Kako Slovenci v Clevelandu ohranjajo skupnost živo: »Vsak otrok si želi nekam pripadati.« 

Slovenska šola iz Clevelanda na obisku v Sloveniji. Foto. Urška Pišorn
POSLUŠAJ ČLANEK
»Biti del slovenske skupnosti je nekaj posebnega, ker večina mladih v Ameriki ne ve nič o svojih koreninah, preteklosti svoje družine,« pove Urška Pišorn, učiteljica na slovenski šoli v Clevelandu pri Mariji Vnebovzeti. V mladosti je tudi sama tam obiskovala pouk.

Skupaj z več kot sedemdesetimi udeleženci se je te dni mudila na izletu po Sloveniji, kjer so spoznavali domovino svojih prednikov in kamor se odpravijo vsakih pet let. Slovenska šola pod vodstvom Marije Sedmak sicer obeležuje že 70-letnico delovanja in bo še nekaj časa prenašala slovensko besedo na potomce slovenskih izseljencev v ZDA.

Ob obisku Slovenije ji je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu podelil tudi posebno priznanje za ohranjanje slovenske kulturne dediščine med mladimi v Združenih državah Amerike.

Biti del slovenske šole pa ne pomeni samo učenja jezika. »Odraščala sem v ZDA, kjer sem hodila v šolo, ob sobotah pa v Slovensko šolo. Zame je to pomenilo, da ob petkih nisem mogla prespati pri prijateljicah, ampak sem jim razložila, zakaj, in to se mi je zdelo res kul,« opisuje svojo izkušnjo, ki jo je doživela kot nekaj res posebnega, Urška Pišorn. »Vsak otrok si želi nekam pripadati.« In prav v tem vidijo veliko vrednost skupnosti okoli slovenske šole.

Poleg znanja jezika se namreč veliko družijo. Ob sobotah pri pouku, ob nedeljah pri maši ter ob drugih dogodkih in taborih, ki potekajo v župniji in na Slovenski pristavi vse leto. Slovenska skupnost v Clevelandu je tako živa, opisuje ravnateljica šole Marija Sedmak, da ni vikenda v letu, ko ne bi potekalo več slovenskih dogodkov. In tako v skupnosti nastanejo prijateljstva za vse življenje.

Marija Sedmak, ravnateljica Slovenske šole pri Mariji Vnebovzeti v Clevelandu. Foto: Jernej Prelac


»Občutek pripadnosti je pomemben. Posebej še pri otrocih, ki doma nimajo tako trdnih družin. Družina danes ni več to, kar je bila pred 50 leti,« še doda Sedmakova. Šola pokriva mesto Cleveland in okoliške kraje, nekateri učenci živijo tudi več kot pol ure vožnje stran.

Slovenci se hitro posmejejo, če nekdo govori slovensko z napakami


Letos so imeli 38 učencev. Številka nekoliko niha, saj generacije Slovencev prihajajo v valovih. Učenje slovenščine je tudi vse večji izziv, saj so danes v šoli pretežno že otroci, ki pripadajo tretji generaciji potomcev slovenskih izseljencev, kar običajno pomeni, da so že njihovi starši rojeni v ZDA in živijo pogosto v »mešanem« zakonu, kjer je le eden od staršev potomec Slovencev. Pri teh večinoma doma ne govorijo slovensko, zato je osvajanje jezika toliko težje.

Urška Pišorn, Foto: Jernej Prelac


Pa tudi tisti, ki ga znajo, se soočajo z različnimi izzivi. »Moja starša sta Slovenca. Z menoj sta govorila slovensko, jaz pa običajno angleško nazaj, ker mi je nerodno, ker ne govorim pravilno. Sicer vse razumem, vendar zelo malo govorim,« pove Pišornova. Nemalokrat pa k taki situaciji pripomoremo kar Slovenci sami.

»Slovenci niso prilagojeni za takšno komunikacijo. Hitro se posmejejo in to je strašno narobe, saj si potem tisti, ki se učijo, ne upajo več govoriti slovensko. Žena mojega sina je šla enkrat z menoj v Slovenijo. Nekaj je rekla po slovensko in so se ji vsi smejali. Po tej izkušnji ni več želela govoriti slovensko. Pa veliko razume. V Ameriki vsak skuša razumeti drugega, tudi če ne govori povsem pravilno. Slovenci pa se smejejo, če se kdo zmoti,« opozori Marija Sedmak.

Niko Perčič, Foto: Jernej Prelac


Je pa z nekaterih vidikov danes učenje tudi lažje. Niko Perčič je poročen z Ukrajinko. Njuni otroci govorijo angleško, slovensko in ukrajinsko. Poleg tega, da starša govorita z njimi tudi vsak v svojem jeziku, si pomagajo z internetom, kjer najdejo risanke v ukrajinščini in slovenščini. Znanje več jezikov jim samo koristi in »pomaga, da se bolje vključijo«, je prepričan Perčič.

V skupnosti se najdejo tudi partnerji, ki nimajo slovenskih korenin


Slovenska šola pa ni samo to, da ob sobotah pripelješ otroke v šolo. Povezane so cele družine. Pogosto imajo skupna kosila, kjer skuhajo tudi za 450 ljudi, se pohvali Sedmakova. »Včasih smo imeli kuharice, zdaj pa kuhamo kar sami. Tako naredimo boljše, bolj slovensko.« Kulinarika in sploh slovenska kuhinja jih še posebej povezujeta zadnja leta. Poleg kosil večkrat pečejo jabolčne zavitke, pripravljajo zajtrke s palačinkami in organizirajo zabave.

Slovensko skupnost pa povezuje tudi petje. Urška Pišorn se spominja dveh let, ki ju je kot otrok preživela v Sloveniji: »Stric je imel pevsko skupino, ki je vsak petek prihajala k njemu. Tega v Ameriki nisem nikoli doživela. V Ameriki se ne poje. Poje se samo v slovenski šoli.«

»In na Slovenski pristavi. Slovenci še pojejo. Čeprav danes radi tudi prižgejo radio, se ob večerih še vedno zapoje,« doda Marjanca Hočevar, ki ima v slovenski šoli že svoja vnuka, vse tri generacije pa so na potovanju po Sloveniji. »Zelo sem vesela, da so ostali povezani s skupnostjo, in nad vsem so tudi vnuki zelo navdušeni,« nam zaupa. V Sloveniji so tokrat že tretjič. »Radi pridejo in se skušajo čim več naučiti, ko so tukaj, Vse jih zanima.«

Lia Majer, Foto: Jernej Prelac


Nad Slovenijo in slovensko skupnostjo pa so navdušeni tudi partnerji, ki niso slovenskih korenin. Lia Majer je Američanka ruskih korenin. Nad slovensko skupnostjo in nad Slovenijo je navdušena. »Zelo mi je všeč slovenski način dela. Počutim se zelo dobrodošla. In zelo čisto je tukaj.« Tudi v slovenski skupnosti v Clevelandu se počuti kot doma. Najbolj jo navdušuje skupnost, skrb za drugega, ter druženje, kuhinja, smeh. »Tega je v Ameriki manj. Bolj je vsak zase. Ko sva z Matjažem prišla skupaj, mi je bilo tako jasno, da je to nekaj pravega zame. Tukaj sem našla toplino, ljubezen, celovitost.«

Razmišljajo o vrnitvi v domovino prednikov? Kako jo vidijo?


Slovenska skupnost je v Clevelandu med močnejšimi. V zadnjem času se je sicer močno okrepila ukrajinska, saj je prišel nov val Ukrajincev zaradi vojne. Podobno je bilo po jugoslovanskih vojnah. »V Sloveniji pa je življenje preveč lepo, tako da je ljudje ne zapuščajo več množično in prihajajo k nam,« pove Sedmakova in doda, da se nekateri tudi vračajo. »Moj sin se je poročil s Slovenko in je šel nazaj.«

Kljub temu jih večina o selitvi v Slovenijo ne razmišlja. »V ZDA imam vse svoje življenje, službo, prijatelje, vse ljudi, ki jih poznam in so mi blizu,« pove Urška Pišorn. Kljub temu pa se radi vračajo v Slovenijo na obisk. Nekateri zaradi sorodnikov, vse pa navdušujeta slovenski narava in hrana.

»Narava tukaj je tako lepa. Sploh se ne zavedate, kaj imate,« pove Sedmakova. Podobno meni Niko Perčič, ki je v Sloveniji že osmič. Včasih je hodil na vsakih nekaj let. Nato je po poroki pripeljal ženo, zdaj pa se z družino vrača po 11 letih.

»Moj mož je Italijan. Ko smo prvič potovali sem, smo šli prek Italije. Ko smo prestopili slovensko-italijansko mejo, je bil tudi on čisto prevzet. Pravi, da je nemogoče to lepoto ujeti v fotoaparat, saj nobena fotografije ne more pokazati te lepote,« pove Marjanca Hočevar.

Marjanca Hočevar, Foto: Jernej Prelac


So pa pred prvim potovanjem v Slovenijo pogosto prisotni tudi strahovi. Kaj, če jih ne bo nihče razumel, ker ne govorijo dovolj dobro slovensko? Pa vožnja po slovenskih cestah z avtomobilom z menjalnikom, če bi najeli avto. Prav zato so takšna organizirana potovanja ključna za to, da se tudi kasneje še vračajo, pogosto v lastni režiji.

V glavnem vsi se tukaj dobro počutijo, izpostavljajo pa še eno razliko. Življenje je tukaj bolj umirjeno. »Doma v Ameriki sem ves čas v naglici. Vsak dan se mi mudi, vse je hitro, hitro, hitro. Ko smo živeli v Sloveniji, pa je oče v soboto zjutraj vprašal: Kam gremo pa danes? Na sprehod? Pa smo šli na obisk k stricu. Vse tukaj je bolj umirjeno,« svojo izkušnjo deli Pišornova.

V okviru Slovenske šole potujejo v Slovenijo vsakih pet let. Pri tem jim pomaga tudi Republika Slovenija. Sicer pa za delovanje šole ne prosijo za slovenska sredstva, saj financiranje zmorejo sami, prek organizacije dogodkov, kosil, sponzorstev in fundraisinga. Obiskali bodo prestolnico Ljubljano in vse slovenske pokrajine. Več utrinkov z njihovega potovanja po Sloveniji pa najdete v spodnji fotogaleriji.

Ekskluzivno za naročnike:

Več o delovanju slovenske šole v Clevelandu in izzivih, s katerimi se srečuje, preberite v ekskluzivnem intervjuju z Marijo Sedmak, ki je na voljo naročnikom Domovine: Slovenska šola je način življenja, ni samo učenje slovenščine

Če še niste med njimi, obiščite našo naročniško stran, sklenite naročnino in podprite neodvisno novinarstvo.



[su_custom_gallery source="media: 396665,396664,396663,396662,396661,396660,396659,396658,396657,396656,396655,396654,396653,396652,396651,396650" limit="83" link="lightbox" target="blank" width="230" height="300" title="always"]
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike