Ko so v Sloveniji v katoliških društvih »navduševali svoje pristaše za enoten in združen nastop za vero in narodnost«
POSLUŠAJ ČLANEK
V prejšnjem članku na to temo, ki si ga lahko preberete na tej povezavi, smo se vrnili v čas, ko je katoliška stranka prevladovala v slovenskem političnem prostoru.
Poleg tega, da so bili časi seveda precej drugačni, ji je to uspelo z izjemnim spodbujanjem organizacije, društvenega življenja. Zato se bomo tokrat osredotočili na nekaj konkretnih primerov društev in si jih pogledali od bliže.
Konec osemdesetih let 19. stoletja je bil za Slovence buren čas: medtem ko so naši predstavniki v visoki politiki še vedno vztrajali v »sterilni slogi«, je v našem družbenem življenju vrelo. Razkol med katoličani in liberalci se je ostril, katoliški tabor je ustanavljal tiskarne in knjigarne, njegov časnik Slovenec je iz tednika postal dnevnik, še posebej pomembna pa sta bila nastopa dveh oseb: Jakoba Missie in Antona Mahniča.
Missia je na ljubljanskem škofovskem mestu nasledil Pogačarja, ki udejstvovanju duhovnikov v družbi in politiki ni bil naklonjen, sam pa zavzel povsem drugačno držo. Anton Mahnič, goriški profesor, je na drugi strani s svojim ostrim, načelnim nastopom o aktualnih vprašanjih, ki se jim je posvečal v člankih (še posebej v svojem novoustanovljenem listu Rimskem Katoliku), razburil javnost in začel obračunavati tako s plitkostjo liberalcev kot načelno nejasnostjo in polovičarstvom v katoliškem taboru.
»Te živahne debate o načelnih vprašanjih in pa stalna Slovenčeva poročila o inozemskih katoliških shodih so nehote vzbujala tudi zanimanje za organizacijo,« piše Erjavec, in višek je to zanimanje na Kranjskem doseglo leta 1889. Med »poročili o inozemskih (tujih) katoliških shodih« je bilo gotovo ključno tisto o drugem avstrijskem katoliškem shodu, ki se je vršil spomladi leta 1889 in se ga je nemalo Slovencev tudi udeležilo. Ta je avstrijskemu katolištvu dal svežih smernic in trdnih temeljev, hkrati pa so premoč dobili pripadniki modernejše in mlajše struje krščanskih socialcev (ki jih ne smemo mešati s kasnejšimi krščanskimi socialisti) v nasprotju s starejšimi konservativci.
Podobno se je zgodilo tudi pri nas, mlajši delavci v kat. taboru so se začeli močneje uveljavljati in leta 1890 končno dosegli ustanovitev »Katoliškega političnega društva«. To je takoj začelo z delom: predvsem prirejanjem velikih ljudskih shodov, v odboru pa z obravnavo vseh tekočih javnih vprašanj. Ljudski shodi so, podobno kot so tabori širili navdušenje za slovenstvo, »navduševali svoje pristaše za enoten in združen nastop za vero in narodnost«, kot piše Selišnikova. Škof Jeglič je približno dvajset let kasneje ugotavljal, da so navodila za uspeh na volitvah povsem jasna: zmaga je lahko bila le rezultat trdega dela, kar pomeni: »a) poučevati ljudstvo po shodih in s predavanji v naših domih in b) vzgojiti si zaupnike [...]«, ki bodo »učili in nastopali«.
Prav s tem se je največ ukvarjalo Katoliško politično društvo in velik višek doseglo z organizacijo I. slovenskega katoliškega shoda, na katerem so v Ljubljani izoblikovali celosten slovenski katoliški program; razdeljen je bil na odseke za šolo, za krščansko vedo in umetnost, za socialne zadeve, za katoliško življenje, tisk in za katoliško narodno organizacijo. Uspeh in obisk je bil velik, v naslednjih letih pa je dobil tudi svoja nadaljevanja. O njegovih sklepih lahko več preberete tu.
Da bralcu vsaj nekoliko bolj celostno predstavimo razgibanost nekdanjega (katoliškega) društvenega življenja pri nas, ne smemo mimo telovadnih društev. Ta so od nekdaj skrb za zdravo telo združevala z vzpodbujanjem določenih idej – sprva predvsem domoljubnih, s čimer je začelo društvo Južni Sokol, sčasoma pa je med Sokoli vse bolj začela prevladovati liberalna miselnost.
Katoliški tabor je do telesne vzgoje dolgo gojil nerazumevanje, kar pa se je spremenilo na prelomu stoletja, ko so spoznali, da lahko mladino in širše množice na svojo stran pridobijo »le z intenzivnim delom na vseh področjih človekovega življenja, predvsem pa z vzgojo in izobraževanjem« (Šafarič). Katoliške izobraževalne organizacije so se tako v tistem času razcvetele, njihova krovna zveza pa je leta 1897 postala Slovenska krščansko-socialna zveza pod Krekovim vodstvom; združevala je akademska in dijaška društva, pa dramatične, pevske, glasbene in tudi telovadne odseke. Da ne bi dopustili, da mladino nasprotniki »z vsemi sredstvi lové v svoje mreže«, so tako ustanovili tudi svoje telovadno društvo – Orel. Nova organizacija je hitro rasla in po desetletju obstoja uspešno priredila tudi velik vseorlovski izlet (ob sprevodu in sveti maši na Kongresnem trgu naj bi bilo navzočih po različnih poročanjih od 7 do 40 tisoč ljudi!), hkrati pa se soočala tudi s številnimi začetniškimi težavami – pomanjkanjem prostorov in vaditeljev itd.
V živahno organiziranje na naših tleh je grobo posegla 1. svetovna vojna. V novi južnoslovanski državi, ki se je vzpostavila po njenem koncu, so vladale drugačne razmere, versko življenje je bilo v upadu, zato je bila temeljna misel petega katoliškega shoda, ki se je vršil leta 1923, »verska in nravna obnova slovenskega naroda« (Pacek). Shod »je prinesel ugotovitev, da obstaja precej katoliških organizacij (katoliški Orel, Prosvetna zveza itd.), ki uspešno delujejo, vendar še ni opaziti poglobitve verskega življenja«. Prav te težave so rodile misel o vzpostavitvi slovenske katoliške akcije (slednja pomeni predvsem aktivno vključevanje laikov v apostolat Cerkve, KA se je začela v Italiji, pravo obliko pa ji je dal papež Pij XI. v okrožnici Ubi arcano).
Snovanje katoliške akcije se je v Sloveniji najprej več let soočalo s porodnimi težavami pri iskanju prave oblike; vprašanje je bilo predvsem, ali je treba zgraditi povsem novo organizacijo ali pa naj KA nastane na podlagi že obstoječih. Škofa Jeglič in Rožman sta si sprva prizadevala za slednjo možnost, dokler ni Gregorij Rožman sprevidel, da za naše okolje ni primerna. Apostolat nove oblike Katoliške akcije je tako potekal po lastnih, novih organizacijah in po pomožnih silah (to so bile druge katoliške verske, kulturne, dobrodelne, športne idr. organizacije). Lastne so bile ločene po spolu, starosti in poklicnih okoljih, hierarhično zgrajene, vodili so jih laiki, duhovniki pa so bili cerkveni asistenti. Na njeno delovanje je še posebej vplivalo navodilo Pija XI., da se je KA obvezana boriti zoper komunistično ideologijo, ki predstavlja njenega glavnega nasprotnika.
Še posebej dobro sta se tega zavedala dva moža, ki sta se odločila aktivno nastopiti proti žalostnim razmeram med slovensko mladino: univerzitetni profesor, duhovnik dr. Lambert Ehrlich in gimnazijski profesor Ernest Tomec. Prepričana sta bila, »da je za rešitev situacije treba vzgojiti in izoblikovati izobražence in dijake, ki bi bili idejno jasni, načelno trdni, podkovani v verskih in v moralnih naukih cerkvenega učiteljstva in pripravljeni za borbo proti delovanju komunistov med slovensko dijaško in študentsko mladino« (Pacek).
Tega sta se lotila vsak na svoj način, Tomec predvsem med dijaki (poimenovali so se mladci) in z osredotočenostjo na kulturno-versko področje, Ehrlich pa v večji meri med študenti, ki so se poimenovali stražarji in posegali v veliki meri na področje socialno-kulturnega ter tudi političnega dela.
Med enimi in drugimi so dolgo časa vladali spori, ki so izvirali iz različnih karakterjev Tomca in Ehrlicha, vprašanja, katera organizacija bo imela prvenstvo v KA, in razlik v pristopu. Če nekoliko posplošimo, lahko rečemo, da je bila Tomčeva vzgoja strožja, bolj disciplinirana in z več nadzora nad gojenci ter je bila po Ehrlichovem mnenju za študenta, bodočega intelektualca, preveč malenkostna in toga.
Obe struji pa sta si bili enotni v tem, da sta mlade vzgajali v trdnem, požrtvovalnem duhu, in izobraževali, pripravljali na idejni boj proti zelo jasno identificiranemu sovražniku – komunizmu. Priznavali so njegovo odlično organizacijo in razumeli, da morajo za boj vzpostaviti nekaj primerljivega.
Sadovi Katoliške akcije na Slovenskem so bili obilni in – v skrajnih časih, ki so jih toliko bolj spodbudili – zares očitni. Izmed pripadnikov so izšli številni mučenci, med katerimi je najbolj znan blaženi Alojzij Grozde.
V tem in prejšnjem članku ste bralci lahko pobliže spoznali katoliško civilno družbo na Slovenskem od zadnjih desetletij 19. stoletja pa do konca 2. svetovne vojne oz. zavladanja komunistov, ki so delovanje skoraj vseh katoliških društev prepovedali.
A to še zdaleč ne pomeni, da se v povojnem času na tem področju ni dogajalo nič – živahno je bilo tako v matici kot tudi v zamejstvu in izseljenstvu. Tisti čas bomo obravnavali v prihodnjih člankih.
Poleg tega, da so bili časi seveda precej drugačni, ji je to uspelo z izjemnim spodbujanjem organizacije, društvenega življenja. Zato se bomo tokrat osredotočili na nekaj konkretnih primerov društev in si jih pogledali od bliže.
Slovensko politično društvo
Konec osemdesetih let 19. stoletja je bil za Slovence buren čas: medtem ko so naši predstavniki v visoki politiki še vedno vztrajali v »sterilni slogi«, je v našem družbenem življenju vrelo. Razkol med katoličani in liberalci se je ostril, katoliški tabor je ustanavljal tiskarne in knjigarne, njegov časnik Slovenec je iz tednika postal dnevnik, še posebej pomembna pa sta bila nastopa dveh oseb: Jakoba Missie in Antona Mahniča.
Missia je na ljubljanskem škofovskem mestu nasledil Pogačarja, ki udejstvovanju duhovnikov v družbi in politiki ni bil naklonjen, sam pa zavzel povsem drugačno držo. Anton Mahnič, goriški profesor, je na drugi strani s svojim ostrim, načelnim nastopom o aktualnih vprašanjih, ki se jim je posvečal v člankih (še posebej v svojem novoustanovljenem listu Rimskem Katoliku), razburil javnost in začel obračunavati tako s plitkostjo liberalcev kot načelno nejasnostjo in polovičarstvom v katoliškem taboru.
»Te živahne debate o načelnih vprašanjih in pa stalna Slovenčeva poročila o inozemskih katoliških shodih so nehote vzbujala tudi zanimanje za organizacijo,« piše Erjavec, in višek je to zanimanje na Kranjskem doseglo leta 1889. Med »poročili o inozemskih (tujih) katoliških shodih« je bilo gotovo ključno tisto o drugem avstrijskem katoliškem shodu, ki se je vršil spomladi leta 1889 in se ga je nemalo Slovencev tudi udeležilo. Ta je avstrijskemu katolištvu dal svežih smernic in trdnih temeljev, hkrati pa so premoč dobili pripadniki modernejše in mlajše struje krščanskih socialcev (ki jih ne smemo mešati s kasnejšimi krščanskimi socialisti) v nasprotju s starejšimi konservativci.
Podobno se je zgodilo tudi pri nas, mlajši delavci v kat. taboru so se začeli močneje uveljavljati in leta 1890 končno dosegli ustanovitev »Katoliškega političnega društva«. To je takoj začelo z delom: predvsem prirejanjem velikih ljudskih shodov, v odboru pa z obravnavo vseh tekočih javnih vprašanj. Ljudski shodi so, podobno kot so tabori širili navdušenje za slovenstvo, »navduševali svoje pristaše za enoten in združen nastop za vero in narodnost«, kot piše Selišnikova. Škof Jeglič je približno dvajset let kasneje ugotavljal, da so navodila za uspeh na volitvah povsem jasna: zmaga je lahko bila le rezultat trdega dela, kar pomeni: »a) poučevati ljudstvo po shodih in s predavanji v naših domih in b) vzgojiti si zaupnike [...]«, ki bodo »učili in nastopali«.
Prav s tem se je največ ukvarjalo Katoliško politično društvo in velik višek doseglo z organizacijo I. slovenskega katoliškega shoda, na katerem so v Ljubljani izoblikovali celosten slovenski katoliški program; razdeljen je bil na odseke za šolo, za krščansko vedo in umetnost, za socialne zadeve, za katoliško življenje, tisk in za katoliško narodno organizacijo. Uspeh in obisk je bil velik, v naslednjih letih pa je dobil tudi svoja nadaljevanja. O njegovih sklepih lahko več preberete tu.
Sokol in Orel
Da bralcu vsaj nekoliko bolj celostno predstavimo razgibanost nekdanjega (katoliškega) društvenega življenja pri nas, ne smemo mimo telovadnih društev. Ta so od nekdaj skrb za zdravo telo združevala z vzpodbujanjem določenih idej – sprva predvsem domoljubnih, s čimer je začelo društvo Južni Sokol, sčasoma pa je med Sokoli vse bolj začela prevladovati liberalna miselnost.
Katoliški tabor je do telesne vzgoje dolgo gojil nerazumevanje, kar pa se je spremenilo na prelomu stoletja, ko so spoznali, da lahko mladino in širše množice na svojo stran pridobijo »le z intenzivnim delom na vseh področjih človekovega življenja, predvsem pa z vzgojo in izobraževanjem« (Šafarič). Katoliške izobraževalne organizacije so se tako v tistem času razcvetele, njihova krovna zveza pa je leta 1897 postala Slovenska krščansko-socialna zveza pod Krekovim vodstvom; združevala je akademska in dijaška društva, pa dramatične, pevske, glasbene in tudi telovadne odseke. Da ne bi dopustili, da mladino nasprotniki »z vsemi sredstvi lové v svoje mreže«, so tako ustanovili tudi svoje telovadno društvo – Orel. Nova organizacija je hitro rasla in po desetletju obstoja uspešno priredila tudi velik vseorlovski izlet (ob sprevodu in sveti maši na Kongresnem trgu naj bi bilo navzočih po različnih poročanjih od 7 do 40 tisoč ljudi!), hkrati pa se soočala tudi s številnimi začetniškimi težavami – pomanjkanjem prostorov in vaditeljev itd.
Katoliška akcija, mladci in stražarji
V živahno organiziranje na naših tleh je grobo posegla 1. svetovna vojna. V novi južnoslovanski državi, ki se je vzpostavila po njenem koncu, so vladale drugačne razmere, versko življenje je bilo v upadu, zato je bila temeljna misel petega katoliškega shoda, ki se je vršil leta 1923, »verska in nravna obnova slovenskega naroda« (Pacek). Shod »je prinesel ugotovitev, da obstaja precej katoliških organizacij (katoliški Orel, Prosvetna zveza itd.), ki uspešno delujejo, vendar še ni opaziti poglobitve verskega življenja«. Prav te težave so rodile misel o vzpostavitvi slovenske katoliške akcije (slednja pomeni predvsem aktivno vključevanje laikov v apostolat Cerkve, KA se je začela v Italiji, pravo obliko pa ji je dal papež Pij XI. v okrožnici Ubi arcano).
Snovanje katoliške akcije se je v Sloveniji najprej več let soočalo s porodnimi težavami pri iskanju prave oblike; vprašanje je bilo predvsem, ali je treba zgraditi povsem novo organizacijo ali pa naj KA nastane na podlagi že obstoječih. Škofa Jeglič in Rožman sta si sprva prizadevala za slednjo možnost, dokler ni Gregorij Rožman sprevidel, da za naše okolje ni primerna. Apostolat nove oblike Katoliške akcije je tako potekal po lastnih, novih organizacijah in po pomožnih silah (to so bile druge katoliške verske, kulturne, dobrodelne, športne idr. organizacije). Lastne so bile ločene po spolu, starosti in poklicnih okoljih, hierarhično zgrajene, vodili so jih laiki, duhovniki pa so bili cerkveni asistenti. Na njeno delovanje je še posebej vplivalo navodilo Pija XI., da se je KA obvezana boriti zoper komunistično ideologijo, ki predstavlja njenega glavnega nasprotnika.
Še posebej dobro sta se tega zavedala dva moža, ki sta se odločila aktivno nastopiti proti žalostnim razmeram med slovensko mladino: univerzitetni profesor, duhovnik dr. Lambert Ehrlich in gimnazijski profesor Ernest Tomec. Prepričana sta bila, »da je za rešitev situacije treba vzgojiti in izoblikovati izobražence in dijake, ki bi bili idejno jasni, načelno trdni, podkovani v verskih in v moralnih naukih cerkvenega učiteljstva in pripravljeni za borbo proti delovanju komunistov med slovensko dijaško in študentsko mladino« (Pacek).
Tega sta se lotila vsak na svoj način, Tomec predvsem med dijaki (poimenovali so se mladci) in z osredotočenostjo na kulturno-versko področje, Ehrlich pa v večji meri med študenti, ki so se poimenovali stražarji in posegali v veliki meri na področje socialno-kulturnega ter tudi političnega dela.
Med enimi in drugimi so dolgo časa vladali spori, ki so izvirali iz različnih karakterjev Tomca in Ehrlicha, vprašanja, katera organizacija bo imela prvenstvo v KA, in razlik v pristopu. Če nekoliko posplošimo, lahko rečemo, da je bila Tomčeva vzgoja strožja, bolj disciplinirana in z več nadzora nad gojenci ter je bila po Ehrlichovem mnenju za študenta, bodočega intelektualca, preveč malenkostna in toga.
Obe struji pa sta si bili enotni v tem, da sta mlade vzgajali v trdnem, požrtvovalnem duhu, in izobraževali, pripravljali na idejni boj proti zelo jasno identificiranemu sovražniku – komunizmu. Priznavali so njegovo odlično organizacijo in razumeli, da morajo za boj vzpostaviti nekaj primerljivega.
Sadovi Katoliške akcije na Slovenskem so bili obilni in – v skrajnih časih, ki so jih toliko bolj spodbudili – zares očitni. Izmed pripadnikov so izšli številni mučenci, med katerimi je najbolj znan blaženi Alojzij Grozde.
V tem in prejšnjem članku ste bralci lahko pobliže spoznali katoliško civilno družbo na Slovenskem od zadnjih desetletij 19. stoletja pa do konca 2. svetovne vojne oz. zavladanja komunistov, ki so delovanje skoraj vseh katoliških društev prepovedali.
A to še zdaleč ne pomeni, da se v povojnem času na tem področju ni dogajalo nič – živahno je bilo tako v matici kot tudi v zamejstvu in izseljenstvu. Tisti čas bomo obravnavali v prihodnjih člankih.
Zadnje objave
Ruski napad na Avstro-Ogrsko (12. del)
18. 9. 2024 ob 18:21
Za Roberta Goloba je laganje naravno stanje stvari
18. 9. 2024 ob 15:16
Delovni zvezki so v prvi vrsti posel
18. 9. 2024 ob 15:00
Predstavnika gospodarstva izstopila iz Strateškega sveta za davke
18. 9. 2024 ob 12:30
Šef zapora na Dobu Domovini grozi s policijo
18. 9. 2024 ob 9:30
Novo: 166. številka Domovine!
18. 9. 2024 ob 6:13
Domovina 166: Pavel Rupar gre na volitve!
18. 9. 2024 ob 6:00
Odstopil je šolski minister Felda
17. 9. 2024 ob 20:32
Ekskluzivno za naročnike
Ruski napad na Avstro-Ogrsko (12. del)
18. 9. 2024 ob 18:21
Delovni zvezki so v prvi vrsti posel
18. 9. 2024 ob 15:00
Novo: 166. številka Domovine!
18. 9. 2024 ob 6:13
Prihajajoči dogodki
SEP
18
Delavnica izdelovanja terarijev
18:00 - 19:30
SEP
20
Kam le čas beži - 70 let ansambla Štirje kovači
19:00 - 22:00
SEP
24
SEP
26
Video objave
Odmev tedna: "Izkušen politik ne bi nikdar blebetal takšnih zadev"
13. 9. 2024 ob 23:02
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
Izbor urednika
»Tomaž Vesel je bil k odstopu prisiljen«
13. 9. 2024 ob 6:00
Se Makarovičeva boji, da bo izgubila tožbo proti Možini?
12. 9. 2024 ob 19:08
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
22 komentarjev
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Razni dosežki odličnih slovenskh političnih katolikov:
- ustanovizev solidne vseslovenske politične stranke KNS, nato VSLS - vseslovensko, s Štajerci vrlega dr. Korošca in dr. Verstovška, po 1918 pa spet - SLS. Decembra 1938 dobi osrednji katoliški politik, soustanovitelj, kasneje pokrovitelj Orlov, tudi "STRAŽARJEV" dr. Korošec - kar 78% glasov v celi Sloveniji oz. Dravski banovini - na poštenih volitvah.
- popotresna obnova Ljubljane in gradnje katoliških prosvetnih domov po vsej Sloveniji:
SLS je vzpodudila izgradnjo DEŽELNEGA DVORCA oz. stavbe sedanjega sedeža Univerze v Lj. Izgradnja HOTELA UNION - pobudnik zdravnik in gospodarstvenik dr. Vuinko Gregorič, soincestitor slovenska RKC, LJUDSKA POSOJILNICA - nasproti Hotela Union, katoliška posojilnica po ugodnem RAIFFEISEN SISTEMU, vzajemna zavarovalnica - NAPREJ OD HOTELA UNION, Škofovi zavodi šentvid - DELO KNEZOŠKOFA A.B. Jegliča, prva gimnazija z izključno slovenskim jezikom.
KTD - KATOLIŠKA SODOBNA TISKARNA pri Zmajskem mostu itd. itd.
TEGA
JE ŠE VELIKO: vrgradbene dejavnosti v LJ je pa katoliški ORLOVSKI PLEČNIKOV STADION - zgrajen izključno z denarjem in z delom slovenske katoliške mladine in odraslih katolikov.
Še kaj v nadaljevanju: STALINISTI - SO VSE TO - LE PODRŽAVLJALI, "POLITIČNO KRADLI" - žulje in prihranke - vernih Slovencev. L.r. Janez KK
rasputin
Jaz sem mislil, da se verniki osredotočajo na božje kraljestvo, ne na kraljestvo mamona. Po njihovih delih jih boste prepoznali...je rekel, kdo že? Menda tisti, z imenoma katerega se kitijo hlapci mamona.
Rokc5
Se pridružujem čestitkam predhodnika komentatorja, bravo, še en RES VRHUNSKI članek s strani avtorja. Naj nam bodo takšni članki predvsem osnova za temeljit razmislek glede organiziranja nas samih v teh časih. In kot ste napisali, medij s tem pridobiva tudi dokumentaristično vrednost, res odlično.
Seveda je potrebno razmislek o tej tematiki vzeti z upoštevanjem realnosti trenutnega časa, tako v Vatikanu kot tudi v stanju konservativnih, demo-krščanskih gibanj v Evropi. Kot prvo je Vatikan šibkejši ter manj jasen in kot drugo smo v trendu preoblikovanja desnice, kjer tradicionalno močna demo-krščanska gibanja izgubljajo ter jih za prevlado izzivajo nove ideje.
Drug nauk pa je morda v tem, da se zadev ne more/sme prehitevati. Trenutno stanje v Cerkvi, v katoliškem/krščanskem političnem taboru v Evropi oz. na Zahodu je nejasno, signali iz Vatikana so nejasni kot že dolgo ne, politična moč na desnici/konservativnem polu na Zahodu ni jasna, ni jasnih idejnih izhodišč. Seveda to ne pomeni, da moramo stati križem rok, tudi v tem nejasnem obdobju se lahko veliko naredi, a vendarle ne smemo biti preveč naivni: potrebno bo iti korak za korakom.
Tretjič: realno je potrebno oceniti uspehe na desnici na Zahodu (v Evropi ter ZDA) v zadnjem desetletju ter videti situacijo kakršna je. Dejstvo je, da je Evropa v težjem položaju, kot so ZDA. Cilji pa morajo biti konkretni in jih je potrebno meriti konkretno, kot so jih takrat na katoliški desnici povsod po Evropi konec 19. stoletja. Ironično (ter provokativno) je edini katoliški uspeh v zadnjih letih na Zahodu pomenil provokativni ne-katolik Donald Trump (z zmago na volitvah 2016, odprava Roe v Wade preko njegovih ustavnih sodnikov, močno repozicioniranje katolikov v ameriški politiki od demokratov k republkancem). V Franciji je katoliškega Francoisa Fillona že v prvih krogih premagal klasično-libertarni Macron, nato pa sta izziv klasični (katoliški) desnici zadala še Le Penova ter Zemmour. V Nemčiji je moč CDU/CSU z Arminom Laschetom krepko (u)padla. ÖVP v Avstriji ima post-Kurzevsko krizo. Italijanska desnica krščansko-demokratske komponente po propadu Partito Cristiana že 40 let nikakor ne more najti in se opoteka od Berlusconija do Severne Lige do sedaj Melonijeve Fratelli d'Italia. Uspeh na Poljskem je verjetno kratkoročen, Madžarska prav tako; težava je predvsem ker so politična gibanja v teh dveh državah ostala osamljena, realno tudi niso bila nikoli podprta s strani Vatikana. Edini, ki jim morda uspeva glede prihodnje obnove ter pozicioniranja so morda Partido Popolar v Španiji, ter bomo videli kako bo z bolj katoliško Marion Marechal Le Pen v Franciji.
Morda pa je tisto glavno, kar lahko vzamemo v zakup glede prihodnjega organiziranja konservativcev/desnice/katolikov pri nas, dejstvo, da je tudi takrat proces trajal praktično 50 let, torej od cca 1880-1945. Nič se ne da narediti v enem letu, petih letih, še desetletje je premalo. Da se strukture postavijo postrebuješ čas, podporo, pa tudi močne posameznike. Obdobju, ki ga omenja avtor je skupno to, da voditelj ni bil en sam, nista bila tudi samo omenjena najmočnejša dva, ampak jih je bilo ogromno. To je morda nekaj, nad čemur bi se kot desnosredinski pol morali krepko zamisliti: dati priložnost novim, mladim, jim pustiti, da predlagajo, delajo in se organizirajo.
Ponuditi jim podporo in jih mentorirati, voditi, ampak ne zatreti ali biti do njih pokroviteljski, kar se pri nas prepogosto dogaja.
rasputin
Kdor misli, da bo na Zahodu še kdaj prevladoval politični katolicizem ali politično krščanstvo, ta se bo načakal. To je mimo.
slovenc sm
Vedno je dobro pogledati v zgodovino ampak za trenutni aktualni čas je potrebno najti sveže ideje in pristope. Osnova pa vedno ostaja enaka.
Jožef
Bravo. všeč mi je, da Domovina odpira tudi te teme in trka na vest modernega katolika širše kristjana ali če želite, desničarja.
pomembna je tudi dokumentaristična dejavnost medija, bravo.
AlojzZ
Če želimo iz zgodovine najti kakšen poduk, pojdimo še dlje v zgodovino, v življenje prvih vernikov. In pričnimo jih jemati za zgled.
Ne bom iz Svetega pisma citiral, kako so prvi verniki živeli. Ker tipkam v telefonček. Preberite sami.
debela_berta
KA, stražarji in mladci so bile radikalne, skrajne, militantne klerikalne paraskupine...
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
"KATOLIŠKA AKCIJA" ni bila ozko-slovensko, bila je cerkveno globalna akcija - za obnovo krščanskih vrednot, ki so jih ogrožali NACIZEM, FAŠIZEM IN NAJBOLJ BRUTALNI KOM-STALINIZEM. "MLADCI" in "stražarji" pa so bile akademske katoliške skupine, ku so se žal - prepozno in na nepravi način uprle BRUTALNIM BRATOMORNO LIKVIDATOTSKIM STALIN KOMUNISTOM - dolgoletnim ilegalcem, brez resnih zaposlitev in poklicev, ki so v Stalinu videli - "Boga". Boljši način obambe pred STALINISTI - so uporabili v ŠVICI. DESTRUKTIVNE STALINISTE SO DALI POD nadzor POLICIJE IN JIH expresno - za trajno POLICIJSKO IZGNALI iz Švice. sLOVENSKI KATOLIKI SO 29.4.1941 ORGANIZIRALI V lj TAJNO slovensko legijo - ZA BOJ PROTI STAINISTOM IN ZA ohranitev življenj slovencev - OGROŽENIH OD OKUPATORJEV IN OD STALINISTOV. Razvili so znane VAŠKE STRAŽE in SLOVENSKO DOMOBRANSKO VOJSKO. kI SE JE KAR USPEŠNO UPIRALA NAPADOM t.i. stalin partizanov. V večini bojev je STALINISTIČNE PARTIZANE - TUDI - PREMAGAL. NAZADNJE OD 9.-13. 5. 1945 , KO JE Rupnikov bataljon prebil blokado mostu čez Dravo pri Borovljah-Ferlach. Padlo je max 20 domobrancev in cca kar 200 STALIN-PARTIZANOV. TI SO SE BOLJ KOT V VOJAŠKEM BOJEVANJU, KOT VEMO - "IZKAZALI" V POLIT-MORJENJU neoboroženih protistalinističnih Slovencev. Po pesmi Ranjeni orel - prof. Griše Koritnika iz revje DOM IN SVET, 1909: "NAJ KRI POLIT POMORJENIH TEČE NA NJIH POLIT MORILCE - IN NA NJIH OTROKE" L.r. vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan. Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih ANONIMNIH domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH polit PROVOKATORJEV, KI JIH TUDI NE VIDIM OZ. JIH NE BEREM, KER JIH IMAM POD “BLOKADO” – Njih ex KP, ZK, SD, FAKE-NELEVICA, PROPUTIN ITD. polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLAD INE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI.
slovenc sm
Berta, tole bo treba pa razložiti. Kaj je bilo pri njih radikalnega, skrajnega in militantnega? Pa najprej si preberite definicijo paraskupin in prej omenjenih besed, da ne boste pisali takih neumnosti v prihodnje. Takšen način govora danes uporabljajo levičarji pri čemer te takoj vržejo v to skupino, če se ne strinjaš z njihovim mnenjem. V slovenskem prostoru je danes edina radikalna skupine pri nas, ki je organizirana, stranka Levica. Pri njih najdemo radikalne in skrajne ideje (obe besedi pomenita isto) kot je obravnavanje recimo podjetnikov ali pa zdravstvenega sistema, kjer je bolj pomembno državno zdravstvo od koristi uporabnikov ipd. No, pa čaščenje dokazanih morilcev druge sv. vojne, odkrito sovraštvo do cerkve in katoličanov, ...
MEFISTO
Ko se v tandemu oglasita debela_berta in rasputin, je to huje kot naravna katastrofa.
debela_berta
Ideje so bile skrajne, ideje. Takratna kontra Levica...
debela_berta
A ne da? Hujš kot požar na Krasu...
rasputin
Mefisto, razen napadov ad personam nisi sposoben napisati prav ničesar.
MEFISTO
Huje, požar na Krasu je naš Zelenski mimogrede pogasil z vodo.
MEFISTO
debela_berta, menda res,, saj so jin nasproti stali le malopridni in duhovno omejeni socialisti ter komunisti.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Ja, lepo, da se tudi kdo od mlajših zanima za
"ZLATI ČAS SLOVENSKEGA POLITIČNEGA KATOLIŠTVA", OD 1892-1945.
Vrli katoliki so vnesli veliko duha in praktične aktivnost, zadruge, ugodne RAIFFEEISEN POSOJILNICE, CELO VRSTO ZADRUG ter DRUŠTEV
zlasti znane SLOVENSKE "ORLE" (1906-1929) ter
ZFO zveti slovenskih fantov i ZDK ZVEZO DEKLIŠKIH KROŽKOV,
KI STA Orle - NADALJEVALI V 1930. LETIH.
ZFO - FANTJE SO DOGRADILI orlovski PLEČNIKOV STADION.
TA STADION JE IZJKLJUČNO katoliški društveni objekt - SAJ NE DRŽAVA IN NE RK CERKEV NISTA DALI ZA NJEGOVO IZGRADNJO - NITI DINARJA.
To tanesljivo vem, jer pišem verodostojno knjigo o tem odličnem slovenskem društvu, ki je povezovalo večino Slovencev in vso Slovenijo.
Žal so BRATOMORNI EX KOM-STALINISTI - VSO TO LEPO DEJAVNOSST IN VA LEPA KATOČIŠKA DRUŠTVA - UNIČILI.
A prav vrli Slovenci-katoliki - so bili edini, ki so se dokaj učinkovito uprli STALINISTOM.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih ANONIMNIH domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH polit PROVOKATORJEV, KI JIH TUDI NE VIDIM OZ. JIH NE BEREM, KER JIH IMAM POD “BLOKADO” – Njih ex KP, ZK, SD, FAKE-NELEVICA, PROPUTIN ITD. polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLAD INE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI.
rasputin
Janez, imaš pa res talent, da razvrednotiš čisto vse, česar se dotakneš.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Kako - razvrednotim. Vrlli Orli so bili odlični fantje, verni in zavedni Slovenci in dibri družinski ljudje, kmetje, obrtniki, podjetniki, trgovci. Glavni organizator Orlov, knjigovodja, bančni uslužbenec izd privatni trgovec Ivan PODLESNIK . je napisal prvi dve OK knjigi o knjigovodstvu. V vsem so bili odlični tudi teologi dr. Janez Evangelist Krek, ji je že leta 1901 izdal 500 str. OK knjigo z naslovom SOCIALIZEM, seveda krščanski. Dr. Krej in drugi soustanovitelj Orlov dr. A. KOROŠEC - SO BILI - VSI - SUPER. V primerjavi z njimi so bili ex STALINISTI "slavni" analfabet I. Maček, nikoli zaposleni učitelj Kardelj, Kidrič, itd. - res ene nerazgledane, slabo izobražene "res revne pojave" - zapovrh še bratomorilci sonarodnjakov, nedvomno zločinski. Kaj tukaj ni jasno ? - bi rekla ex poslanka iz FAKE- NE-LEVICE VIoleta T. l.r. Janez KK
rasputin
Govoriš kot otroci, ki navijajo za svoj nogometni klub brez trohice razsodnosti.
MEFISTO
Konkretno, kaj je razvrednotil? Če imaš v mislih komuniste - staliniste, je že treba reči, da so se sami razvrednotili. Pravilneje, vrednota nikoli nisi bili, vrednosti pa niso predstavljali.
Kraševka
Komunisti so Krščansje vrednote teptali, novih pa na zalogi niso imeli. Tako imamo danes "Svobodo", ki o vrednotah malo, ali pa nič ne ve.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.