Kitajska v Tibetu izvaja kulturni genocid

V začetku meseca je bolj ali manj neopazno mimo nas švignila 66. obletnica upora v Lhasi, glavnem mestu Tibeta, ko je veliko število ljudi iz vseh treh tradicionalnih provinc Tibeta uprizorilo množično vstajo proti represivnemu kitajskemu komunističnemu režimu. 

V zadnjih letih je svetovna pozornost Tibetu močno zbledela, k njenemu upadu pa je prispevalo več med seboj povezanih dejavnikov. Ključni med temi so premiki v aktivističnih mrežah, zmanjšan javni zagon in agresivna prizadevanja komunistične partije Kitajske (KPK), da bi utišala nestrinjanje in nadzirala pripoved o Tibetu.   

Last week, Tibetans and Tibet activists around the world took to the streets for the 66th time to commemorate Tibetan National Uprising Day.

From Dharamshala to The Hague to Tokyo, voices across the world still echo the same words first shouted in Lhasa on March 10th, 1959. pic.twitter.com/lOAwaukDhx

— Students for a Free Tibet (@SFTHQ) March 19, 2025

Poročila so v zadnjih dveh letih razkrila sistematično brisanje tibetanske identitete, Tibetanci po vsem svetu pa so protestirali in od Kitajske zahtevali odgovornost. Teža kitajske vladavine v Tibetu že desetletja narašča, vendar so incidenti v zadnjih nekaj letih razkrili vse močnejša prizadevanja za izbris tibetanske kulture s strategijo prisilne asimilacije, zlasti otrok.  

Pod krinko spodbujanja »nacionalne enotnosti« in »ekonomskega napredka« je KPK začela sistematično kampanjo za vključevanje Tibetancev v prevladujočo kitajsko kulturo Han z omejevanjem njihovega jezika, vere in tradicije. To, kar Peking imenuje »enotnost«, je metodično brisanje tibetanske identitete – počasni kulturni genocid, ki se dogaja v eni najbolj izoliranih regij na svetu, poroča The Diplomat. 

Generacije Tibetancev so bile vzgojene v vaških šolah in samostanih, ki so ohranjali tibetanski jezik in običaje, toda v skladu z nedavno novo politiko KPK se te šole hitro zapirajo in nadomeščajo z državnimi internati. Tibetanski otroci so zdaj prisiljeni v ekskluzivni mandarinski kurikulum, prikrajšani za tibetanske učbenike in jezikovne ure, odrezani od svojih družin in načina življenja.   

Izolacija in indoktrinacija 

Kitajski načrt za posodobitev izobraževanja do leta 2035, načrt za prihodnji šolski sistem države, poudarja spodbujanje Xi Jinpingove ideologije »socializma s kitajskimi značilnostmi« in prizadevanje za tako imenovano visoko kakovostno izobraževanje s »kitajskimi značilnostmi« in gojenje patriotizma. Posledice te izobraževalne politike so globoke. Jezik je več kot sredstvo komunikacije; je hrbtenica kulture, spomina in identitete. Odvzem maternega jezika tibetanskim otrokom ne izbriše le njihove sposobnosti govorjenja tibetanščine, temveč tudi njihovo povezavo z zgodbami, vrednotami in filozofijami njihovih prednikov.  

Preračunljiv pristop kitajske vlade k zatiranju jezika zagotavlja, da vsaka generacija Tibetancev postane manj povezana s svojimi koreninami, manj zmožna upirati se asimilaciji in manj vidna kot neodvisna kulturna entiteta. 

Propaganda KPK prikazuje te asimilacijske politike kot dobrohotna prizadevanja za modernizacijo Tibeta, z internati, ki jih označuje za izobraževalni napredek; kitajski mediji si nenehno prizadevajo razkriti pripoved o prisilni asimilaciji, medtem ko slikajo rožnato, državno odobreno sliko. Toda tisti, ki jim je uspelo pobegniti iz Tibeta, in videoposnetki, pridobljeni prek skrivne mreže virov, opisujejo popolnoma drugačno resničnost – izolacijo in indoktrinacijo. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Tibet Action Institute (@tibetaction)

Prisilno delo in premestitve etničnih manjšin 

Nedavno objavljeno poročilo Mednarodne organizacije dela Združenih narodov (ILO) navaja, da oblasti na Kitajskem ne uporabljajo samo »centrov za poklicno usposabljanje in izobraževanje« za prisilno delo v Xinjiangu in Tibetu, ampak tudi obsežno premestitev »presežnih« podeželskih delavcev v državne programe dela po vsej državi, poroča VoA. 

Poročilo trdi, da je ta proces na desettisoče Ujgurov, Tibetancev in drugih etničnih manjšin v Xinjiangu in Tibetu prisilil v industrije, kot so proizvodnja sončnih kolektorjev, proizvodnja baterij, sezonsko kmetijstvo in predelava morske hrane pod prisilnimi pogoji. 

Mednarodna konfederacija sindikatov ocenjuje, da so se premestitve delovne sile v Tibetu močno povečale, kar je leta 2024 prizadelo kar 630.000 delavcev. K temu porastu so prispevale spodbude za lokalne posrednike dela in podjetja, kar je okrepilo zaskrbljenost, da se Tibetance na silo odstranjuje iz dežele njihovih prednikov in kulturnih tradicij. 

V zadnjih letih so organizacije za človekove pravice, vladni organi in agencije ZN večkrat pozvali k odgovornosti in preglednosti glede delovnih pogojev v Xinjiangu in Tibetu ter pozvali države in mednarodna podjetja, naj ponovno ocenijo svoje vezi z dobavnimi verigami, povezanimi s temi regijami. 

Medtem ko Kitajska vztraja, da je njena politika usmerjena v zmanjševanje revščine in gospodarski razvoj, ugotovitve ILO potrjujejo zaskrbljenost, da gre pri teh pobudah za mehanizme zatiranja in nadzora. Poročilo se zaključi s pozivom Pekingu, naj spremeni nacionalno in regionalno politiko, da zagotovi, da etnične in verske manjšine ne bodo podvržene prisilnemu delu pod krinko zaposlovanja in programov deradikalizacije. 

Kitajska je poročilo označila za »neutemeljeno« in »lažno«. 

Ena najmanj svobodnih dežel na svetu

Medtem je Tibet znova prejel najnižjo možno oceno svobode v poročilu Freedom in the World 2025, ki ga je pripravila organizacija za človekove pravice Freedom House s sedežem v ZDA. Regija je dobila skupno oceno 0 od 100, kar odraža resne omejitve političnih pravic in državljanskih svoboščin pod kitajsko vladavino.

Glede na poročilo je Tibet dosegel -2 od 40 točk za politične pravice in 2 od 60 za državljanske svoboščine. To je že drugo zaporedno leto, ko je Tibet prejel oceno nič, kar je še utrdilo njegov status ene najmanj svobodnih držav na svetu.

Glede na poročilo je Tibet dosegel -2 od 40 točk za politične pravice in 2 od 60 za državljanske svoboščine. 

»Tibetu vlada KPK s sedežem v Pekingu, pri čemer je lokalna moč odločanja skoncentrirana v rokah kitajskih partijskih uradnikov,« navaja poročilo. »Oblasti so še posebej ostre pri zatiranju tibetanskih verskih prepričanj in kulturne identitete ter vsiljujejo politike, ki slabijo prisotnost etničnih Tibetancev.« Poročilo izpostavlja tudi taktike prisilne asimilacije, vključno z množičnim nadzorom, samovoljnimi pripori in selitvijo tibetanskih skupnosti.

Od leta 2017 do 2023 je Tibet prejel oceno 1 od 100, z oceno političnih pravic -2 in oceno državljanskih svoboščin 3. Leta 2024 pa je ocena padla na 0, kar je trend, ki se nadaljuje tudi v letošnjem letu.