Kako je katoliški stranki uspelo prevladati med slovensko politiko

Fantovska Marijina družba v Višnji Gori okoli leta 1932. Vir: NSZ

Rezultat letošnjih državnozborskih volitev slovenski kristjan le stežka sprejme pomirjen. Enega izmed vzrokov za poraz strank, ki so (kolikor toliko) blizu katoliškim stališčem, mnogi vidijo v pomanjkanju organiziranja na pomladni strani.

Če zaupamo Ciceronu, ki je zgodovino med drugim poimenoval učiteljico življenja, potem pri razmišljanju, kako naprej, ne bi bilo neumno pogledati stoletje nazaj: v čas, ko je katoliška stranka (KNS/VLS/SLS) obvladovala slovenski politični prostor kot neizpodbitna gospodarica, vajena zmagovanja vsaj z relativno, če že ne absolutno večino.

Pri tem gotovo tvegamo debel anahronizem: časi so bili v primerjavi z današnjimi bistveno drugačni. A nekateri recepti za uspeh v demokratični ureditvi ostajajo enaki in rezultati katoliškega tabora niso nikdar padli z neba (čeprav je bilo posredi gotovo tudi kaj sv. Duha), ampak so zanje trdo delali – tudi stvari, ki jih danes od odgovornih voditeljev ne vidimo.

Ena takšnih, ki je bila med najzaslužnejšimi za uspeh, je gotovo prav organiziranje – spodbujanje živahnega društvenega življenja, ki ni smelo umanjkati v nobenem sloju družbe. Pa se jim je to res zdelo tako pomembno?

Faktor organiziranja – preveč preziran

Kot je v Rimskem katoliku poročal veliki škof, zaslužni za »delitev duhov« v slovenski družbeno-politični krajini, Anton Mahnič, se je med katoličani ta faktor navadno preveč preziral ali vsaj prenizko cenil (kot se morda tudi danes) – a »nagon po druženju je človeku tako prirojen, da čuti neko potrebo drugemu se približati ter se z njim zediniti v dosego kakega smotra«, je nadaljeval goreči škof in utemeljil nujnost organiziranja: »Družljivost človeške narave je mogočen, važen faktor, s katerim mora vsak računati, kdor hoče javni ali privatni blagor človeštva pospeševati. […] Zatorej morajo voditelji ljudstva potem, kakor časi in razmere svetujejo, zanašati v javnost višje, občekoristne smotre ter zanje v občinstvu obujati zanimanje, da se tako zarodi podjetna želja po društvih v dosego takih smotrov […]«

Katoličani so se s pomočjo odločnih papežev (npr. Leona XIII.) v tistem času vse bolj začenjali zavedati, da morajo biti katoličani »ne le doma, ne le v cerkvi, ampak tudi v politiki, v šoli, v slovstvu: povsod in vselej« (kot je to zopet lepo ubesedil Mahnič). Očitno in poudarjanja potrebno je to postalo predvsem zato, ker je moč Cerkve v družbi tedaj hitro upadala, hkrati pa so bile na pohodu njej sovražne ideologije – liberalizem, pa kasneje socializem in komunizem, fašizem in nacizem.

Preporod je moral priti od spodaj navzgor in ni šlo drugače – verniki so morali spoznati, da je »politika ono polje, na katerem se (odslej) odločuje boj med resnico in lažjo, boj med božjim in satanovim kraljestvom«, in da je boljša, krščanska bodočnost »odvisna le od prave uporabe konstitucionalnih svoboščin«, torej od politične aktivacije. In to ne aktivacije, ki bi skušala spojiti Cerkev in državo, ampak aktivacije, ki se trudi zagotoviti, da država Cerkve ne bo omejevala pri njeni vzvišeni nalogi.

Sicer pa je »smoter« društev katoliški tabor večinoma videl v izobraževanju: »Koder bo ljudstvo poučeno, tam ne bo treba nobene agitacije; pravo mišljenje in prava volitev bo vzrastla sama po sebi,« je razložil v uvodniku dnevnik Slovenec leta 1894.

Slovenija, prepredena s katoliškimi organizacijami

Šušteršič, Krek in mnogi drugi so se tako zagnano podali na teren in na prelomu stoletja je bila »vsa Slovenija že kar prepredena s katoliškimi organizacijami« (Šušteršičeve besede). Med njimi so bile neštete Marijine družbe, katoliška izobraževalna in politična društva, župnijske knjižnice, treznostne družbe, čitalnice, pozabiti ne smemo na šolsko organizacijo Družbo sv. Cirila in Metoda ter škofovo gimnazijo, pa Mohorjevo družbo, ki je že od leta 1851 širokim slojem slovenskega naroda tiskala čtivo.

Izjemnega pomena je bilo tudi delo, ki ga je predvsem Janez Evangelist Krek skupaj z mlajšimi, socialno usmerjenimi somišljeniki (za razliko od starejše, konservativnejše struje), opravljal med delavci in kmeti z ustanavljanjem zadrug, posojilnic, konsumnih društev … Katoliški tabor se je trudil prepoznati težave preprostega človeka in ga ni prepustil na milost in nemilost liberalcev, ki so bili skoncentrirani v mestih, ampak mu je na mnoge načine pomagal izkopati se iz bede, v katero so ga pahnile družbene spremembe.

Katoliški shodi

Vrenje v katoliškem taboru je bilo na prelomu stoletja kronano z več katoliškimi shodi, velikimi javnimi zborovanji, katerih namen je bil »vzbuditi v ljudstvu katoliško zavest, dati mu verskega poguma, organizirati sile, začrtati delu program«. Kakor pa je liberalizem iz javnega življenja segal v zasebno – so razmišljali –, tako mora seči katoliška ideja iz zasebnega življenja v javno in nato zopet nazaj v širše kroge zasebnega.

Zato so se shodi bavili tudi z »navidez posvetnimi« rečmi – določali so nadaljnje programske usmeritve dela na področju šolstva, znanosti, umetnosti, tiska, sociale, gospodarstva … in bili pri tem uspešni. Glede organizacije je denimo Krek na II. slovenskem katoliškem shodu dejal, da se »’vsled klica po združevanju’ na Slovenskem ‘mnogo več moli’, da je postal ‘duh vzajemnosti krepak in silen’ in da se vrača ‘veselje do dela, do napredka in pogum v trpljenju’« (citirano po Ušeničniku).

Slovensko-hrvaški katoliški shod v Ljubljani 1913

 

Način razmišljanja katoliške stranke dobro ponazori tudi primer, ki ga opisuje zgodovinar Gašparič: ko leta 1920 SLS proti pričakovanjem ni zmagala z absolutno, ampak le z relativno večino, so strankini prvaki razmišljali, da organizacija morda le ni bila tako dovršena, »zato so takoj po volitvah sklenili, da še nekoliko dodelajo organizacijo tajništev […], a se nato v glavnem posvetijo ‘organizatoričnemu delu na globoko’. V svojo mrežo so vnesli več dinamike in začeli mesec za mesecem prirejati shode, sestanke, manifestacije ipd., za svoje pristaše so celo organizirali politično šolo.« 3 leta kasneje na volitvah večji uspeh ni izostal.

Dva tabora

Da bi dobili vsaj kanček bolj celostno sliko takratne politične krajine, pred koncem omenimo še nekaj reči. Po zaslugi ostrega nastopa Mahniča, ljubljanskega škofa Jakoba Missie in drugih okoliščin, ki so privedle do t. i. delitve duhov, se je jasno izkazalo, kdo podpira kaj:

liberalci so za vrednote francoske revolucije, svobodnejše gospodarstvo, zmanjšanje vloge Cerkve, večji pomen znanosti in radikalno za »narodno stvar«, narod so torej – vsaj načelno – postavljali na najpomembnejše mesto (čeprav so hkrati v parlamentu za ohranitev oblasti paktirali z Nemci!).

Katoliški tabor je medtem opozarjal, da prvo mesto vendarle ne pritiče narodu, ampak Bogu (liberalci so jih zato označevali praktično za izdajalce), hkrati pa se je zavzel za dobrobit preprostega človeka, delavca in kmeta – liberalizem je človeka osvobodil izpod jarma fevdalca, namesto tega pa mu postavil še mnogo hujšega gospodarja, kapitalista, so opozarjali. Na videz podobno kot nova struja, ki je v tistem času postajala vse močnejša alternativa starejšima tabora: socializem. Le nekaj let kasneje je ta od liberalizma prevzel vlogo največjega sovražnika Kristusove Cerkve.

V tisti čas se bomo med drugim vrnili v naslednjem članku, ki bo na Domovini objavljen v kratkem in v katerem si bomo ogledali pristop Katoliške cerkve do organizacije društvenega življenja na nekaj konkretnih primerih: od Orlov do Tomčevih mladcev in Ehrlichovih stražarjev …

33 komentarjev

  1. Današnji čas je res korenito drugačen od nekdanjih časov pod kraljevino Jugoslavijo in še prej pod Avstro-Ogrsko. To, kar je bila včasih prižnica v farni cerkvi, to so danes poročila RTV SLO in POP TV. Nekdanje katoliške duhovnike z razvejano cerkveno mrežo so zamenjali medijski ideologi, ki razlagajo edinozveličavne resnice, ljudje pa jih večinsko ponotranjijo.

    Če hoče desnica še kdaj igrati pomembnejšo vlogo v slovenski politiki, se mora začeti zgledovati po Orbanu. On je praktično edini politik v vseh postkomunističnih državah, ki je spoznal, da se je moč boriti proti partijski nomenklaturi s pomladkom samo na ta način, da začneš graditi ljudsko gibanje od spodaj navzgor, tako da začneš osvajati ljudska srca kapilarno od gasilskih veselic naprej.

    Kučanov tabor dobro ve, zakaj goji t.i. tradicije NOB. Tam so njihovi volivci. Naslanjanje desnice na katolištvo oziroma na Cerkev pa je vnaprej obsojeno na neuspeh, ker bo levica vedno znova slavila zmago v kulturnem boju, saj bo desnici pripisala domobransko izdajo in kolaboracijo Cerkve z okupatorjem. Politični katolicizem je mrtev najmanj iz tega razloga, poleg tega so še drugi, zunanji razlogi, saj političnega katolicizma praktično ni več nikjer v EU.

    • Ha, ha – NOB je samo OKRASNI LAŽNIV IZRAZ za stalinistični bratomorilski boj za oblast.
      “IZDAJ” ni bilo, kvečjeu so stalinisti “izdali” KRŠČANSKO ETIČNO OSNOVO” 80’%
      večine SLOVENCEV.
      Decembra 1938 je odlični katolliški politik dr. A. Korošec na poštenih volitvah dobil kar 78% glasov.
      Dejstvo.
      Kot je dejstvo, da je bil bratomorilski “zmagoviti” STALINIST, NE PA BOREC ZA SLOVENSKO NARODNO SVOBODO I. Maček – POLPISMEN itd. L.r. Janez KK

      • Eureka! Še dobro, da si se oglasil, da lahko zvem, da je bil NOB zlorabljen za komunistično revolucijo. Sicer bi utegnil misliti, da je OF zlorabila partijo.

    • Levičarji pač vedno opravičujejo dejanja za višji cilj. Dolgoročno pa resnica vedno zmaga. Zato sem raje na strani resnice pa četudi izgubimo še ene volitve. Ker za nas kristjane je resnica predpogoj vsakega odnosa, dela in smisla življenja. Zato pa nam je Jezus dal možnost, da priznamo, se pokesamo in lahko zaživimo na novo. Vendar le, če je to dejanje iskreno. Pa saj to čutimo v srcu.

      • Slovenec sm, če se nisi sam razgalil na tem portalu, bi utegnil še verjeti tvojim izjavam. Tako pa vem, da so zelo farizejske.
        Obsojaša Putina, ki brani svoj narod na svojem pragu, nikakor pa ne obsojaš ameriških in drugih predsednikov in njihovih ljudi, ki so vodili napadalne vojne po svetu: Busha, Obamo, Bidena, Blaira…

        Dvojna morala je nemorala.

  2. Bravo! upam, da si bodo odgovorni na desnici to prebrali in si vzeli k srcu…
    očitno je, da je desna civilna družba že bila. torej ni vrag, da je ne bi obudili še enkrat, saj časi niso dosti drugačni.

    povedano ali zapisano drugače, zakaj naj naše sadove uživajo samo drugi? dajmo se iz preteklosti sedanje in malo bolj oddaljene nekaj naučiti.

  3. Nikar ne pozabimo, da je za 50 let komunizma delno krivih tudi 50 klerikalizma. Klerikalizem je bil v nekaterih pogledih zelo izključevalen, nepošten, celo diktatorski. Mnogi pošteni ljudje so zaradi tega hudo trpeli.
    Posledično je veliko vernikov 1941-43 podpiralo krščanske socialiste in s tem nezavedno komunizem.
    Nobena diktatura ni bila in ne bo Kristusova. Pot, Resnica in Življenje so tudi mnogim klerikalcem tuje.

  4. Odličen članek, tu gre res velika pohvala uredništvu ter avtorju! Veseli nas lahko, da imamo med katoliškim občestvom KONČNO po tridesetih letih samostojnosti, pogum da črpamo iz izvirov, ki so na Slovenskem prepogosto zanikani, zatajeni in je njihov pomen zmanjšan (ali pa celo napačno predstavljen). Te tematike so do sedaj imeli številni v pomladnem taboru samo na ustih, o njih so filozofirali a obenem iz njih niso znali črpati.
    Sicer je potrebno poudariti (kar stori tudi avtor), da so bile takratne razmere takšnemu delovanju iz več vidikov bolj naklonjene:
    1) trdna verska pozicija papeštva in številnih papežev, od Leona XIII, do Pija X. vse praktično do že povojnega Pija XII.
    2) jasni pravoverna katoliška vera ter pobožnost med ljudstvom, ki sta neprimerljivi z današnjo situacijo predvsem v Evropi
    3) posledično jasne katoliške politične pozicije, ki jih danes celo desni politični predstavniki težko zagovarjajo (pomislimo le na padec evropske krščanske demokracije v zadnjih 20 letih!)
    Istočasno pa avtor lepo poudari, da je bilo celotno 19. stoletje in kasneje z industrijsko revolucijo in družbenimi nemiri stoletje ogromnega izziva za Katoliško cerkev, ki pa ga je le-ta na koncu uspešno premagala in pravzaprav iz tega izziva zacvetela. Tudi za takratne ljudi je bil čas “moderen”, a Cerkev je stala, obstala ter odločno in jasno pričevala. Na današnjo toliko bolj fluidno modernost 21. stoletja Cerkev očitno odgovora še ni našla. Morebiti zato, ker želi za vsako ceno plavati vzporedno s tokom, ter ker želi pri družbenih tematikah sprejemati preveč kompromisov.
    Najbolj pa veseli, da končno v slovenskem pomladnem mediju zopet zasledimo misli velikih katoliških mislecev kot sta bila dr. Anton Mahnič ter Aleš Ušeničnik! Človeku res zaigra srce, ko sta KONČNO vzeta iz pozabe v katero smo ju pahnili mi, verniki! Zgledujmo se v naših razmišljanjih ter dejanjih tudi po njih!

      • Hm, kaj pa je bil narobe z odličnim prof. dr. Antonom Mahničem. Zelo bister in pogunen je bil:
        “NIČ KAR ČLOVEKA NE POBOLJŠUJE – NAJ NE BO DOVOLJENO”
        Strogo, ampak – OK.
        “”RESNICA – JE STVAR – POŠTENJA” od prof. dr. A. UŠENIČNKA,
        KAR ZELO DŽI, ZLASTI resnica na področju politikr, prava, osebnih zadev, poslovnostii …
        dejansko je predvsem – STVAR POŠTENJA. Mar ne ? l.r. Janez KK

      • Hm, kaj pa je bil narobe z odličnim prof. dr. Antonom Mahničem. Zelo bister in pogunen je bil:
        “NIČ KAR ČLOVEKA NE POBOLJŠUJE – NAJ NE BO DOVOLJENO”
        Strogo, ampak – OK.
        “”RESNICA – JE STVAR – POŠTENJA” od prof. dr. A. UŠENIČNKA,
        KAR ZELO DRŽI, ZLASTI resnica na področju politikr, prava, osebnih zadev, poslovnostii …
        dejansko je predvsem – STVAR POŠTENJA. Mar ne ? l.r. Janez KK

    • Rokc5
      Dober apel!
      Našemu vrlemu Kraševcu – škofu Mahniču, so tiskani mediji delali veliko krivico.
      Vedno so ga predstavljali, kot nasprotnika in kritika duhovnika in pesnika Simona Gregorčiča.

      Vendar razlikovala sta se le med liberalnim in konservativnim pogledom na družbo.
      Sicer pa sta bila oba velika NARODNJAKA.

      Hrvatje so Mahniča, kot ŠKOFA na Krku, zelo cenili. Oni sedaj vodijo postopek, da bi ga razglasili za BLAŽENEGA.
      Namreč Mahnič se je za časa Italije zelo BORIL – proti Fašizmu in vedno stal na strani ljudstva.

    • DODAM NAJ ŠE, DA SO BILA V SLOVENIJI prva, prava DELAVSKA DRUŠTVA – KATOLIŠKA: z geslom “KRŠČANSKI DELAVCI – ZDRUŽITE SE! “.
      Tista v Ljubljani je organiziral dr. J. E. KREK (TOBAČNO, PAPIRNIŠKO, DRUŠTVO PREDILCEV …) Imela so glasila “GLASNIK”, 1894 in “NAŠA MOČ” po letu 1900. KATOLIŠKA
      DELAVSKA DRUŠTVA SO BILA TUDI NA
      JESENICAH, V MB, V ZASAVJU, DOBREPOLJE ITD
      Zveza, zelo močna, vseslovenska – vseh katoliških društev je bila SKSZ – “SLOVENSKA KRŠŠČANSKA SOCIALNA ZVEZA”, UST. 1899 UST. dr. J.E. KREK, vodil jo je dr. Luka SMOLNIKAR, glasilo VESTNIK.
      V okviru SKSZ so delovali tudi ORLI (1906-1929). ZGRADILI SO VELIKO DOMOV, ZADRUG, KONZUMOV-ZADRUŽNIH ČLANSKIH POCENI TRGOVIN, posojilnic ITD.
      Skratka: po 2. vojni je sporni Kardelj s svojim vsiljevanjem KOMSOC ZADRUG – “odkrival toplo vodo” – na slabši način oz. plonkal od katolikov.
      L.r.
      vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
      Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih ANONIMNIH domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH polit PROVOKATORJEV, KI JIH TUDI NE VIDIM OZ. JIH NE BEREM, KER JIH IMAM POD “BLOKADO” – Njih ex kp, zk, sd, ne-levica itd. polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLAD INE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI

      • Janez Kepic Kern spet razlaga zadeve, ki jih ne razume. Predvojne zadruge nimajo nič skupnega s socialističnimi zadrugami. Slednje so bile zadruge samo po imenu, ne pa tudi po vsebini.

        Zadruga je zasebna ustanova, ki jo ustanovi praviloma skupina zainteresirani kmetov, obrtnikov, trgovcev. Obstajajo tudi stanovanjske, hranilniške ipd. zadruge.

        Cilj zadruge je, da člani ustvarjajo sinergične učinke s tem, ko bodisi dajo zadrugi v najem svojo zemljo ali vanjo vložijo stvarni ali denarni kapital, potem pa si delijo njen dobiček skladno z uspehom zadruge in vložkom posameznega zadružnika.

        Socialistične ali kardelijanske zadruge pa so bile državno-partijske institucije, katerih namen je bil izkoriščati kmete. Kmetje so oddajali svoje pridelke zadrugi, ki ni bila njihova last, po nizkih cenah, zadruga pa jih je prodajala naprej po znatno višjih cenah, a kmetje od dobička zadruge niso imeli nič. Pogosto so celo morali čakati več mesecev ali celo let, da jim je zadruga sploh kaj izplačala.

        Kardelj torej ni plonkal od katolikov, najprej zato, ker zadruge niso izum katolikov, sploh ne slovenskih, drugič pa zato, ker socialistične zadruge sploh niso bile zadruge. Bile so nek sovjetski hibrid, ki je temeljil na komunistični kolektivistični ideologiji.

      • DODAM NAJ ŠE, DA JE VRLI gospod dr. A. Gosar – KRŠČANSKI ” socialec”
        imel med vojnama
        VELIKO katoliško zadružno, člansko KONZUMNO PRODAJALNO – na Kongresnem trgu,
        nasproti sedanjega lokala Platana.
        Poslanec, izkušen socialni praktik in dober socialni teoretik dr. GOSAR
        – JE TUDI AVTOR POJMA “SAMOUPRAVNOST, SAMOUPRAVLJANJE.
        Njegove zadruge in trgovine, delavnice itd. po vsej Soveniji so bile namreč vodene upravljane SAMOUPRAVNO – s strani sodelujočih.
        vENDAR JE SAMOUPRAVA, SAMOUPRAVLJANJE pri d. GOSARJU
        POMENILO – SAMOSTOJNO UPRAVLJANJE ZADRUGE, TRGOVINE … – od spodaj navzgor,
        ne direktivno OD ZGORAJ NAVZDOL – kot pri spornem Kardelju,
        ki je “PREPLONKAL” to SAMOUPRAVLJANJE OD DR. Gosarja.
        Malo pred vojno
        sta J. Vidmar in stalinist B. Kidrič – prišla k javno priznanemu dr. Gosarju – naj bi se pridružil v t.i. OF: vendar je pozitivni, družinski dr. Gosar – sodelovanje ss stalinisti – odklonil.
        Napisal je pomemben tipkopisni tekst”GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI”, v katerem je napovedal praktični NEUSPEH KOMSOC MARX NE-EKONOMIJE.
        Toliko..
        Avtorzornjega teksta v Domovini najde moje kontaktne podatke na internetu. Imam d.o.o., založbo itd. Veliko lahko zve od mene. L.r. Janez KK

      • Sem pa opazil vaše poznavanje zgodovine pred letom 1945, ko ste trdili, kako je cerkev “podpirala” znanost. To je bilo že zelo zgodaj opaziti na primeru Giordana Bruna in Galilea.

  5. Ljudje potrebujemo druženje, tudi nekdaj niso ljudje šli vsako nedeljo k maši, da bi srečali Jezusa, ampak zato da so srečali soseda. Lahko bi si rekli, da je v vsakem človeku delček Božjega in tako so v sosedu srečali tudi nekaj božjega. Dandanašnji imamo srečanj z drugimi ljudmi že med tednom več kot dovolj, tako da je konec tedna ponavadi bolj posvečen družini. Bolj primerna so občasna srečanja, razni farni dnevi, izleti, romanja itd. Za te namene so bolj primerne sobote, v nedeljo moraš pač pravočasno k počitku, ker v ponedeljek je nov delovni dan. V naši fari niti romanj ni več. Našemu župniku se zdi da Marijo lahko čisto v redu častiš v domači cerkvi in ni prav nobene potrebe, da se voziš kam daleč. Tako se zdi, da na teološki fakulteti predavajo nekaj, kar nima veliko skupnega z vsakdanjim življenjem.

    • Imate prav.
      Romanja so zelo pomembna. To pomaga oživiti SKUPNOST. Vsi ljudje potrebujejo tudi nekaj sprostitve in veselja, poleg molitve.
      Pravjo, da: “Bog ima rad vesele ljudi”.

      To je znal dati pok. škof Uran. Ko je on vodil izlet, se je človek počutil, kot v nebesih. Seveda se je občasno molilo, toda še več PREPEVALO, tako cerkvene, kot NARODNE pesmi. V mes pa je povedal še kako spodobno smešnico.

      Župnik in škof, s takimi vrlinami, privabi veliko vernikov, ki napolnijo cerkve in držijo ŽIVO Katoliško skupnost.

  6. “STRAŽARJI” ? Več o njih bo treba še res verodostojno – ugotoviti.
    FANATIKOV – LIKVIDATORSKIH – SSE NI DALO “UKROTITI ALI BLOKIRATI” – NA “KOREKTEN” NAČIN ALI S PREPRIČEVANJEM.
    V ŠVICI
    SO IMELI v 1930. letih PROTI VSILJEVANJU VKPb STALINIZMA v Švico
    imeli od 1930-1948. leta samorganizirano domoljubno društvo ( VATERLANDISCHE VERBUND ) šVICARJEV – TRGOVCEV, PODJETNIKOV ITD.
    ki so VSILJIVE STALINISTIČNE AGITATORJE TAKOJ PRIJAVLJALI policiji.
    Policija pa je poskrbela ZA IZGON TEH NEVARNIH STALIN AGITATORJEV – IZ ŠVICE.
    Tako so se ŠVICARJI – SAMOORGANIZIRANO UPRLI resni nevarnosti vdora destruktivnega stalinizma v švico.
    O TEM OBSTOJI DISERTACIJA dr. D. ZIMMERMAN, ki je izšla pred par leti, v Baslu – se mi zdi.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
    Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih ANONIMNIH domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH polit PROVOKATORJEV, KI JIH TUDI NE VIDIM OZ. JIH NE BEREM, KER JIH IMAM POD “BLOKADO” – Njih ex kp, zk, sd, ne-levica itd. polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLAD INE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI

    • Točen naziv omenjene dr. disertacije – je: dr. Dorothee Zimmermann:
      ANTIKOMUNISTEN ALS STAATSSCHUTZER. DER SWEIZERISCHE VATELANDISCHE VERBAND 1930-1948.
      Antikomunisti kot varuhi, zaščitniki – države.
      Disertacija je bila polagana v Zuruchu, 2018.. NATISNJENA TUDI V KNJIGI.
      pdf
      V E- OBLIKI JE DOSTOPEN NA INTERNETU ZASTONJ.
      Knjiga govori o praksah nadzora in blokadah političnih agitatorjev s strani švicarske policije.
      Vsi podatki so na internetu.

  7. Jaz trenutno dokončujem mojo knjigo o vrlih katoliških ORLIH (1906-1929)
    in o orlovskih katoliških mladinskih zvezah slovenskih fantov in deklet ZFO in ZDK (1930-1941), KI JU AVTOR NITI NE OMENJA.
    A so bile ravno te zveze – množična baza – političnih katolikov. Poleg njih socialnih in gospodarskih organizacij.
    Npr. HOTEL UNION JE BL V CERKVENEM SOLASTNIŠTVU – in še mnogo tega.
    “rasPUTIN” je spet pokazal – svoje “neznanje” oz. “internetno neznanje”.
    RTV VODITELJI PA RE NIMAJO – NOBENE POMEMBNEJŠE VLOGE GLEDE POLIT OPREDELJENOSTI LJUDI.
    Vpliv na to “opredeljenost” ima POLIT-SEDIMENT ex KOMSOCIALIZMA,
    konkretno – na tisoče KOMSOC PENZIONISTOV, ki so v ex KP, ZK STALUN, TITO, KARDELJ REŽIMU kakorkoli že – prišli do penzije.
    STALIN-PARTIZANŠČINA – BRATOMORNA – je čista samoutvarna FAMA
    “VERNIKOV” V “STALIN-PARTIZANŠČINO.
    VEDNO VEČJO TEŽO BO IMEL
    RES POGUMEN “UPOR VAŠKIH STRAŽARJEV IN DOMOBRANCEV-SLOVENCEV” – PROTI stalinizmu – ji je bil čisti TUJEK v Sloveniji.
    Vsiljevan brutalno z likvidacijami – pozitivnih ljudi, SLOVENCEV – s strani v Moskvi pri NKVD “ŠOLANIH” Kardelja, Mačka, Kidriča, Ribičiča itd.
    Toliko..

Komentiraj