andreju Čušu in Zelenim Slovenije sicer kaže bolje kot stranki g. Majnardija, vendar, če bodo ostali zunaj parlamenta, bo slovenski parlament izgubil kvalitetnega poslanca desne sredine, Zvonka Laha.

Kot govorniku, kot človeku, ki pozna brado določenih zgodb in ki je močno vpet v lokalno okolje, se vidi, da ve kaj govori. Zato je celotno soočanje, kot bivši poslanec NSI-ja in prej SDS-a, dobro dopolnjeval g. Tonina in na trenutke celo bolj preprosto ter razumljivo objasnil določena stališča.

Jasno pa je, da je to človek desne sredine in da vsebinsko kaj drugega kot odmev g. Toninu ni mogel biti. Lahko bi celo rekli, da je imel NSi eno polovico predstavnika več na tem soočenju.

Je pa zato SLS oziroma njihova glavna volilna baza – podeželje, imela samo slabo polovico predstavnika. Primož Jelševar je dobro povzemal splošna stališča SLS in ostale desne sredine, vendar se niti pri enem vprašanju ni neposredno dotaknil tematik podeželja. Zato je ostal izrazito populističen in splošen.

Na žalost ni niti poskušal vprašanj speljati na njegov domač teren oz. na to, kar naj bi bil domač teren SLS – problematika podeželja, kmetijstva in obrtništva. Obenem velja kritika tudi organizatorjem soočenja, da pomembnemu delu slovenske populacije in gospodarstva niso namenili posebnega tematskega sklopa.

Matej Tonin je razlagal rešitve, medtem, ko so ostali prispevali le ideje.

Politkomisar in nepotrebno razburjenje

Levi spekter slovenske politične mavrice je predstavljal Jernej Štromajer, ki je svoje delo opravil odlično. Z maniro in retoričnimi manevri pravega politkomisarja. Edini je na plano potegnil drugo svetovno vojno in svetopisemske citate.

Oboje pa je uporabil z namenom, da bi ob živce spravil svojega edinega pravega nasprotnika – Mateja Tonina. In to mu je uspelo –  odlično, sedi, pet in zvezdica kumrovške šole za povrhu.

Gospod Tonin je ob odzivu na podtikanje t. i. domobranskega amandmaja edinokrat in kot edini sodelujoči kršil pravila soočenja. Poskušal je priti do besede mimo vrstnega reda ter kljub pozivom voditeljem še nekajkrat ponovil vzklik: laž.

In vse to, kar je povedal predstavnik SD-ja je bilo prav to – laž. Saj z domobranci NSi-jev amandma k zakonu o kazenskem postopku nima prav nič. Vendar pa bi g. Tonin lahko izkoristil to klasično taktiko levice za bolj učinkovito repliko ter pokazal umirjenost, preudarnost in kvalitativno nadvlado, ki mu je uspevala do tega trenutka.

Rešitve in nepomembne ideje

Priznati je namreč potrebno, da je razlika med muhami enoprocentnicami in stabilnimi strankami bistvena kvalitativna razlika. Matej Tonin je razlagal rešitve, medtem, ko so ostali prispevali le ideje. Jernej Štromajer, kot edini predstavnik levice, se je reševal z dobro retoriko in akumuliranim faktografskim znanjem, vendar pa ni ponujal rešitev za konkretne probleme.

Takšna soočenja in morebitna daljša kampanja bi pokazala to, da je ideološki boj, ko pride do realnih problemov slovenskega naroda, za levico le mehanizem prikrivanja lastne nesposobnosti.

Njegov prispevek k soočenju je bil po populizmu na ravni g. Jelševarja in njegova retorika je kazala to, kar se vidi skozi celotno kampanjo. Slovenska levica nima konkretnih rešitev na konkretna vprašanja, ki bi ponujala najboljšo rešitev za največji delež prebivalstva.

Na volitvah bo levica zmagala zaradi ideološkega boja in vrtičkarstva na desnici. Taka soočenja in morebitna daljša kampanja bi pokazala to, da je ideološki boj, ko pride do realnih problemov slovenskega naroda, le mehanizem prikrivanja lastne nesposobnosti.

Hkrati pa je letošnje vrtičkarstvo na desnici prikaz klasične slovenske duše, ki raje vidi, da prej poginejo vse krave, kot da bi skupaj skrbeli za manjšo vendar učinkovito čredo.

Tak pogled bo desnico hromil do nadaljnjega. Če kaj, je to soočenje in dosedanja kampanja pokazala, da levica lahko vzame v uk desnico samo pri nečem: partijski disciplini.