Kardinal Ratzinger se o Joeju Bidnu z zaslužnim papežem Benediktom XVI. ne bi strinjal

Vir foto: Bolha.com
Glede ameriškega predsednika Joeja Bidna je Benedikt XVI. v intervjuju za Corriere della Sera pred dnevi izrazil nekaj zadržkov »na verski ravni«, kot je to poimenoval omenjeni časopis: »Res je, je katoličan in veren človek [osservante]«. »In osebno nasprotuje splavu, kot predsednik pa je žal trdno zasidran v dediščino Demokratske stranke ... in glede politike enakosti spolov še nismo popolnoma razumeli, kakšno naj bi bilo njegovo stališče«.

Sicer ne gre za klasičen intervju, temveč bolj za opis srečanja z zaslužnim papežem, v katerega so vstavljeni različni citati, o čemer smo na Domovini že pisali. Da je članek avtoriziran, je pokazala tudi nekaj dni pozneje objavljena zahvala G. Gänsweina, Benediktovega osebnega tajnika.

Zaslužni papež se spusti v politiko


O tem, ali naj novega ameriškega predsednika imamo za katoličana ali ne, smo že razmišljali, ampak vsaka misel je povsem odveč, če o isti zadevi razmišlja tudi Benedikt XVI. Takrat je treba utihniti in poslušati, pa še malo molčati in razmišljati. In običajno nato reči »Amen«. Tokrat je zadeva bolj kočljiva, ker se je zaslužni papež podal na področje vere in politike, kar sploh ni slabo. Je pa vsak, ki dregne v to, kar samo oddaljeno diši po politiki, takoj na tnalu drugih opazovalcev družbenega dogajanja; ko pa komentira nekdanji papež, je to samo po sebi umevno.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.




In Benedikt XVI. meni, (1) da je Biden katoličan in veren človek; (2) da osebno nasprotuje splavu, je pa politično pač demokrat; (3) da njegova politika glede gender-vprašanj še ni povsem jasna. Glede prve točke, da je predsednik Joe Biden krščen katoličan, o tem ni dvoma; o osebni veri kogarkoli pa ne gre soditi nikomur, zgolj Gospodu Bogu, kakor pravi rimski kanon: »njihovo vernost in vdanost poznaš …«.

Osebno proti splavu, politično pa pač demokrat


Druga točka pa je bolj zanimiva. Josephu Ratzingerju, takratnemu prefektu kongregacije za nauk vere, takšne izjave ne bi pripisal. Ob njegovem precej zadržanem pomisleku na račun ameriškega predsednika sem pomislil na sarkastični meme, ki prikazuje del krstnega obreda, Odpoved hudemu duhu, pri katerem se predsednik Biden sprašuje, če naj se hudemu duhu odpove osebno ali politično. In to dobro povzema ta problem: mar smo lahko v tem smislu shizofreni, da smo doma in v nedeljo dopoldne katoličani, sicer pa »niti ne«?

V javnosti nepoznanemu pismu, naslovljenem na takratnega predsednika ameriške škofovske konference kardinala McCarricka, je kardinal Ratzinger, tik preden je postal papež, trdno zatrdil, da če »formalno sodelovanje« nekega katoliškega politika postane očitno – torej da nekdo dosledno zagovarja in glasuje za permisivne zakone o splavu in evtanaziji – potem bi moral duhovnik takega politika poučiti o katoliškem učenju in ga opozoriti, da ne more pristopati k svetemu obhajilu, dokler se ta »objektivna situacija greha« ne konča.

Povedano drugače: še leta 2004 je po kardinalu Ratzingerju veljalo, da dejavno politično sodelovanje pri tovrstni politiki nikakor ni le »dediščina politične opcije«, ampak je tako ravnanje nemudoma poseglo v osebno strukturo katoličana in ga izključilo od obhajila in ga s tem »suspendiralo«.

Ratzinger sicer v vlogi prefekta nikoli ni predvidel izobčenja v teh primerih, je pa kot papež ob izobčenju nekaterih politikov podprl mehiške škofe. Izobčenje »latae sententiae« je sicer v veljavi za neposredno udeležbo pri splavu; ko pa gre za sprejemanje zakonodaje o splavu in evtanaziji, so stvari zelo komplicirane, posebej če je neka oblika že uzakonjena (kar je danes povsod v zahodni družbi). Katoliški politiki so v tem primeru pred težkimi kompromisi.

Ampak ko gre za »dediščino Demokratske stranke«, ne gre za take primere. Pri skoraj vseh njihovih vidnih članih gre za izpričano zavzemanje za polno zvezno financiranje splava, v vseh možnih časih, iz kateregakoli razloga. Različna mnenja se običajno začnejo šele tam, kjer se začetek (spočetje) ignorira, torej pri časovni omejitvi splava.

Gender policy


            Tretjič, torej glede »politike enakosti spolov«, pa se tudi težko strinjam z zaslužnim papežem, ki meni, da politika nove ameriške administracije še ni jasna. Vsaj od oktobra 2019, ko je prvič jasno napovedal sprejem Equlity Acta, temu ni več tako, v teh tednih pa sploh ne.

»Katoliška shizofrenija« ni dobra


In zakaj zopet vlečemo ven te stvari, zopet splav, zopet predsednik Biden, zopet … ? Iz dveh razlogov.

Prvič zato, ker so to pomembne teme, in zgodovina Cerkve se je zmeraj vrtela okrog zaščite človeškega življenja. In kadar tega niti Cerkev ni pravilno prepoznala, so se vrstile katastrofe. O dostojanstvu človeškega življenja je zato treba vedno znova govoriti, pisati, opozarjati, razpravljati.

Drugič pa zato, ker si katoličani ne moremo privoščiti shizofrenije. Ko gre za nekatera bistvena vprašanja, je težko zatrditi, da je nekdo sicer osebno katoličan, politično ali »kot predsednik« pa malo manj. Bolje bi bilo opustiti pridevnike »katoliški« in »veren« in reči bobu bob, da vsaj vemo, pri čem smo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01