Kdaj je treba odpustiti in kdaj ne
Življenje čisto običajnega smrtnika je včasih zelo težko. Pa ne toliko zaradi pomanjkanja, nemogočih pogojev, v katerih živi, kot zaradi številnih zamer, ki z leti počasi in vztrajno polnijo njegovo dušo.
Pri nekaterih se začnejo zamere nabirati že v zgodnjem otroštvu, ker morda vrstnik ni želel z njimi deliti igrač. Prizadetost se potem stopnjuje tudi v osnovni šoli, ko sošolec dobi za manj znanja boljšo oceno. Vrag pa vzame šalo, če se določene situacije ali vzorci ponavljajo. Takrat se lahko
Za ogled se:
Želite prebrati ta članek?
Prijavi se
Naroči se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski
številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
2 komentarja
Andrej Kaligarič
ne vem koliko ima avtorica vere, a zdi se, da ima srce in da je prizemljena. Kot katoliško občestvo bi bili bližje Bogu če bi bilo tega več, manj pa nebuloznih misli in izjav čigar pravi namen je le bežanje pred (neprijetno) stvarnostjo, ohranjanje in branjenje nestvarne predstave o idealni, krepostni skupnosti (ki zaradi takega vedenja, paradoksno, krepostnega dejansko na koncu veliko nima).
baubau
Predpogoj za zmožnost stalnega odpuščanja(nikoli dokončanega) je ljubezen do Boga in do sebe -šele od tu naprej lahko ljubimo in odpuščamo: sebi in bližnjim. Vedno znova.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.