Kar 29 let kosti po vojnih pobitih ležale na sodni medicini. Zdaj so jih končno pokopali (FOTO)

2. junija 1991, slab mesec dni pred slovensko osamosvojitveno vojno, je skupina krajanov iz Logatca oziroma okolice samoinicativno začela odkopavati zemljo na področju nekdanje apnenice v Zakovškem gozdu pri Cesarskem vrhu, blizu železniške proge med Logatcem in Vrhniko.

Spomin prebivalcev teh krajev je kljub strahu pred posledicami razkritja in zaukazanemu molku 45 let ohranjal presenetljivo natančne koščke resnice o tragičnih dododkih - tu so kmalu po vojni, na god svetega Alojzija, 21. junija 1945, okoli enajste ure zvečer odmevali streli ...

In res, pri odkopu so domačini kmalu so naleteli na prve kosti. Nemudoma so obvestili pristojne organe: takratno občinsko komisijo za ugotavljanje izginotja občanov po 2. svetovni vojni in policijo. Do jeseni 1991 je bil izkop končan. Vse izkopane kosti so prepeljali skupaj z najdenimi predmeti na inštitut za sodno medicino v Ljubljano.

Pregled okostij je tedaj pokazal:

1. Da so vse najdene kosti človeške in pripadajo 12 osebam moškega spola.


2. Ob smrti sta bila dva med njimi stara pod 20 let, dva med 35 in 50 let, starost ostalih osmih pa je bila v starostnem obdobju med 20 in 35 let, vendar bližje dvajsetim. Skratka šlo je za mlade ljudi na pragu življenja.


3. Poškodbe so nedvoumno dokazovale, da je bilo vseh 12 moških ustreljenih v glavo, zelo očitno je šlo za likvidacijski strel.

Pogreb po 29 letih

Včeraj, v petek, 3. julija 2020, so na pokopališču v Dolnjem Logatcu teh 12 žrtev revolucionarnega nasilja končno položili v grob in opravili krščanski obred pokopa, še prej pa je dr. Janez Juhant za žrtve daroval mašo zadušnico. Prav ste prebrali - leta 2020, po 29 letih od njihovega izkopa.

"Po kar 29 letih! Kje je zatajila država?" se je v nagovoru po maši vpraševal Robert Albreht, ki je spregovoril v imenu območnega odbora Vrhnika Logatec v društvu Nova slovenska zaveza.



Ker se z izkopanimi žrtvami toliko let ni zgodilo nič, so se domačini po letu 2010 odločili stvari vzeti v svoje roke in si začeli prizadevati za pokop. "Gre za čisto pasivnost državnih pravosodnih organov, saj se vse konča že po izkopu in dokumentiranju krajev zločina," je bil v svojem nagovoru kritičen Albreht.

Dejal je še, da je bila pot do pokopa dokaj zapletena in da je bilo potrebno veliko dopisovanja in trkanja na razne naslove. Po 75 letih je bil to šele prvi pokop žrtev povojnih pobojev v logaški občini. A ocenjujejo, da je bilo po vojni pomorjenih skoraj 500 oseb s področja današnje občine, njihova trupla pa še vedno ležijo širom po Sloveniji.

Kdo so bile žrtve?

Dodatna tragična razsežnost včerajšnjega pogreba je bilo dejstvo, da navzoči nismo vedeli, koga polagamo v slovensko zemljo k večnemu počitku.

Nekateri domačini so bili skoraj prepričani, da so med izkopanimi njihovi sorodniki. Veliko upanja za prepoznavo žrtev je tako pomenila molekularna-genetska preiskava vzorcev DNK in primerjava s potencialnimi sorodniki, ki je bila opravljena leta 2015. A prinesla je razočaranje, saj so bili vsi vzorci negativni. So pa vzorci shranjeni v bazo podatkov in na voljo za poznejše primerjanje.

Je pa v tistem času še bolj dozorela odločitev, da je potrebno žrtve dokončno pokopati. Čeprav je minilo še pol desetletja, da se je želja uresničila.

Jože Dežman: "Po odkritju Hude jame je slovenska država preprosto zmrznila"

Za pokop 12 neznanih žrtev je bilo torej odločilno prizadevanje civilne družne in lokalne skupnosti. A vendarle je za tokratni pokop poskrbela Republika Slovenija, ki ga je tudi financirala. Logaška občina pa je priskrbela prostor na mestnem pokopališču.

Pogreba se je udeležil tudi dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Dr. Dežman se je v dneh pred pogrebom s posebno izjavo obrnil tudi na javnost. Zapisal je, da prav logaški primer "nazorno kaže, da je trajen in stabilen sistem identificiranja žrtve eden od pogojev, ki jih je Republika Slovenija dolžna zagotoviti, če hoče uveljaviti osnovne standarde tranzicijske pravičnosti."



Republika Slovenija doslej ni zmogla toliko odločenosti, da bi vzpostavila učinkovit sistem identificiranja posmrtnih ostankov iz prikritih morišč in grobišč, čeprav sta dr. Jože Dežman in dr. Jože Balažic z inštituta za sodno medicino o tem pisala oblastem že leta 2008.

Po vstopu v rov svete Barbare pa so slovenske oblasti preposto zmrznile. O identifikaciji so se znova začeli pogovarjati šele po sprejetju Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev.