Kdo je bližje avtoritarizmu in totalitarnim tendencam: SDS ali Levica?

Poletje je čas kongresov političnih strank. In Slovenija bo v kratkem imela dva. Prvi bo 4. redni kongres Levice to soboto v Sežani. Drugi pa kongres Slovenske demokratske stranke, v soboto 19. junija, ki ga je protivladni bloger Roni Kordiš lažno sklical za prihajajočo soboto v Slovenskih Konjicah, vlada pa naj bi po njegovem v ta namen sprostila omejevanje zbiranja do 50 oseb. Napoved kongresa SDS je sprožila medijsko histerijo, češ, da ''SDS grozi z obnovitvijo državljanske vojne'' in svari pred "ekstremno politično stranko Levica".

Najbolje je torej, da kar v praksi preverimo, kdo se lahko upravičeno koga boji: Ali ima levi pol pod vodstvom stranke Levica upravičen strah pred t.i. 'fašističnim totalitarizmom' SDS-a, ali pa ima bolj prav SDS, ki pomladni pol opozarja pred t.i. 'komunističnim totalitarizmom' levičarskih strank? Primerjava pa bo najbolj korektna, če se jo izvede na dveh ravneh: Prvi korak je primerjava zadnjih programskih dokumentov obeh strank, drugi korak pa je primerjava praktičnega ravnanja vodstva strank in somišljenikov v javni in politični areni.



Ustavimo se najprej pri morebitnih avtokratskih tendencah naše največje stranke. Pa ne zato, ker bi njenim histeričnim nasprotnikom dali prav, češ, da se strinjamo 'od kje preži največja nevarnost slovenski demokraciji', ampak, da kot pomladniki najprej kritično oko usmerimo na nam bližjo opcijo, preden s prstom kažemo na tiste druge, ki jim očitamo, da so na meji demokratičnega delovanja.

Prepotentna SDS

Kaj je torej tako spornega v (še nepotrjenem) kongresnem osnutku SDS-a z naslovom, ''Za obrambo ustavnih temeljev slovenske države''? Dokument pravzaprav ponavlja prejšnja programska izhodišča stranke, ki temeljijo na širokem desno-sredinskem narodnostnem konservatizmu. V dokumentu imamo tako zavezo k ''vladavini prava in visoki ravni varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.'' Stranka se opredeljuje kot ''pobudnik evro-atlantskih povezav.'' Nekateri elementi programa so levo-sredinski, kot sta npr. ''socialna pravičnost in družbena kohezija''. In še ocvirek: stranka, ki ji številni očitajo nekakšen 'klerofašizem', Cerkve in katolištva v svojem osnutku programa sploh ne omenja! Po izhodiščih torej gre za konservativno stranko, usrediščeno na jedrne države Zahoda in na os Washington-Bruselj in ne za skrajno desno stranko vzhodnoevropskega tipa, ki bi paktirala z Vladimirjem Putinom ali iskala 'judeževih srebrnikov' pri kapitalistično-komunističnih Kitajcih.

Toda kaj pa famozni in 'sporni' del, ki so ga citirali naši mediji, t.j. ''usodno zaostrovanje razmer, kar lahko vodi v obnovitev državljanske vojne''? Omenjeni tekst se sklicuje na to, da je stranka Levica v ''neposrednem nasprotju z ustavno ureditvijo Republike Slovenije''. Iz teksta je razvidno, da bo stranka SDS ''obranila demokracijo in ustavno ureditev'' v skladu z ''Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 o nujnosti razgradnje dediščine totalitarnih komunističnih sistemov'' ter dodaja dve opozorili, namreč, da je ''Corona kriza  po raziskavah dodatno vplivala na nazadovanje vitalnosti demokracije'' in, da je '‘Skupina razvitih demokracij vse manjša.''

Za SDS se lahko vsi strinjamo, da je sicer po velikosti in organiziranosti upravičeno, toda glede na obnašanje v politični igri mogoče včasih vseeno pretirano samozavestna stranka.  V preteklih letih se je to pogosto kazalo preko politično kratkovidnega neprijaznega ravnanja ne samo s političnimi nasprotniki ampak tudi s političnimi zavezniki. In nekateri ljudje na sredini to opažajo že dolgo časa, iz česar izhaja velik del antipatije do te stranke.

Takšne tendence se pri SDS-u pogosto pokažejo v kombinaciji pokroviteljstva ter politične kratkovidnosti, še posebej v odnosu do lastnih političnih sopotnikov in potencialnih partnerjev. Najbolj jasno se je to pokazalo ob ustanovitvi Virantove Državljanske liste jeseni leta 2011, ko je bila prva reakcija stranke sledeča: "SDS v Virantovi listi žal ne vidi dopolnitve in potencialnega kakovostnega partnerja. Za oboje je potrebna kredibilnost, in ne zahrbtnost." Pametno politično šahiranje bi takrat pobudo pozdravilo in vključilo v pomladni blok s ciljem doseči znamenitih 50+.

Levi pol Janši obenem pogosto očita poizkuse političnega osebnega podrejanja ljudi, kar naj bi bil pokazatelj nekakšnih ''totalitarnih'' tendenc. No v resnici to ni nikakršen ''totalitarizem'', kaže pa na nek manko političnega razmisleka in preveliko željo razčiščevanja osebnih odnosov na odprti javni sceni. To pač ni nikoli dobro za učinkovito delovanje političnih ekip, sploh, če naj bi bile del istega tabora.

Sem spadajo nesrečni žvižgi Ljudmili Novak leta 2016 na shodu pomladnikov 'V obrambo Slovenije', ki so dokončno povsem po nepotrebnem poglobili takratni razkol med SDS in NSi in po katerih sta stranki bojno sekiro zakopali šele z nastopom novega predsednika NSi Mateja Tonina. Omenimo lahko tudi povsem nepotrebni zdrs in zaplet s (sedaj že bivšo) poslanko SMC Janjo Sluga (očitki o ''šefici poslancev stranke z enoodstotno podporo''), kar je koaliciji odneslo nekaj poslancev v času, ko vsak glas šteje. Vse to je nespametno, ni pa niti 'a' od avtoritarnosti, da o kakšnem totalitarizmu sploh ne govorimo.

Simpatizerji SDS-a so mejo z verbalnimi grožnjami najbolj očitno prekoračili z nekulturnimi tviti kandidata za evropskega poslanca Davorina Kopšeta, ki se je razpisal o ''pobijanju levičarjev'' ter je poslanki LMŠ zabrusil, ''da lahko umre nevedna, pod mačeto'', za kar se ji ni opravičil.

Resnici na ljubo so takšni sicer redki, a vendarle hkrati primitivni in absolutno nesprejemljivi izpadi nekaterih posameznih simpatizerjev ali članov največje slovenske stranke dovolj, da privabijo pozornost slovenskih medijev, ki z lučjo pri belem dnevu iščejo kakršenkoli razlog, da bi stranko SDS prikazali kot skrajno.

Stranka socializma za 21. stoletje

Posvetimo se sedaj še programskim izhodiščem in delovanju najbolj levo-radikalne slovenske stranke Levica. Težava Levice je, da v nasprotju z SDS-om svoje dokumente tako olepšuje, da številne zavede v mišljenje, da so sprejemljiva, čisto navadna leva stranka.

Osnutkov novega političnega programa pred trenutnim kongresom še ni, se pa pri Levici zelo očitno kažejo razlike med zadnjima dvema programoma za državnozborske volitve. Programski dokument iz leta 2018 z naslovom, ''Blaginja za vse, ne le za peščico.'' ima na prvi pogled celo zelo zmerna, pravzaprav za Levico nenavadna stališča, kot so npr. ''Rast produktivnosti dela, ki bi omogočila kakovostna in dobro plačana delovna mesta, je prepočasna.''  Še eno splošno stališče je npr.; ''Zagotovili bomo potrebna javna sredstva za odpravljanje razvojnega zaostanka, povrnili bomo zaslužen in nujen ugled in avtonomijo vsem, ki sodelujejo v pedagoškem procesu.''

Seveda pa so v programu prisotni socialistično-komunistični okvirji iz prejšnjega nedemokratičnega sistema, kot so npr. ''Povečuje se vpliv organizacij in gibanj, zlasti RKC, ki bi rada vsem prebivalcem, četudi niso njihovi člani, diktirala, kako naj živijo.'' ter ''Pripadnikom narodnosti drugih republik nekdanje Jugoslavije bomo s spremembo ustave omogočili ohranjanje jezika in kulture.''

Takšen komunistično-jugoslovanski novorek, ki ga številni želijo skriti, je bistveno bolj razviden v malce starejšem dokumentu Levice, ki datira iz združitvenega kongresa stranke leta 2017 s pomenljivim naslovom, ''Socializem za 21. stoletje'' , na katerega se v svojem letošnjem dokumentu sklicuje tudi stranka SDS.

Levica tako Evropsko unijo označuje kot ''ordoliberalni pekel'', ki naj bi slovenske gospodarske ministre silila, da so ''komaj kaj več kot gardedame kapitalistov pri iskanju poslov v tujini.'' Glede prestrukturiranja lastnine so revolucionarno neposredni: ''Da bi postavili stebre ekosocialističnega gospodarstva, bomo morali odpraviti pogoje kapitalističnega izkoriščanja. V sistemu delavskega upravljanja bo zato poslovodstvo odgovarjalo delavskemu kolektivu, kar pomeni odpravo kapitalističnega menedžmenta v podjetjih.''

Zanimiv je njihov pred-osamosvojitveni partijski pogled na sindikate: ''Zavzemali se bomo za združitev vseh naprednih sindikatov iz javnega in zasebnega sektorja ter iz različnih panog in poklicev v enotno protikapitalistično sindikalno organizacijo.''

Ob vseh cvetkah je vredno opozoriti še na eno področje: Levica namreč opozarja na nevarnost, da se ''oživlja stereotip o materinstvu in skrbi za dom kot osnovnem, naravnem poklicu ženske''. Stranka med drugim straši tudi z ''diskurzom pred drugo svetovno vojno,'' ko naj bi ''veljal argument, da je za družbo večja vrednota (še nerojeni) otrok, kot pa njegova mati in se je zato ženskam pravica do lastnega telesa (do svobodne izbire partnerja, abortusa, kontracepcije ipd.) odločno odrekala.'' Za Levico je tudi škandalozno, da je ''Ne glede na dosežke pri enakomernejši delitvi bremen med moškim in žensko tudi pri nas družina v praksi še vedno predvsem domena ženske.'' V vsej ironiji pa se v Levici na koncu zavzamejo za ''ekonomsko neodvisnost oseb, ki opravljajo gospodinjski poklic (skupaj z nego otrok) kot edini poklic.''

Kaj pa delovanje Levice v praksi, je le-to nevarnost za ustavni ustroj države? Dejstvo je, da je stranka Levica izšla iz vstajniškega miljeja leta 2012 in da je takratni prevrat vključeval obešanje lutk z mostu v Mariboru, pa recimo grožnje mestnim svetnikom na njihovem domu. Ogromno je bilo že pisanja o bajonetih, navsezadnje pa je bil premier že pred nastopom sedanje službe deležen groženj s smrtjo na shodu, ki se je imenoval ''Protest proti sovraštvu''.

Vidimo torej, da je medijska ljubljenka, stranka Levica vse kaj drugega kot normalni politični partner iz levega pola. Že pred leti smo na Domovini s pomočjo analitike profesorja dr. Luka Marcha iz univerze v Edinburghu, stranko označili za 'reformirano komunistično stranko'.

Sklep

Podajmo torej končno oceno: kdo se koga lahko bolj upravičeno boji in predvsem, kje mora široka javnost videti nevarnost zdrsa v avtokracijo?

Stranki SDS lahko očitamo nekatere politično netaktne poteze ter nemalo medijskih zdrsov, s katerimi po nepotrebnem šibijo svoj lasten položaj. Toda te napake so v končni fazi uperjene proti njim samim in stranka ne v programu ne v delovanju ne ruši niti Ustave niti političnega reda in Slovenije ne oddaljuje od osamosvojitvenih dosežkov.

Stranka Levica pa nasprotno kljub medijskemu olepševanju svoje revolucionarne in tudi proti-ustavne usmeritve ne skriva. To njeni somišljeniki pokažejo ob vsakokratnih protestih z nasilno in agresivno retoriko.

Ob pazljivem branju njihovega programa pa vidimo, da je program v veliki meri nasproten parlamentarni demokraciji, socialno-tržnemu modelu, slovenskemu delovanju znotraj Evropske unije ter zveze NATO in navsezadnje tudi naši Ustavi.

Pošteno bi torej bilo, da tako kot je stranka SDS deležna dnevnega medijskega nadzora 'pod lupo', te iste vatle slovenski mediji uporabijo tudi pri dejanski kripto-komunistični stranki Levica. To pa bo morda spodbudilo tudi slovenske volivce, da bodo končno ugotovili, da ni pomembno samo, koga volijo, ampak tudi kakšen politični program se skriva za dejansko osebo.