Kam gredo kitajski komunisti in z njimi bodoča dominantna velesila?

Embed from Getty Images

V Pekingu se zaključuje 19. kongres kitajske komunistične partije, na katerem je predsednik Ši Džinping okrepil svoj položaj in dosegel poimenski zapis svoje misli v partijski statut. To ga postavlja neposredno ob bok mitičnega Maa Zedonga in gospodarskega reformatorja Deng Šjaopinga.

Analitiki in komentatorji se že sprašujejo, ali to pomeni tlakovanje poti v Šijevo dosmrtno predsedstvo ter kaj bi to pomenilo za svetovna razmerja sil. Pogledali smo, kaj lahko ugotovimo za Kitajsko in kakšni so obeti za to največjo državo na svetu.

Kitajski kapitalistični komunizem

Kot danes ve že praktično vsak otrok, je Kitajska gospodarska velesila in trenutna "tovarna sveta", saj je v tej 1,3-milijardni državi v razvoju industrijska proizvodnja izjemno obsežna. Kitajsko gospodarstvo se v zadnjih 40 letih razvija izjemno hitro in dosega skoraj dvomestne številke letne gospodarske rasti, o čemer lahko razviti svet le sanja.

Zasluga za to gre gospodarskim reformam od 1978. naprej, ko se je dežela odprla v svet, od le nekaj večjih mest na začetku do postopoma celotne države. Ta projekt je vodil Deng Šjaoping, ki je partijski knjižici navkljub uvidel veliko razliko v hitrosti razvoja tržnih in planskih gospodarstev ter se odločil uvesti nekakšen "kapitalizem po komunistično".

Kitajsko je postopoma skoraj povsem prepustil tržnemu gospodarstvu, a s komunistično partijo kot absolutno vladajočo silo oz. vodstvom, ki daje vse strateške usmeritve. Kar je bilo za večino marksističnih in leninističnih teoretikov in politikov nepredstavljivo krivoverstvo in smrtni sovražnik, je bilo zanj le zgodovinski kompromis in prilagoditev dogajanju v svetu.

Kakšen položaj ima Kitajska v svetu?

Posledično je danes ne samo gospodarsko, temveč tudi politično Kitajska svetovna velesila, ki glede na trenutne stopnje razvoja lahko v tem stoletju računa potencialno tudi na položaj najmočnejše države na svetu oz. svetovnega hegemona. Trenutno je ena od 5 stalnih članic Varnostnega sveta OZN, ima jedrsko orožje, najštevilčnejšo vojsko na svetu ter svoj vesoljski program.

Vseeno pa lahko ti podatki močno zavajajo - kitajski jedrski arzenal je neprimerno manjši od ameriškega in ruskega, konvencionalna oborožitev pa je številčnosti vojske navkljub v primerjavi z ameriško ali NATO-m zelo slaba oz. zastarela - država je denimo šele pred nekaj leti splavila sploh prvo letalonosilko. Poleg tega je vojaški in diplomatski vpliv države po svetu precej manjši kot denimo ruski, kaj šele ameriški.

Kitajski vpliv je tako vezan predvsem na gospodarsko moč in (so)odvisnost svetovnih ekonomij, ki si, ideološkim razlikam navkljub, ne morejo privoščiti zanemarjanja drugega največjega svetovnega gospodarstva (in največjega svetovnega izvoznika) niti jim v najmanjšem interesu ni kakršnakoli upočasnitev kitajske rasti.

Kam gre država in kaj pomeni krepitev Ši Džinpingove moči?

Ši Džinping je kitajski voditelj postal na prejšnjem partijskem kongresu leta 2012, od tedaj pa nenehno povečuje svojo moč, kar je že sprožilo ugibanja o daljšem "mandatu" kot do predvidenega 2022. Tudi zadnji zapis misli v partijski statut ima velik pomen, saj posredno pomeni, da bo vsako kljubovanje oziroma izpodbijanje Šija predstavljalo grožnjo komunistični partiji, kar je na Kitajskem seveda zločin proti državi.

Ši je svojo strategijo v več kot 3-urnem govoru poimenoval kar "Nova doba", kar naj bi označevalo 3. poglavje sodobne Kitajske (prvo je bil čas Maa, ki je združil državo, drugo pa čas gospodarskega razvoja pod Dengom).

V Šijevi misli je poudarjena vloga partije pri političnem upravljanju vseh vidikov države, predvideva pa tudi 14 temeljnih načel, med katerimi so dokončanje reform, nove razvojne ideje, obljuba o harmoničnem življenju med človekom in naravo, premoč partije nad vojsko ter opis razmerja do avtonomnega Hong Konga.

Zaradi vsega naštetega se na Zahodu že pojavljo komentarji o verjetnem Šijevem dosmrtnem predsedstvu. Da je Ši Džinping najmočnejši kitajski politik po Mau, je pred nekaj dnevi zapisal denimo nekdanji avstralski premier Kevin Rudd.

Drugi so pri takšnih trditvah previdnejši, nekdanja pomočnica ameriške zunanje ministrice in analitičarka Susan Shirk poudarja, da je njegov način vladanja vendarle drugačen od Maovega in da je s sodbami vredno počakati do jutrišnjega konca kongresa ter nove sestave 7-članskega Stalnega komiteja politbiroja - vprašanje je, ali bo vanj imenovan tudi kateri od najresnejših kandidatov za Šijevega naslednika.