Kako naj se ognem, da me po tem zapisu ne oklofuta Svetlana Makarovič?

Pogledi

Milena Miklavčič

Komentarjev: 39
Zajem slike Youtube


Spomini na leto 2000, ko je Svetlana Makarovič na odru Gallusove dvorane odločno zavrnila Prešernovo nagrado z besedami: »Nagrado seveda v celoti zavračam,« so še kako živi! Javnost je zelo hitro tudi izvedela, da je to storila zato, ker jo je motilo, da so hkrati Prešernovo nagrado podelili tudi patru Marku Rupniku, in sicer za poslikavo ene od kapel v Vatikanu.

Mičkeno pa smo že pozabili, da je devet let pozneje Makarovičeva na ulici oklofutala novinarja Marijana Zlobca zaradi pisanja o tej njeni zavrnitvi. V kolumni Bolj poza kot iskrenost je namreč obsodil odrski monoakt Makarovičeve.

Neprijetno klofutanje pa je za MMC, opisal takole: “/…/ Najprej je začela fizično pljuvati vame in hkrati vpiti ‘gnusoba’ in ‘izprijenec’, potem pa je začela mahati z rokami, se pravi, da mi je primazala klofuto, vendar pa se mi je še uspelo nekoliko umakniti, tako da mi je le posnela sončna očala, ki so poletela daleč stran /…/”

Dr. Marko Milosavljevič, profesor na katedri za novinarstvo na FDV-ju, je neljubi dogodek komentiral: “/…/ Nasilje ni nikoli rešitev niti pravi odziv na kakršno koli kritiko. Če nekomu ni všeč, kaj se o njem piše, so drugi načini, kako se odzvati, bodisi s sodbami in drugimi sodnimi potmi, s protesti in podobnim.”

Marijan Zlobec je za MMC takrat še dodal: »Dogodek komentiram kot pobesneli napad užaljene pesnice, ker sem že leta 2000 spregledal njen scenarij v zvezi z zavrnitvijo Prešernove nagrade, to je zaigrati užaljenost brez razloga, kasneje se je izkazalo, da je nagrado zavrnila zato, ker je poleg nje enakovredno nagrado prejel tudi pater Rupnik, kot simbol katoliške umetnosti in z domnevno javnosti nepristopno umetnino v papeški kapeli v Vatikanu. Če bi to z odra obelodanila, sem prepričan, da bi ji v dvorani žvižgali, saj to ni noben argument za zavrnitev osebne nagrade.«

Med drugim je še zapisal: »Njo najbolj boli, da sem jo takoj spregledal in da ji v ničemer ne verjamem, zlasti pa ne v njeno iskrenost, ker je bila vse le protiklerikalna in protiumetniška ter osebno večvrednostna igra, pri čemer ni ničesar izgubila, niti finančno ne, čeprav ji denarja za nagrado v resnici niso izplačali, kot mi je potrdilo ministrstvo za kulturo, je pa prejela skoraj najvišjo državno pokojnino (90-odstotno) od 1. 10. 1999 dalje.«

Žabja vas

Ko sem pred leti vodila pogovorne večere v Kašči v Škofji Loki, je bila ena od mojih gostij tudi Svetlana Makarovič. Po pravici povem, da mi je pogovor z njo predstavljal velik izziv. »V pogovoru ji ne dovoli, da bi se razgovorila o cerkvi in duhovščini. Ker če se bo, bo publika v šoku zapuščala prireditev,« so me svarili tisti, ki so jo bolje poznali. Zanimivo pa je bilo, da so jo imeli sosedje in sovaščani v Žabji vasi, v Poljanski dolini, radi. Živela je v starejši hiši, le streljaj stran od tiste, v kateri je bival nedavno preminuli filmski režiser (vrsto let tudi partner Dese Muck) Mako Sajko. Pri njem sem bila večkrat na obisku, pri Svetlani nikoli. No, v času najinega kramljanja v Kašči sem bila za trenutek premalo pozorna, besede, ki jih je kot ostre, zelo strupene puščice namenila duhovščini, so bile precej krute, a mi je na srečo uspelo, da sem njene misli hitro preusmerila drugam.

Že vse življenje, kar pomnim, je Makarovičeva zame velika uganka. Kako je mogoče, da je ista oseba napisala Pekarno Mišmaš in ”straniščno poezijo”, kamor sodijo tudi verzi, namenjeni Igorju Pirkoviču, Jožetu Možini in še komu?!

Ženska z več obrazi

Že vse življenje, kar pomnim, je Makarovičeva zame velika uganka. Kako je mogoče, da je ista oseba napisala Pekarno Mišmaš in ”straniščno poezijo”, kamor sodijo tudi verzi, namenjeni Igorju Pirkoviču, Jožetu Možini in še komu?!

Že pred leti nas je dvignila na noge z izjavo: »Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.«
Mnenja, ali je to sovražni govor ali ne, so še danes deljena. Primerov sovražnega govora, ki to je, hočemo ali ne, je bilo še veliko. Izstopale so besede, izrečene na Knjižnem sejmu novembra 2015. Za okroglo mizo so sodelovali pater Branko Cestnik, poslanec NSi Jožef Horvat in družinski aktivist Aleš Primc. O njih je dejala: »Bolj, ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.«

Nataša Pirc Musar, denimo, se je kot informacijska pooblaščenka do njenih nekulturnih izbruhov opredelila na precej diplomatski način: “V primeru Svetlane Makarovič nikjer ne gre za sum zlorabe osebnih podatkov, zato se z njim niti nimam pravice ukvarjati. Ga pa obsojam in lahko rečem, da je gospa prekoračila vse meje dobrega okusa in strpnosti, ki bi jo od intelektualke pričakovali.”

Danes

Med nami, na družabnih omrežjih kot tudi sicer, so posamezniki, v katere se nikoli ne vtikam. Umaknem se jim s poti in po pravici povem, ni mi prijetno, če me slučajno opazijo. Ker imajo namesto srca destilarno strupa, namesto duše je tam peklenski ogenj, ki bruha srd, bes, sovraštvo, in to brez slehernega usmiljenja. Zaradi sovraštva, ki ga širijo do tistih, ki niso iz njihovega mehurčka, z njimi ni dobro zobati češenj.

Zelo podobno velja za Svetlano Makarovič. Niti v najbolj norih sanjah si ne želim, da bi ji – takšna, kot sem – še kdaj prečkala pot. Bi sprejemala udarce na podoben način, kot jih je Marijan Zlobec, bi ob njenem morebitnem srdu otrpnila?

Pravijo, da ji bodo letos vnovič podarili Prešernovo nagrado. Tudi prav. Drugega niti ni bilo pričakovati. Tistim, ki bodo to storili, bi še enkrat položila na srce besede, ki jih je pred leti izrekla Nataša Pirc Musar: “/…/ da je gospa prekoračila vse meje dobrega okusa in strpnosti, ki bi jo od intelektualke pričakovali …«

Če bodo odgovorni vseeno storili, kar so se namenili, bom tiho. Mislila si bom pa svoje. Pa ne toliko o Svetlani kot o tistih, ki jo trepljajo po ramenih in se ji dobrikajo, da ne bo pomote.

Povezani članki

39 komentarjev

  2. Jaz pa mislim, da je pesnica Svetlana zelo nesrečen, ranjen človek, ki svoje frustracije zdravi na neprimeren način. Že od otroštva dalje – če beremo njeno biografijo.
    Ne pusti si blizu, uteho pa najde v zmerjanju (žal ima v meščanski srenji kar nekaj podpornikov, kar ji je všeč). Kaj pa v resnici v sebi nosi, pa ne bomo nikoli izvedeli.
    Se je pa dobro “podrenjala” v materialnem smislu – če se ne bi, bi bila lahko tudi klošarka z bivališčem nekje pod mostom.

  7. Nagrade podeljujejo za umetniška dela. Ali je umetniško delo umetnost in ustreza kriterijem pa je stvar komisije,oziroma podeljevalca.
    Umetnik pri tem naj ne bi imel nobene vloge.
    V državi, kjer praktično nič ne štima, še volilci ne, pa je vse relativno.
    V dvorazredni duržbi imajo prednost pri podeljevanju nagrad prvorazredni. In to je že prva diskriminacija.
    V dvorezredni družbi je vse razdeljeno, tudi umetnost. Imamo prvorazredno umetnost in imamo drugorazredno umetnost.
    Prednost ima prvorazredna umetnost. Ali je prvorazredna res prvorazredna ne more oceniti nihče, saj prvorazredna umetnost mora postati klasika in šele takrat lahko rečemo, da je prvorazredna.
    Kaj bo z umetnostjo Svetlane Makarovič čez sto let ne vemo. Tudi kaj bo z umetnostjo patra Ruparje ne vemo.
    Zato priznajmo obema, da sta umetnika in priznajmo njune umetnine, ne glede na to kako se obnašata.

    • z vami se strinjava.
      Niste pa odgovorili, katera umetniška dela?*
      Če bo dobila Prešernovo za ”vseživljenjsko delo”, potem bova z ženo še razumela, ča pa bo dobila nagrado za tisto, kar je ustvarila zadnja leta, pa ne.
      Preprosto zato ne, ker nihče ne ve, kaj je ustvarila, kaj napisala.
      Morda poznate njene zadnje umetnine vi?
      Moje mišljenje je, da je namera za nagrado predvsem politična, ker umetniška ne more biti.

  8. Znano je, da je tovarišica neuravnovešeno ženšče ki potrebuje publiciteto.
    To da javno izjavi, da Prešernovo nagrado ne sprejema in da hkrati dobiva 90% najvišje državne pokojnine ter brez sramu, da sramu brezplačno prebiva na račun Ljubljančanov v domu upokojencev Trnovo je dober dokaz ničevosti duševnosti samega osebka.
    Bolno, težko otroštvo neke družine na obrobju prepleteno s kletvicami in neuravnovešenimi otroci ni treba da objokuje vsa Slovenija. Je zgolj epizoda zablojenega socialističnega okolja.
    Žalostno pa je je, da vladajoča struktura vzdiguje in poveličuje neuravnovešena stanja osebkov.
    Zato mora kultura očistiti pleve sama med sabo, do takrat pa je ničevost ena sama subkultura, pa četudi želi biti reproducirana na bivši Titovi cesti.

    • Dobro povedano.
      Imate prav, da je žalostno in NEKULTURNO, ko Levica poveličuje NEURAVNOVEŠENE osebke.

      Svetlano poznam samo iz ekrana TV, kjer vedno govori z zlobnim srcem – proti cerkvi.
      V spomin pa se mi je zapisala, pred več kot 25 leti, ko je v reviji TELEKS izjavila: “Vsak naj sesksa s komer hoče, če mu je všeč, tudi s stensko uro”.
      Od tedaj dalje vem, da je Svetlana res neuravnovešena.

      Ko takim podelijo Prešernovo nagrado, je predvsem NEKULTURNO in NEMORALNO.
      S tem so naredili praznik BEDE. To odražajo tudi proslave, pod Levimi vladami.

  9. Svetlana po lastni izjavi sovraži vse, od Katoliške cerkve do otrok.

    Kljub temu pa ima ta stihokleparka za vse, ki jih sovraži, vedno v rokavu kak na silo sklepan neroden verz. Kot Gregor Strniša, ki ga je trpinčila, ki pa je bil mojster lepe poezije.

    Če bo ob ponovni svečani podelitvi Prešernove nagrade res imela poetičen nastop, bo to na praznik kulture najbolj primerna počastitev pocestne kulture, kakršna se goji v Ljubljani.

  10. … Junija 1993 so osamosvojitelji – Igor Bavčar, France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel, v pismu takratnemu slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu sporočili, da vračajo prejeta odlikovanja Zlati častni znak svobode RS. … December leta 2022 … Pahor je šestim vrnil zlati častni red svobode. Janša, Bavčar, Peterle, Kacin, Rupel in Bučar so s spoštovanjem odlikovanja sprejeli nazaj. … Svetlana Makarovič bo na proslavi sprejela Prešernovo nagrado, ki jo je pred 23 leti zavrnila. Kako vse to razložiti. Šest mušketirjev se je vrnilo po nagrado čeprav jih je prej zmotilo da so to isto nagrado dodelili Ljubu Bavconu in Janku Pleterskemu. Čarovnica se vrača na metli po svojo nagrado ker je prej ni upala sprejeti zaradi patra Rupnika. Moja soseda Micka je pred leti zavrnila sprejemanje reklamnih letakov ker je ista dobival njen sosed Janez. Letos se je odločila da bo iste sprejemala in so ji ugodili. Kdo pravi da Slovenija ni dežele demokracije in enakopravnosti.

      • Tu ni kaj ločevati. Če enkrat nekaj zavrneš potem moraš imeti razlog da to ponovno sprejmeš. Pri tej šesterici, razlog ne samo da ni izginil, še poglobil se je. Ne glede na njihove zasluge pri osamosvojitvi razlika je samo v rokah, ki so izročile to zasluženo priznanje. Pri naši ljubi, nekulturni kulturnici sploh ne gre za nagrado ampak izključno za provokacijo. Vidim da radi lepite etikete in ustvarjate slabo vzdušje, zato malce zadihajte s polnimi pljuči, sonček je.

    • Jaz se še živo spominjam kako je ob tisti podelitvi Makarička strumno stala na odru in glasno povedala, da nagrade ne sprejema. Kasneje je ob neki priliki, tudi na odru jasno povedala, da nagrade ni sprejela zato, ker je enako nagrado dobil tudi “en paterček” !!??
      Kašna je pa slovenska kultura in cena Prešernove nagrade se je pa jasno pokazalo takrat ko so nagradili “pasje dojilje” !!!

    • spoštovani, nikjer nisva zasledila, da je Makarovičeva izrecno zahtevala, da se ji Prešernova nagrada vrne.
      Četudi bi, ni nujno, da bi jo kulturna ministrica slišala.
      Z ženo sva prepričana, da želi ministrica le razdražiti in kaznovati tisti del slovenske javnosti, ki je še normalna.
      Gospa, ki je kolumno napisala, se brez potrebe izpostavlja. Politika ima dolgo in maščevalno roko.
      Danes je bolje, da smo tiho.

    • Prešernova nagrada prinaša poleg časti tudi lepo denarno nagrado. Gospa Makarovičeva je vse to zavrnila, (denar menda ne) za protiutež pa dobila eno najvišjih pokojnin v Sloveniji. Poezija, ki jo piše sedaj je poleg vulgarnosti tudi v stilu; pastir goni kravo, da popase travo.

  11. – Je na tem mediju dovoljen seksizem?
    Makarovičeva je zoprna ženščina in notorična kadilka – takšnih ne maram v svoji bližini.

    – Sem pa bil na nekaj njenih predstavah, kjer se je izkazala za vrhunsko umetnico, pesnico, performenko. Za to našteto si nagrado nedvomno zasluži.

    – Cerkev,
    bi Makarovička pustila pri miru, če bi se kler omejil na delovanje znotraj sakralnih objektov. Ker pa kler hoče pamet soliti tudi drugim, pa dobi od pesnice porcijo, ki si jo zasluži.

    – Miklavčičevo pa prosim, da drugič k tesktu doda poanto. Zakaj že je napisala to kolumno?

      • Friderik,
        lep pozdrav iz Savinjske. Pa ne bi Friderik & co., malo delili svoje spoznanje in ne da ga držite strogo v ozkem krogu?

        Cerkev je ločena od države, zato naj kleriki svoje zadržijo za vernike, in ne, da nas vse, npr. poučujejo o morali, hkrati pa je največ nemorale prav med kleriki samimi.

  14. Niste opzili, da je levica glas tistih, ki se danes ne sprejemajo propad Titovega izma, sesutje velike ideje postenja, solidarnodti in ponosa najboljse drzave na svetu. Ogromno volivcem se orosi oko ob spominih na mladost v prisvercanih kajbovkah pod peterokrako zvezdo, v ponosnem zanosu herojske epopeje Marsala v vlogi Burtona in legendarnega ocka Orla, ki ob laskem pivu in partizanskem golazu zacara ekstazo preteklosti, ki brez
    podganje fasisticne zalege ne more doseci popolnosti trenutka.

  16. Vsevedni zlobni jeziki natocujejo, da bo Gregor Strniša na dan slovenske kulture že trejič prejel Prešernovo nagrado.

    Prvo je dobil leta 1986 za zaokrožen pesniški opus, drugo naj bi Svetlana Makarovič zavrnila, na Prešernov dan pa naj bi jo njegov muza le prevzela.

Komentiraj