Ključno vprašanje glede mladih in Cerkve: Kako v njih spodbuditi željo po vzpostavitvi in ohranjanju odnosa z Bogom?

(vir foto: www.dici.org)
POSLUŠAJ ČLANEK
Sredi decembra smo na Domovini predstavili rezultate obširne raziskave o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Cerkvi, povzeli njene ključne ugotovitve in napovedali, da bomo posamezne problematike obravnavali z relevantnimi osebami, ki delujejo (tudi) na področju mladinske pastorale.

To so: s. Rebeka Kenda, redovnica, ki že tri desetletja uspešno pripravlja duhovne vaje za mlade – nekdaj v Kanjem Dolu, danes pa v stiškem samostanu –, Aljaž Kraševec, kaplan v Šentvidu pri Stični, Matevž Mehle, direktor Katoliške mladine, duhovnik koprske škofije Slavko Rebec, izolski župnik Janez Kobal in delegat za mladinsko pastoralo pri salezijancih Jure Babnik.

Posvetili smo se prvi ugotovitvi iz raziskave, in sicer, da je za ohranitev vere ključen živ, oseben odnos z Bogom. To je namreč daleč najpogostejši odgovor na vprašanje "Kaj zate pomeni duhovno življenje?" pri tistih, ki k sveti maši hodijo enkrat ali večkrat na teden, precej manj pogost pa pri tistih, ki hodijo enkrat ali nekajkrat na mesec - pri slednjih ga prehiti odgovor "iskanje notranjega miru". Podoben trend je opazen tudi pri drugih spremenljivkah.

Sogovornike smo prosili za njihov pogled na vprašanja: kako v mladih spodbuditi željo po ohranjanju ali vzpostavitvi tega odnosa, kako preprečiti, da bi Bog zanje postal le brezosebna sila, kako jim predstaviti, da gre za konkretno in živo osebo, ki želi in sam vstopa v odnos z njimi?

O čem in kako mladim pridigati, kaj jim govoriti na duhovnih vajah, kaj naj bodo teme župnijskih večerov, kaj poudarjati pri verouku in kakšne (nove?) dejavnosti spodbujati, da bodo to začutili?

Sestra Rebeka odgovarja z Jezusovimi jasnimi besedami: »Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone.« (Mr 3,14-15) Šolska sestra razloži:

  1. Da bi bili z njim: Vzpostaviti oseben odnos pomeni biti blizu, pogovarjati se. V raju Bog govori s človekom in v dnevnem vetriču hodi po vrtu. Je ravno to tako jezilo hudiča, da se je spravil na prvega človeka? Jezus sam moli in njegov zgled pritegne učence, da ga prosijo, naj jih nauči moliti. Dá tudi navodila, kako naj molijo: »Kadar molite …« Mt 6,5. Torej jemlje molitev kot samoumevno – kot je samoumevno, da otrok govori s svojim očetom. Naroči, naj molijo samo nekajkrat, v kriznih trenutkih: »Molite, da ne pridete v skušnjavo. Molite za tiste, ki vas preganjajo. Molite, da vam ne bo treba bežati v soboto …«
    .
    Torej mladim ne govorimo veliko o molitvi, ampak sami molimo. Ko smo skupaj, naj bo molitev samoumevna. Pomembne so besede: Ne rečemo, da zmolimo pred jedjo, ampak prosimo Očeta za blagoslov; zvečer se zahvalimo za minuli dan; zjutraj se priporočimo za varstvo; pred učenjem prosimo Svetega Duha, pred Najsvetejšim in z rožnim vencem počastimo Očeta …Ko mladi vidijo, da ima katehet živ odnos z Bogom, da sam rad moli, ga bodo prosili, kot učenci Jezusa – Nauči še nas! Podobno je z obhajanjem zakramentov. Srečanje z Očetom pri spovedi in maši sta velika privilegija. Iz maše ne delamo koncerta ali zabavnega dogodka, tudi ne dolžnosti, ki jo je treba odkljukati. Ne bojmo se tišine, ampak jo mladim privoščimo!
    .

    Sestra Rebeka Kenda. Foto: http://www.mirenski-grad.si

  2. Da bi jih pošiljal oznanjat: Kdor se je res srečal z Očetom, »ne more, da ne bi govoril o tem, kar je videl in slišal« (prim. Apd 4,20). Ko Jezus pošlje učence oznanjat, jim da natančna navodila, kako naj se oblečejo, kaj vzamejo s seboj, kako naj se obnašajo med potjo, kako pozdravljajo, kako jedo… In mimogrede naj oznanjajo, da se je Božje kraljestvo približalo (prim. Mr 6,7-13). Kot bi imel pred seboj majhne otroke, ne odraslih mož.
    .
    Torej mladim razlagamo osnovno krščansko etiko od oblačenja in prehranjevanja naprej. Okvir, znotraj katerega so svobodni. In oznanjamo Božje kraljestvo, ne kraljestva tega sveta. Kako živeti v tem svetu po načelih evangelija, ne po načelih sodobnih znanosti. Ne samo na verskih srečanjih, ampak 24 ur na dan. Ko bodo videli kateheta, da ga »gorečnost za Božjo hišo použiva« (Ps 69,10), živi zanje, ne za svoj ugled; ni do njih samo prijazen, ampak jih ljubi z Božjo ljubeznijo; jih ne navezuje nase, ampak na Gospoda. To jih bo vnelo za evangelij, kot pravi Slomšek: »Hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Otročje spuščanje na njihov nivo, trud »biti všečen«, prazne zabave, »zanimive maše«… to samo odbije. Pridiga naj bo jasna razlaga Božje besede, prenesena v vsakdanje življenje.
    .

  3. Da bi imeli oblast izganjati demone: Kdor se sam zaveda, kaj vse je Bog storil zanj, ne more drugače, kot da daje naprej. Živi darovanjsko ljubezen v vsakdanjem življenju. Ne gre za eksorcizem v ozkem pomenu besede, ampak za izganjanje zla z dobrim. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13). Brez preračunavanja. Vsak po svojih sposobnostih, ki jih imajo mladi ogromno. »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« (Mr 10,44)Napor, radikalnost, čisti nameni, darovanje… to prinaša pravo veselje in mir. In to privlači mlade. Ko torej pridejo na skupna srečanja, na prvo mesto postavimo medsebojne odnose:  Obzirnost, poslušanje, sodelovanje, odprte oči in ušesa za potrebe bližnjega, sami pospravimo, počistimo za seboj, ne kritiziramo, vestno opravljamo dane naloge… Pomembna so drobna dejanja, večje stvari pridejo na vrsto kasneje. Škof Slomšek vse skupaj povzame z enim verzom: ZGLED STAREJŠIH VEČ VELJA, KAKOR VSAKA PRIDIGA.


Aljaž Kraševec: Glavni razlog za upad vere je greh


Kaj pa pravi duhovnik Aljaž Kraševec? Kakor je opazil, je ključno “mlade peljati h Kristusu, kar pomeni peljati jih k zakramentom. Naučiti jih, da zakramentalno življenje omogoča hoditi v življenju po Božji poti.” Kot nadaljuje, je glavni razlog za upad vere greh – zaslepljenost pa je prva posledica greha. Mlade je po njegovem zato treba pripraviti in pripeljati do dobre spovedi, ki “bo omogočala izkušnjo Boga (svobode, odpuščanja, usmiljenja).”

Druga ključna reč, h kateri jih je treba voditi, je zanj sveta evharistija, pomemben dejavnik pa tudi – med vsemi pričevanji in lastnimi izkušnjami, ki so jih pripovedovali mladi – tradicionalna latinska sveta maša. Dodaja, da je pogosto treba vzpostaviti tudi skupne dejavnosti in z njimi zdravo družbo zanje.

Kot pravi Kraševec, je tako mladim treba govoriti o vsem, kar je povezano z zgornjim (“npr.: evharistija in njene učinkovitosti, posvečujoča milost, kdaj grem lahko k svetem obhajilu, razlaganje svetega pisma ...”), in zraven poskrbeti za dobro vzdušje. Biti vedno čim bolj konkreten in vsako srečanje obogatiti z duhovno hrano.

Matevž Mehle: Preboj pri mladih se zgodi, ko Kristusovo zgodbo vzamejo za svojo osebno zgodbo


Pa Matevž Mehle, ki je za mladinsko pastoralo odgovoren kot direktor zavoda Katoliška mladina?

"Bog je že položil hrepenenje po Njem samem v srce vsakega mladega," pravi, in ena izmed nalog pastorale danes zato je, da pripravi okolje, v katerem posameznik to hrepenenje prepozna. Zaradi prevladujoče miselnosti so mladi namreč polni raztresenosti, zmedenosti in individualizma, to pa so stanja, ki jih mora Cerkev nagovoriti in pokazati, da se za njimi skriva naše notranje gonilo po Presežnem, poudarja Mehle – in opozarja, da danes mladi v stik z razodetjem v veliki večini ne pridejo preko svojih družin in tako ne prejmejo niti osnov vere. “Zato je ključno oznaniti kerigmo. Kristus je trpel in umrl za naše grehe in vstal, da nam odpre nebesa.

Matevž Mehle


Kot nadaljuje, mladi vidijo ranjenost tega sveta, mnogi imajo težke izkušnje tudi sami. Z njimi je treba odkriti, “da je to posledica greha in da tudi sami doprinesejo k temu stanju s svojim grehom”. A Bog se nas je vseh usmilil in odprl pot v večnost, kamor lahko pride vsak, ki sprejme Njegovo odrešenje. “Povabimo jih, da se odločijo za Kristusa. Preboj se zgodi, ko Kristusovo zgodbo vzamejo za svojo osebno zgodbo. Potem sledi učenje duhovnega in verskega življenja, v katerem gradijo odnos z Njim.”

Predpogoj tega pa je, tako Mehle, da si Cerkev od mladih pridobi zaupanje. Bolj kot samo intelektualno sporočilo je ključno, da mladi pridejo v stik z vrstniki in odraslimi, ki odnos z Bogom že živijo – “Bog se nam razodeva po drugih”. Prav na teh drugih, na vseh, ki odnos z Bogom že živijo, je torej odgovornost, da pristopijo do mladih, vzpostavijo odnos. “Zanimati se morajo za njihovo življenje, kaj se jim dogaja, kaj jih zanima. Ne sme nam biti vseeno, če jih ni. Šele ko vzpostavimo zaupen odnos z njimi, postanejo mladi dojemljivi za oznanilo in jih lahko povabimo na ozko pot za Kristusom.”


  Boga moramo živeti oznanjevalci sami


Duhovnik Slavko Rebec nadaljuje, da je ključni pogoj za spodbujanje osebnega odnosa z Bogom pri mladih – da Boga živimo oznanjevalci sami. Živeti Boga pa pomeni “sklicevati se nanj v vsakdanjih dogodkih, ga omenjati in dejansko izražati svoj odnos do Njega kot žive in prisotne osebe”.

Rebec naniza nekaj “dejavnosti”, za katere meni, da lahko pri predajanju sporočila o osebnem odnosu z Bogom pomagajo:

  • Osebno navdušenje oznanjevalca nad Bogom in osebni stik z njim;

  • pripoved lastne izkušnje osebnega doživetja Boga in izmenjava teh izkušenj;

  • osvetljevanje vsakdanjega življenja z besedo Boga v Svetem pismu. Tako nam Bog govori svoje življenje, nas tolaži, izziva, opominja, navdušuje … Kadar z mladimi govorimo o različnih življenjskih temah, naj cilj ne bo razpredanje o neki temi, ampak odkrivanje, kaj nam o tej temi govori Bog;

  • uvajanje v osebno molitev, ki je lahko molitev s pomočjo molitvenih obrazcev ali spontana; pomembno je, da se odvajamo drdranja;

  • skupna daritev svete maše, ki bo čim bolj dajala slutiti, da smo tam z Jezusom v dvorani zadnje večerje in na Kalvariji;

  • povezovanje v bratsko skupnost prijateljev. Osebni odnos do prijateljev je odskočna deska osebnega odnosa do Boga. Ta pa sčasoma postane stil osebnega odnosa do ljudi, zlasti v držah spoštovanja, odpuščanja, darovanja, ki jih osebno izkušam do Boga. 


Po mnenju duhovnika Janeza Kobala, ki veliko sodeluje s skavti, pa smo "že naredili prehod od pastorale za mlade v pastoralo z mladimi. Kjer mladi niso predmet ampak osebe  pastorale. Kjer se profesionalni delavci ne počutimo več posredovalce vere (pa naj to pomeni dogmo, moralo ali liturgijo), ampak asistenti in sopotniki v človekovem raziskovanju." 

Jure Babnik poudarja pomen družine, kjer se iskreno pogovarja o veri


Salezijanec Jure Babnik poudarja, da je za pomoč pri živem in osebnem odnosu z Bogom pomembna družina, "ki se o veri iskreno pogovarja in kjer starši niso verni samo tradicionalno, ampak vero tudi sami osebno poglabljajo".

Jure Babnik


Z vidika župnijske ali teritorialne pastorale pa se mu zdi ključno, da "v župnijah obstajajo osebe, ki imajo čut za mlade, ki si želijo delati z mladimi in ki imajo zanje zlasti čas. Zaman je imeti kvalitetne načrte in kvalitetne programe, če z mladimi nimamo stalnega oz. rednega in kvalitetnega odnosa." Prav to, da v mnogih župnijah ni nikogar, ki bi mlade zbiral in jih motiviral na čisto prijateljski ravni, se mu danes zdi največja težava slovenske mladinske pastorale.

Ker imajo laiki vodilno vlogo pri mnogih dejavnostih, v katere se največ vključujejo mladi (oratorij, skavti, pevski zbori ...), je po mnenju Babnika ključno, kako je vanje vključen tudi njihov duhovni voditelj - zato je nujno, da so tudi za mlade animatorje "pripravljene kateheze za pogovor in poglobitev vere", tako pred kot tudi med oratorijem.

Nadalje izpostavi duhovne vaje kot tisto dejavnost, ki po njegovem najmočneje prispeva k osebnemu odnosu z Bogom, in doda, da je pomemben tudi čas za tišino in osebno premišljevanje, ki ga je moč integrirati v vse programe, ter obhajanje lepega in doživetega bogoslužja.

Premalo izkoriščen zaklad se mu zdi Sveto pismo, saj po njegovi izkušnji zlasti branje evangelija in medsebojni pogovor o prebranem uvaja v oseben odnos do Boga.

Sklene, da je ob vsem naštetem najprej nujno potreben pastoralni delavec s časom in smislom za mlade. K temu lahko vsak pripomore z molitvijo za duhovne poklice v širokem pomenu besede in tako, da prispeva kanček svojega časa, pozitivnega razpoloženja in podpore.

Izčrpni in poglobljeni odgovori, ki so jih pripravili sodelujoči, naj pomagajo tistim, ki imajo pri slovenski mladinski pastorali veliko besede, pa tudi vsem katoličanom, da bolje spoznamo, kako lahko prispevamo k temu, kar je konec koncev vsega skupaj namen: rešenju čim več (mladih) duš. Domovino pa spremljajte še naprej, saj bomo z istimi sogovorniki obravnavali še več zanimivih tem.

Vabimo tudi k ogledu Dialogosa ne temo prihodnosti Katoliške cerkve v kontekstu perečih tematik, ki jo ta čas zadevajo:



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike