Kardinalov odstop zgolj “pripravljenost za prevzemanje odgovornosti” ali še kaj več?

Uredništvo
5

Münchenski nadškof Reinhard Marx je papeža 21. maja prosil, naj mu dovoli odstop.

S svojim odstopom želi tudi osebno nositi sokrivdo »za katastrofo spolnih zlorab, ki so jih v zadnjih desetletjih zagrešili cerkveni uslužbenci«. Pravi, da so preiskave in strokovna poročila v zadnjih desetih letih dosledno pokazala, da je bilo storjenih veliko osebnih, administrativnih in institucionalnih napak.

Priznava tudi, da se čuti osebno krivega in delno odgovornega zaradi molka, zanemarjanja in prevelike osredotočenosti na ugled Cerkve.

Njegov odstop je eden od načinov, kako izraziti »pripravljenost na prevzemanje odgovornosti,« in s svojo ponudbo papežu želi dati »osebno znamenje za nove začetke, za novo prebujenje Cerkve, ne samo v Nemčiji«. Pokazati želi, da v ospredju ni služba, temveč poslanstvo evangelija, zato Svetega Očeta prosi, da njegovo odpoved tudi sprejme.

Marx nadškofijo sicer vodi od leta 2007, ni pa le münchenski nadškof, temveč tudi eden tesnejših svetovalcev papeža Frančiška. Je eden izmed sedmih članov Sveta kardinalov, ki papežu pomagajo pri vodenju Cerkve in prenovi Rimske kurije, zaseda tudi pomembno mesto koordinatorja Sveta za ekonomijo.

Kardinal je star 67 let, kar je kar osem let manj od tradicionalne upokojitvene starosti za škofe. Vatikan se na Marxovo objavo pisma ni takoj odzval, je pa papež kardinalu dovolil objavo njegovega pisma z naročilom, naj svojo službo opravlja, dokler ne bo sprejeta dokončna odločitev.

Tako kot v številnih državah po svetu tudi nemško Katoliško cerkev pretresajo poročila o spolnih zlorabah duhovnikov in njihovem prikrivanju s strani škofov, kar je dodatno spodbudilo začetek »sinodalne poti«, ki se sicer trenutno že zaključuje, sprožila pa je nemalo kritik, saj naj bi bila preveč napredna pri vprašanjih spolne morale in vodstvene vloge žena.

Kardinal Marx je bil donedavnega tudi predsednik nemške škofovske konference in s tem eden ključnih načrtovalcev tega dogajanja. Leta 2019, denimo, je Sinodalno pot odločno branil pred kritikami kardinala Marca Ouelleta, vodje Kongregacije za škofe. Tudi v nedavnem pismu papežu Frančišku je zapisal, da se je Cerkev po njegovem znašla na »mrtvi točki«, izhod iz te krize pa je, tako kardinal, le ta sinodalna pot.

Marxova poteza sicer pomeni tudi pritisk na nekaj drugih nemških škofov, najbolj očitno na edinega drugega aktivnega nemškega kardinala Rainerja Woelkija, ki vodi kölnsko nadškofijo, ta pa je trenutno predmet vatikanske preiskave zaradi ravnanja ob zlorabah.

Kardinal Woelki je za razliko od Marxa dejal, da ne bo odstopil zaradi preteklega obravnavanja primerov zlorab, rekoč, da je preveč enostavno »preprosto prevzeti moralno odgovornost in oditi, da bi zaščitili ugled škofije in Cerkve«. Še več, takšno ravnanje je marca letos označil za napačno. Odstop bi bil po mnenju Woelkija le nekakšen kratkotrajen simbol, namesto njega pa je treba v prihodnosti storiti vse, da se napake ne bodo več dogajale.

Iskrenost ali taktika?

Odzivi na ponudbo odstopa kardinala Marxa so bili v glavnem pozitivni. Njegova poteza je vsekakor edinstvena, saj se kar nekaj let pred možno upokojitvijo odpoveduje pomembnemu položaju. Kot je sam zapisal, naj bi šlo za evangelij, ne za cerkvene službe.

Pozitivni odzivi letijo z vseh strani, čeprav ni pojasnjeno, zakaj bi nek škof, ki je svoje življenje obljubil svoji škofiji, odstopil in predal težko nalogo čiščenja svojemu nasledniku. Njegov naslednik potem lahko tudi odstopi, zakaj pa ne? Vsekakor pa drži, da je münchenski nadškof postavil dober zgled nekaterim škofom, ki se oklepajo svojih služb, pa bi bilo bolje, da bi odšli.

Proti bolj tradicionalno usmerjenemu kölnskemu nadškofu, na primer, je zaenkrat Marx izpadel kot ponižni služabnik Cerkve, kardinal Woelki pa kot nekdo, ki se za vsako ceno oklepa svoje službe.

Njuni izjavi sta si diametralno različni: eden pravi, da je njegov odstop lahko dober zgled, simbol novega začetka in prevzem soodgovornosti; drugi pravi, da bi bil odstop neprimeren, ker je treba nositi težo službe in delati, ne pa odstopiti – če seveda nisi sam kriv.

In to je točka, na katero večina medijev in komentatorjev kratkomalo pozabi: Marx sicer površno govori o osebni krivdi, a večina medijev je nenadoma pozabila, da prav njemu nad glavo visi preiskava ukrepanja proti spolnim zlorabam v škofiji Trier, kjer je Marx škof od leta 2001.

Preiskava bo prej ali slej zadela tudi njegovo sedanjo nadškofijo München. Kot je slikovito pokomentiral nek nemški duhovnik: »Lahko se zgodi, da bo imel udoben sedež v kakšni drugi pisarni, ko pride kaos v München in Trier.«

Treba bo torej počakati na odločitev papeža Frančiška: šele na dolgi rok se bo videlo, če gre pri Marxovi odločitvi za iskrenost ali bolj za taktiko.

Njegova ponudba odstopa namreč ne spremeni nič glede njegovih trenutnih služb in vloge kardinala. Tudi če papež njegov odstop sprejme, Marx ohrani »udobne sedeže v drugih pisarnah«.

Skratka, Marxova poteza je odličen izraz prizadevanja za odgovornost. Po drugi strani pa se je Marxu v preteklih letih napovedovalo več pomembnih vatikanskih nalog, zato bi razrešitev z dolžnosti v Münchnu lahko prišla prav tako njemu kot papežu.

Marxov odstop še ne pomeni, da je njegova kariera končana; morda se šele dobro začenja, medtem ko se dobro začenjajo tudi serijske preiskave v njegovih obeh (nekdanjih) škofijah.

5 KOMENTARJI

  1. Se strinjam s Teodorjem, Marx je progresivec, tu nekatere zadeve po domače rečeno ‘smrdijo’. Ne poznam sicer cerkvenega ozadja v Nemčiji, ki ga je lepo odstrl odlični komentar uredništva Domovine, je pa s ”sinodalno potjo” nemška Cerkev dokončno zašla v hudo krizo. In sami tega ne vidijo, da je ravno ta ”anything goes” mentaliteta vzrok njihovih težav. Težava je tudi, ker je takšna večina nemških škofov. Papež Frančišek bi dejansko moral zamenjati več kot polovico nemških škofov z bolj pravovernimi, konservativnimi, nepopustljivimi. Tega očitno papež še ni pripravljen storiti (do sedaj je najbolj odločno posegel v Čilu).
    Zadnji dobri kardinali in škofje v Nemčiji so (bili) pokojni Meisner, Brandmüller, …..

  2. A zdej sledi še odstop desne Frančiškove roke, Rodeta ?

    Ali pa bo celjski bivši veliki kandidat za škofa napredoval še višje na cerkveni lestvici ?
    Kako Planinšek lahko še deluje kot duhovnik – kdo bo to odgovoril , mislim, nam butastim ovcam, ki še dajemo v pušco?

    https://dovolj.je/novice/tiskovne-konference/15-01-2020/porocilo-o-primeru-planinsek/

    https://dovolj.je/novice/zavod-dovolj-je-spolna-zloraba-je-zlocin-in-ne-zgolj-greh-ki-ga-uredis-pri-spovedi/

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime