Ko gospa ministrica postane Pehta (Kekec, 2. del)

Na svojih novinarskih poteh sem srečal od pet do šest tisoč Slovenk in Slovencev. Pripravil sem namreč več kot 1.100 polurnih in enournih radijskih reportaž. Vsak človek mi je nekaj dal in vedno sem se drugačen vračal s poti. Zelo rad sem zavil med tiste, ki so znali pripovedovati zgodbe iz preteklosti, po možnosti naslonjene na ljudsko izročilo ali pa kar na konkretne posameznike. Še posebej so mi zažarele oči, kadar se je to nanašalo na pripovedi, povezane s knjigami. 

Ena takih imenitnih pripovedovalk je bila Marica Jakelj iz Kranjske Gore, poročena Globočnik. Z njo sem pripravil več reportaž, prav tako z drugimi Jakljevimi v Kranjski Gori. Marica je imela izjemen spomin, velik pripovedni dar, povrhu pa je bila tudi srčna amaterska igralka. Domačini so se je najraje spominjali po vlogi gospe ministrice, širši slovenski javnosti pa se je vtisnila v spomin kot Pehta. Zame pa je bila še posebej dragocena, ker je prav njen oče pripovedoval Vandotovima fantoma zgodbe o Kekcu, Bédancu, Pehti, Prisanku, Brinceljnu in Kosobrinu. To pa pomeni, da je bila Marica studenec, iz katerega je še vedno vrela izvirna voda. 

Rojena za igro in prepevanje  

Marica Globočnik se je rodila leta 1918. Rada je povedala, da je na svet prišla še v Avstriji, živela je v Kraljevini Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno v veliki nemški državi, po vojni v novi Jugoslaviji, od leta 1991 naprej pa v Republiki Sloveniji. Ker je bila po naravi taka, da ni nikoli tarnala, je o različnih oblasteh menila naslednje: 

»Nobena ni bila kaj prida, vedno pa se je dalo preživeti. Pri nas smo na začetku imeli trinajst koz, potem pa smo že toliko napredovali, da smo si lahko 'naštimali' kravo. V času največjega blagostanja smo imeli kar dve. Ob tem pa seveda ves čas čredo ovac. O, ob naši Pišnici se je vedno kaj dogajalo, še posebej na paši!« 

Tam, kjer je zdaj kranjskogorsko smučišče, so imeli domačini nekdaj njive – v terasah. Globočnikova je bila tretja po vrsti. Sadili so čompe (krompir), koruzo in zelje. Bilo so samooskrbni, nikoli lačni, a tudi nikoli do konca siti. 

Bolj kot hrana jih je napolnjevalo kulturno udejstvovanje. Od malih nog je na primer Marica igrala v domači igralski skupini, zelo rada je prepevala v zboru ali solistično. Igram pa so bili tako in tako predani vsi Jakljevi. V nekem obdobju je bilo na odru kar trinajst Jakljevih. 

»Moja kariera naj bi se začela z vlogo Jezuščka v jaslicah, pri štirih letih. A sem dobila krvavo grižo in so me komajda rešili. Pozneje sem igrala vse od kraja. Najbolj imenitno sem se počutila kot gospa ministrica. Zdelo se mi je, da mi je bila ta vloga pisana na kožo. Pozneje sem tudi sama napisala kakšno igrico in jo režirala. Igrali smo kar po hišah ali skednjih. Za zavese smo imeli rjuhe, s katerimi smo nosili seno s planine.« 

Marica Globočnik je na svet prišla še v Avstriji, živela je v Kraljevini Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno v veliki nemški državi, po vojni v novi Jugoslaviji, od leta 1991 naprej pa v Republiki Sloveniji. 

Drekec pekec 

Prav Maričin oče Peter Jakelj je bil tisti, ki je sosedovima dvema fantoma, Rudiju in Jožu (pozneje se je podpisoval kot Josip), pripovedoval »štorije« o naših gorskih junakih. 

»Njun oče je bil star približno toliko kot moj, a on pač ni imel takega daru pripovedovanja. Moj oče pa izrednega. Rudi si je nekaj očetovih zgodbic celo zapisal, a ni iz njih naredil prav nič. Jože oziroma Josip pa jih je nekoliko preoblikoval in potem spravil v širni svet.« 

In kako je nastalo ime Kekec? 

»Pri drugem sosedu so imeli sinka Gregca, ki je imel tako govorno napako, da je tedaj, ko si ga vprašal, kako mu je ime, namesto Gregec rekel Kekec. Po eni varianti pa pride Kekec iz kakca. Znano je bilo tudi reklo drekec – pekec. No, morda pa tudi drekec – Kekec. Tako so rekli tudi nekemu starčku, ki je rad rezljal figurice iz lesa. Prav on je izrezljal tako Pehto kot Bédanca, pa tudi Kosobrina in Kekca. Ko sem jaz videla tiste figurice, sem možakarju rekla: 'To ste pa vi, Kekec!' On pa se je samo smehljal in me ni spodil iz hiše. Nasploh se vse od dekliča naprej nisem bala ljudi. Kot otroka so me strašili najbolj s tem, da ob visokem snegu hodijo od hiše do hiše veliki škornji, iz njih pa gleda črn maček, ki bruha ogenj.« 

Marica, Pehta in d. o. o. 

Marica je že kot dekle igrala Pehto v igri, ki so jo domačini sami postavili na oder. Šlo je za lik zeliščarke, ki je vsi ne marajo, vendar pa ona dela dobra dela in se na koncu spremeni v gorsko vilo. 

»Tudi sama sem od malih nog naprej precej podobna taki zeliščarki. Dobro poznam marsikatero gorsko rožo. Zato sem se v vlogi Pehte dobro počutila, še bolj pa v vlogi dobrodelne vile. Nasploh moj oče in tudi domačini niso Pehte nikoli prikazovali kot hudobne ženske. Vse, kar smo vedeli slabega o njej, je bilo to, da je bila včasih huda. Nikakor pa ne hudobna. Hudovala se je samo nad tistimi, ki so imeli zgrbančeno čelo. Takšno čelo pa imajo samo ljudje, ki noč in dan premišljujejo, kaj bodo naredili slabega oziroma hudega drugemu človeku.« 

In kako je potem prišlo do tega, da je Marica Globočnik več kot desetletje poosebljala Pehto tako med kranjskogorskimi otroki kot v Kekčevi deželi? 

»Nekega dne sem na vasi zagledala kranjskogorske šolarje, kako se skupaj z učitelji ozirajo v planine in se pogovarjajo o skrivnostnih bitjih na Prisanku. Med čebljanjem je bilo največ govora o hudobnem Bédancu. Jaz pa sem jim rekla: 'Ja, kje imate pa Pehto?! Glavna je bila Pehta!' Otroci so me debelo gledali. Jaz pa sem skočila domov, se oblekla v staro mamino obleko in se vrnila k šolarjem ter jim začela praviti zgodbe o Pehti iz Črne Vope. Ko sem bila majhna, me je namreč mama hotela strašiti s to osebo, ki naj bi živela v Črni Vopi nad Borovško vasjo. Vendar sem se ji samo smejala in ji rekla: 'Mene že ne bo vzela, saj nisem nič slabega naredila'. Pripovedk o Pehti sem slišala nič koliko in sem potem začela vse po vrsti pripovedovati otrokom. Predvsem to, kako je bila dobra, kako je z zelišči pomagala ljudem in take stvari.« 

To se je potem nadaljevalo iz leta v leto. Celih deset let je vlogo dobrodušne Pehte igrala tudi v Kekčevi deželi, kjer je obiskovalcem vedno postregla z opojnim čajem. 

»Tedaj sem se počutila kot prava gospa ministrica. Pome so prišli z avtom, me odpeljali v hosto, tam pa sem stregla čaj in se pogovarjala z otroki.« 

Nastopala je tudi po kranjskogorskih hotelih. 

»Ko pa nisem več veliko nastopala in so prišli novi časi, sem ustanovila Pehta d. o. o. V domači kamri sem prodajala zelišča, za staro in mlado strd (med), za možakarje pa zdravilo proti strahu, sestavljeno iz šnopsa in zelišč. A se moj d. o. o. ni najbolje obnesel. Ob ustanovitvi sem morala plačati šestdeset jurjev, ob zaprtju firme pa prav toliko. Biznis za nas pač ni.«  

Ob zadnjem srečanju mi je povedala še nekaj lepih zgodbic o Pehti in Bédancu, celo takih, ki niso znane v širši javnosti. Sam pa sem jo ob koncu zadnjega srečanja vprašal, ali ima po propadli firmi še kakšne velike načrte. Pa mi je odvrnila: 

»O, prav lepe načrte imam! Da bi živela vse do konca.« 

Tudi to obljubo je držala. Do skoraj devetindevetdesetega leta. 

»Tedaj sem se počutila kot prava gospa ministrica. Pome so prišli z avtom, me odpeljali v hosto, tam pa sem stregla čaj in se pogovarjala z otroki.« 

(D165, 52-53)