Ko so v Sloveniji v katoliških društvih »navduševali svoje pristaše za enoten in združen nastop za vero in narodnost«

V prejšnjem članku na to temo, ki si ga lahko preberete na tej povezavi, smo se vrnili v čas, ko je katoliška stranka prevladovala v slovenskem političnem prostoru. 

Poleg tega, da so bili časi seveda precej drugačni, ji je to uspelo z izjemnim spodbujanjem organizacije, društvenega življenja. Zato se bomo tokrat osredotočili na nekaj konkretnih primerov društev in si jih pogledali od bliže.

Slovensko politično društvo

Konec osemdesetih let 19. stoletja je bil za Slovence buren čas: medtem ko so naši predstavniki v visoki politiki še vedno vztrajali v »sterilni slogi«, je v našem družbenem življenju vrelo. Razkol med katoličani in liberalci se je ostril, katoliški tabor je ustanavljal tiskarne in knjigarne, njegov časnik Slovenec je iz tednika postal dnevnik, še posebej pomembna pa sta bila nastopa dveh oseb: Jakoba Missie in Antona Mahniča.

Missia je na ljubljanskem škofovskem mestu nasledil Pogačarja, ki udejstvovanju duhovnikov v družbi in politiki ni bil naklonjen, sam pa zavzel povsem drugačno držo. Anton Mahnič, goriški profesor, je na drugi strani s svojim ostrim, načelnim nastopom o aktualnih vprašanjih, ki se jim je posvečal v člankih (še posebej v svojem novoustanovljenem listu Rimskem Katoliku), razburil javnost in začel obračunavati tako s plitkostjo liberalcev kot načelno nejasnostjo in polovičarstvom v katoliškem taboru.

»Te živahne debate o načelnih vprašanjih in pa stalna Slovenčeva poročila o inozemskih katoliških shodih so nehote vzbujala tudi zanimanje za organizacijo,« piše Erjavec, in višek je to zanimanje na Kranjskem doseglo leta 1889. Med »poročili o inozemskih (tujih) katoliških shodih« je bilo gotovo ključno tisto o drugem avstrijskem katoliškem shodu, ki se je vršil spomladi leta 1889 in se ga je nemalo Slovencev tudi udeležilo. Ta je avstrijskemu katolištvu dal svežih smernic in trdnih temeljev, hkrati pa so premoč dobili pripadniki modernejše in mlajše struje krščanskih socialcev (ki jih ne smemo mešati s kasnejšimi krščanskimi socialisti) v nasprotju s starejšimi konservativci.

Podobno se je zgodilo tudi pri nas, mlajši delavci v kat. taboru so se začeli močneje uveljavljati in leta 1890 končno dosegli ustanovitev »Katoliškega političnega društva«. To je takoj začelo z delom: predvsem prirejanjem velikih ljudskih shodov, v odboru pa z obravnavo vseh tekočih javnih vprašanj. Ljudski shodi so, podobno kot so tabori širili navdušenje za slovenstvo, »navduševali svoje pristaše za enoten in združen nastop za vero in narodnost«, kot piše Selišnikova. Škof Jeglič je približno dvajset let kasneje ugotavljal, da so navodila za uspeh na volitvah povsem jasna: zmaga je lahko bila le rezultat trdega dela, kar pomeni: »a) poučevati ljudstvo po shodih in s predavanji v naših domih in b) vzgojiti si zaupnike [...]«, ki bodo »učili in nastopali«.

Prav s tem se je največ ukvarjalo Katoliško politično društvo in velik višek doseglo z organizacijo I. slovenskega katoliškega shoda, na katerem so v Ljubljani izoblikovali celosten slovenski katoliški program; razdeljen je bil na odseke za šolo, za krščansko vedo in umetnost, za socialne zadeve, za katoliško življenje, tisk in za katoliško narodno organizacijo. Uspeh in obisk je bil velik, v naslednjih letih pa je dobil tudi svoja nadaljevanja. O njegovih sklepih lahko več preberete tu.

Sokol in Orel

Da bralcu vsaj nekoliko bolj celostno predstavimo razgibanost nekdanjega (katoliškega) društvenega življenja pri nas, ne smemo mimo telovadnih društev. Ta so od nekdaj skrb za zdravo telo združevala z vzpodbujanjem določenih idej – sprva predvsem domoljubnih, s čimer je začelo društvo Južni Sokol, sčasoma pa je med Sokoli vse bolj začela prevladovati liberalna miselnost.

Katoliški tabor je do telesne vzgoje dolgo gojil nerazumevanje, kar pa se je spremenilo na prelomu stoletja, ko so spoznali, da lahko mladino in širše množice na svojo stran pridobijo »le z intenzivnim delom na vseh področjih človekovega življenja, predvsem pa z vzgojo in izobraževanjem« (Šafarič). Katoliške izobraževalne organizacije so se tako v tistem času razcvetele, njihova krovna zveza pa je leta 1897 postala Slovenska krščansko-socialna zveza pod Krekovim vodstvom; združevala je akademska in dijaška društva, pa dramatične, pevske, glasbene in tudi telovadne odseke. Da ne bi dopustili, da mladino nasprotniki »z vsemi sredstvi lové v svoje mreže«, so tako ustanovili tudi svoje telovadno društvo – Orel. Nova organizacija je hitro rasla in po desetletju obstoja uspešno priredila tudi velik vseorlovski izlet (ob sprevodu in sveti maši na Kongresnem trgu naj bi bilo navzočih po različnih poročanjih od 7 do 40 tisoč ljudi!), hkrati pa se soočala tudi s številnimi začetniškimi težavami – pomanjkanjem prostorov in vaditeljev itd.

Katoliška akcija, mladci in stražarji

V živahno organiziranje na naših tleh je grobo posegla 1. svetovna vojna. V novi južnoslovanski državi, ki se je vzpostavila po njenem koncu, so vladale drugačne razmere, versko življenje je bilo v upadu, zato je bila temeljna misel petega katoliškega shoda, ki se je vršil leta 1923, »verska in nravna obnova slovenskega naroda« (Pacek). Shod »je prinesel ugotovitev, da obstaja precej katoliških organizacij (katoliški Orel, Prosvetna zveza itd.), ki uspešno delujejo, vendar še ni opaziti poglobitve verskega življenja«. Prav te težave so rodile misel o vzpostavitvi slovenske katoliške akcije (slednja pomeni predvsem aktivno vključevanje laikov v apostolat Cerkve, KA se je začela v Italiji, pravo obliko pa ji je dal papež Pij XI. v okrožnici Ubi arcano).

Snovanje katoliške akcije se je v Sloveniji najprej več let soočalo s porodnimi težavami pri iskanju prave oblike; vprašanje je bilo predvsem, ali je treba zgraditi povsem novo organizacijo ali pa naj KA nastane na podlagi že obstoječih. Škofa Jeglič in Rožman sta si sprva prizadevala za slednjo možnost, dokler ni Gregorij Rožman sprevidel, da za naše okolje ni primerna. Apostolat nove oblike Katoliške akcije je tako potekal po lastnih, novih organizacijah in po pomožnih silah (to so bile druge katoliške verske, kulturne, dobrodelne, športne idr. organizacije). Lastne so bile ločene po spolu, starosti in poklicnih okoljih, hierarhično zgrajene, vodili so jih laiki, duhovniki pa so bili cerkveni asistenti. Na njeno delovanje je še posebej vplivalo navodilo Pija XI., da se je KA obvezana boriti zoper komunistično ideologijo, ki predstavlja njenega glavnega nasprotnika.

Še posebej dobro sta se tega zavedala dva moža, ki sta se odločila aktivno nastopiti proti žalostnim razmeram med slovensko mladino: univerzitetni profesor, duhovnik dr. Lambert Ehrlich in gimnazijski profesor Ernest Tomec. Prepričana sta bila, »da je za rešitev situacije treba vzgojiti in izoblikovati izobražence in dijake, ki bi bili idejno jasni, načelno trdni, podkovani v verskih in v moralnih naukih cerkvenega učiteljstva in pripravljeni za borbo proti delovanju komunistov med slovensko dijaško in študentsko mladino« (Pacek).

Tega sta se lotila vsak na svoj način, Tomec predvsem med dijaki (poimenovali so se mladci) in z osredotočenostjo na kulturno-versko področje, Ehrlich pa v večji meri med študenti, ki so se poimenovali stražarji in posegali v veliki meri na področje socialno-kulturnega ter tudi političnega dela.

Med enimi in drugimi so dolgo časa vladali spori, ki so izvirali iz različnih karakterjev Tomca in Ehrlicha, vprašanja, katera organizacija bo imela prvenstvo v KA, in razlik v pristopu. Če nekoliko posplošimo, lahko rečemo, da je bila Tomčeva vzgoja strožja, bolj disciplinirana in z več nadzora nad gojenci ter je bila po Ehrlichovem mnenju za študenta, bodočega intelektualca, preveč malenkostna in toga.

Obe struji pa sta si bili enotni v tem, da sta mlade vzgajali v trdnem, požrtvovalnem duhu, in izobraževali, pripravljali na idejni boj proti zelo jasno identificiranemu sovražniku – komunizmu. Priznavali so njegovo odlično organizacijo in razumeli, da morajo za boj vzpostaviti nekaj primerljivega.

Sadovi Katoliške akcije na Slovenskem so bili obilni in – v skrajnih časih, ki so jih toliko bolj spodbudili – zares očitni. Izmed pripadnikov so izšli številni mučenci, med katerimi je najbolj znan blaženi Alojzij Grozde.

V tem in prejšnjem članku ste bralci lahko pobliže spoznali katoliško civilno družbo na Slovenskem od zadnjih desetletij 19. stoletja pa do konca 2. svetovne vojne oz. zavladanja komunistov, ki so delovanje skoraj vseh katoliških društev prepovedali.

A to še zdaleč ne pomeni, da se v povojnem času na tem področju ni dogajalo nič – živahno je bilo tako v matici kot tudi v zamejstvu in izseljenstvu. Tisti čas bomo obravnavali v prihodnjih člankih.