Kardinalov odstop zgolj "pripravljenost za prevzemanje odgovornosti" ali še kaj več?

Münchenski nadškof Reinhard Marx je papeža 21. maja prosil, naj mu dovoli odstop.

S svojim odstopom želi tudi osebno nositi sokrivdo »za katastrofo spolnih zlorab, ki so jih v zadnjih desetletjih zagrešili cerkveni uslužbenci«. Pravi, da so preiskave in strokovna poročila v zadnjih desetih letih dosledno pokazala, da je bilo storjenih veliko osebnih, administrativnih in institucionalnih napak.

Priznava tudi, da se čuti osebno krivega in delno odgovornega zaradi molka, zanemarjanja in prevelike osredotočenosti na ugled Cerkve.

Njegov odstop je eden od načinov, kako izraziti »pripravljenost na prevzemanje odgovornosti,« in s svojo ponudbo papežu želi dati »osebno znamenje za nove začetke, za novo prebujenje Cerkve, ne samo v Nemčiji«. Pokazati želi, da v ospredju ni služba, temveč poslanstvo evangelija, zato Svetega Očeta prosi, da njegovo odpoved tudi sprejme.

Marx nadškofijo sicer vodi od leta 2007, ni pa le münchenski nadškof, temveč tudi eden tesnejših svetovalcev papeža Frančiška. Je eden izmed sedmih članov Sveta kardinalov, ki papežu pomagajo pri vodenju Cerkve in prenovi Rimske kurije, zaseda tudi pomembno mesto koordinatorja Sveta za ekonomijo.

Kardinal je star 67 let, kar je kar osem let manj od tradicionalne upokojitvene starosti za škofe. Vatikan se na Marxovo objavo pisma ni takoj odzval, je pa papež kardinalu dovolil objavo njegovega pisma z naročilom, naj svojo službo opravlja, dokler ne bo sprejeta dokončna odločitev.

Tako kot v številnih državah po svetu tudi nemško Katoliško cerkev pretresajo poročila o spolnih zlorabah duhovnikov in njihovem prikrivanju s strani škofov, kar je dodatno spodbudilo začetek »sinodalne poti«, ki se sicer trenutno že zaključuje, sprožila pa je nemalo kritik, saj naj bi bila preveč napredna pri vprašanjih spolne morale in vodstvene vloge žena.

Kardinal Marx je bil donedavnega tudi predsednik nemške škofovske konference in s tem eden ključnih načrtovalcev tega dogajanja. Leta 2019, denimo, je Sinodalno pot odločno branil pred kritikami kardinala Marca Ouelleta, vodje Kongregacije za škofe. Tudi v nedavnem pismu papežu Frančišku je zapisal, da se je Cerkev po njegovem znašla na »mrtvi točki«, izhod iz te krize pa je, tako kardinal, le ta sinodalna pot.

Marxova poteza sicer pomeni tudi pritisk na nekaj drugih nemških škofov, najbolj očitno na edinega drugega aktivnega nemškega kardinala Rainerja Woelkija, ki vodi kölnsko nadškofijo, ta pa je trenutno predmet vatikanske preiskave zaradi ravnanja ob zlorabah.

Kardinal Woelki je za razliko od Marxa dejal, da ne bo odstopil zaradi preteklega obravnavanja primerov zlorab, rekoč, da je preveč enostavno »preprosto prevzeti moralno odgovornost in oditi, da bi zaščitili ugled škofije in Cerkve«. Še več, takšno ravnanje je marca letos označil za napačno. Odstop bi bil po mnenju Woelkija le nekakšen kratkotrajen simbol, namesto njega pa je treba v prihodnosti storiti vse, da se napake ne bodo več dogajale.