V luči zviševanja progresivne obdavčitve dohodka, ki izhaja iz novele zakona o dohodnini, spodaj predstavljamo nekaj manj znanih podatkov, ki kažejo na to, da je obseg redistributivnih politik v Sloveniji v primerjavi z evropskimi državami nadpovprečen. Zaradi tega je tudi dohodkovna neenakost tako nizka.
A ne samo to. Zaradi (primerjalno gledano) visoke minimalne plače in socialnih transferjev je življenjski standard nižjega sloja pri nas višji od standarda v mnogih državah, ki nas po gospodarski razvitosti sicer presegajo. Ena od teh je Velika Britanija.
Britanska revija Financial Times je nedavno objavila analizo, v kateri primerjajo razpoložljive dohodke prebivalcev evropskih držav glede na dohodkovni razred. Analiza v prvi vrsti izpostavlja nezavidljiv življenjski standard britanskega nižjega sloja – in visoko neenakost –, za slovenskega bralca pa je še posebej zanimivo posebno mesto, ki ga namenja Sloveniji.
Slovenski nižji sloj živi bolje od britanskega
Najprej pa k Veliki Britaniji. Razpoložljiv dohodek najbogatejših treh odstotkov Britancev zaostaja samo za dohodkom Nemcev in Norvežanov; stanje pa se slabša, ko se pomikamo po dohodkovni lestvici navzdol. Že pri srednjem (medianskem) dohodku zdrsnejo Britanci v primerjavi z ostalim svetom na 12. mesto, pri najrevnejših petih odstotkih pa na 15. mesto.
Norveška je za razliko od tega pri vrhu tudi pri medianskem dohodku (na 2. mestu) in dohodku najrevnejših petih odstotkov prebivalstva (na 1. mestu). Kot zaključuje FT: “Na Norveškem je lepo živeti, če si bogat ali reven.”
Kaj pa Slovenija? Ta je izpostavljena kot država, kjer vlada nizka stopnja neenakosti in sorazmerno visok življenjski standard nižjega sloja. Vsaj če ga primerjamo z državami, ki so gospodarsko bolj razvite od Slovenije – ena od teh je ravno Velika Britanija.
Čeprav je britanski BDP precej višji od slovenskega, je razpoložljiv dohodek najrevnejših Britancev (spodnjih petih odstotkov) za kar 20 odstotkov nižji kot pri nas. Če se bo trend nadaljeval, pa jih bomo že leta 2024 prehiteli tudi po medianskem dohodku.
“Naši najrevnejši niso nič revnejši od najrevnejših v Nemčiji”
Marko Pahor, profesor z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki v kolumni z naslovom Ali v resnici potrebujemo bolj progresivne davke? omenja analizo Financial Timesa, ob tem dodaja, da ima najrevnejših pet odstotkov slovenskih gospodinjstev nominalno celo enake dohodke kot najrevnejša nemška gospodinjstva. Na vrhu, med desetimi odstotki najvišjih prihodkov, pa so Nemci pred nami za skoraj polovico.
Pahor zaključuje, da imamo v Sloveniji progresije prej preveč kot premalo. Ob dejstvu, da je Slovenija med najbolj egalitarnimi državami na svetovno najbolj egalitarni celini, pa “je vsakršno cepetanje za tem, da potrebujemo še več enakosti, zgrešeno in celo škodljivo.”
V Sloveniji najvišje razmerje med minimalno in povprečno plačo
O tem, da živijo Slovenci z nizkimi dohodki v primerjavi z ostalimi državami relativno dobro – sploh ob upoštevanju gospodarske razvitosti –, priča tudi višina minimalne plače oziroma razmerje med minimalno in povprečno plačo. Povprečna plača je, če poenostavimo, odvisna od produktivnosti gospodarstva, torej od gospodarske razvitosti, minimalna plača pa je administracijsko odrejena s strani države.
Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) v svoji analizi iz leta 2020 ugotavlja, da je imela Slovenija v obdobju 2008-2013, v času krize torej, največjo realno rast minimalne plače v EU. Razmerje med minimalno in povprečno plačo se je v tem času povečalo z 41,2 odstotka leta 2009 na 51,4 odstotka leta 2013. Rast plač in produktivnosti, ki naj bi po ekonomski teoriji rasli skladno, sta se v tem obdobju ostro razcepili, nato pa se je razkorak ustalil (spodnji graf).
Po zadnjih podatkih OECD je razmerje med minimalno in povprečno plačo v Sloveniji 51 odstotkov, kar je najvišje med državami Evropske unije. To z drugimi besedami pomeni, da je minimalna plača v državah, ki so po gospodarski moči s Slovenijo primerljive, nižja kot pri nas; države, kjer je minimalna plača podobna kot v Sloveniji, pa nas po gospodarski moči presegajo.
Redistribucijski učinek
Višina minimalne plače pa ni poglaviten razlog, ki omogoča, da živi slovenski nižji sloj bolje od nižjega sloja v gospodarsko razvitejših državah. Bistvena je redistribucijska vloga države, ki je pri nas med obsežnejšimi (pri višini socialnih prispevkov smo celo na evropskem vrhu).
Slovenija sodi glede na glavni kazalnik dohodkovne neenakosti, Ginijev koeficient, med najbolj egalitarne države na svetu. Manj znano pa je dejstvo, da je to predvsem posledica obsežne redistribucije. Pred davki in transferji Ginijev koeficient ni med najnižjimi, po davkih in transferjih pa pade za kar 45 odstotkov, kar je tretji največji padec med članicami OECD.
Zgornjih podatkov torej ne smemo razumeti na način, da mora redistributivna politika v Sloveniji zaviti v nasprotno smer ali celo, da moramo znižati minimalno plačo (ta se bo zaradi uskladitve z minimalnimi življenjskimi stroški in inflacijo spet zvišala). Čeprav je minimalna plača v primerjavi z ostalimi evropskimi državami relativno visoka, mnogim ne omogoča zadostnih sredstev za normalno življenje.
Ob tem pa je treba ohraniti razumno razmerje med redistribucijo in spodbudnim gospodarskim okoljem. Edini način za zviševanje plač v državi je namreč zviševanje produktivnosti oziroma dodane vrednosti na zaposlenega. In to prav vseh plač, ne samo minimalne.
Dober članek!
Rezultati:
v Sloveniji se ne splača ustanoviti podjetja, ne splača se dvigniti po plačilni lestvici, ne splača se prevzemati odgovornosti vodenja, ne splača se biti strokovnjak, sposobni tako odhajajo oz. se umikajo. Na koncu je pomembno samo še čigav je kdo.
Hja, pozal sem mlado slovensko zdravnico, ki je diplomirala v Nemciji. Potem je sla v SLO delat, ker je tam mnogo manj naporno, za dolocen denar.
Odlično napisano. Mogoče bi takšnih ekonomsko-davčnih člankov lahko na Domovini bilo malce več, da se sproži prepotrebna debata v družbi. Že sedaj, ne samo pred volitvami (čeprav je bilo še posebej za zadnje volitve značilno, da so bile ekonomske tematike popolnoma v ozadju).
Nedvomno so v Sloveniji delo, trud, podjetniška iniciativa, inovacije, samostojna pot, prevzemanje odgovornosti, čas preživljen v službi, stres, preslabo oz. skorajda nično nagrajeni. Preprosto se ne splača in je na ta način nek življenjski standard srednjega razreda vedno manj dosegljiv.
Ne smemo pa tudi pozabiti, da je v Sloveniji še veliko ljudi, ki si lastni materialni status izboljšujejo z delom na črno prav zaradi nestimulativnega in neugodnega davčnega okolja; takšni navadno niti ne hodijo na volitve, ker jim je vseeno kdo je na oblasti, ker imajo itak svojo finančno računico speljano preko obvodov na črno oz. neprijavljeno.
Rezultat je, da je potem manjša skupina ljudi v Sloveniji bistveno obremenjena z davščinami na vsakem koraku. Tega pa se ne novinarsko ne preko vseh pristojnih služb ne preiskuje, ker je očitno načrt, da se na ta način ohranja nekakšen družbeni mir. To pa je začaran krog in če tega ne prekinemo, v Sloveniji ne bo nikoli bolje.
Se strinjam.
Ne vem, ce pogledam nivo avtomobilskega parka na cestah in pocitniske hise v Istri, potem gre srednjemu razredu v SLO zelo dobro.
Pardon. Odlicen komentar
Razni kazalci in kolicniki ne povedo nujno veliko. Bolj so indikativni realni primeri.
Mlad izobrazen par v Ljubljani si s krediti pri 35ih lahko privosci samostojno hiso v okolici Ljubljane, in to brez velike pomoci starsev. Counterpart recimo v Münchnu rabi zato silno pomoc sorodstva. Majhna hisica 100 m² stane namrec tam blizu milijona. Tega ni mogoce kupiti s kreditom. Zato v Nemciji polovica drzavljanov ne zivi v svojem stanovanju/hisi. V SLO ni tako slabo.