Kako Cerkev določi, katera prikazovanja Marije so resnična?

Ko pride do Marijinih prikazovanj, Katoliška Cerkev ukrepa premišljeno in se osredotoča bolj na sporočilo kot na čudež.

Z različnih koncev sveta je bilo skupaj več kot 1500 poročanj o prikazovanju Marije, a v zadnjem stoletju jih je Cerkev priznala zgolj 20, piše The Catholic Herald.

Med njimi (še) ni Medžugorja, a primer je, poznavajoč standardne postopke priznanja Marijinih prikazovanj, po svoje poseben in za Vatikan razmeroma zapleten.

Nadnaravni pojavi, kot je domnevni sončni čudež v Fatimi na Portugalskem pred skoraj stotimi leti, niso glavni dejavniki pri določanju pristnosti prikazovanja. V Fatimi je leirski škof priznal prikazovanje, ne pa sončnega čudeža samega.

Na mesto škofa je prišel leta 1930, več kot 12 let po zadnjem prikazovanju Mariji Luciji dos Santos in njenima bratrancema, Jacinti in Franciscu Marto.

Odgovornost za lokalnega škofa

Vatikanske "norme glede načina postopka pri razločevanju domnevnih prikazovanj in razodetij" je potrdil papež Pavel IV. leta 1978.

Odgovornost za določanje, ali je neko prikazovanje verodostojno, pritiče lokalnemu škofu. Postopek ni nikoli kratek in v nekaterih primerih traja tudi več sto let. Izpraša se vidce in priče, raziskati je potrebno tako imenovane "sadove prikazovanj" kot so spreobrnjenja, čudeži in ozdravitve.

Lokalni škof mora sestaviti komisijo strokovnjakov, sestavljeno iz teologov, poznavalcev kanonskega prava, psihologov in zdravnikov. Slednji mu pomagajo opredeliti dejstva, mentalno, moralno in duhovno zdravje, resnost vidca ter ugotoviti, ali sporočila in pričevanje vsebujejo kakšne teološke ali doktrinalne napake.

Do papeža le, če se ne more razrešiti na lokalni ravni

Škof lahko nazadnje naredi tri zaključke: lahko označi prikazovanje kot resnično; lahko reče, da ni resnično in s tem pušča odprt prostor za pritožbo; ali pa da trenutno sam ne more presoditi in potrebuje pomoč.

V zadnjem primeru se raziskavo obravnava na škofovski konferenci države, iz katere lokalni škof prihaja. Če tudi na konferenci ne morejo priti do zaključka, se primer preda papežu. Slednji za nadaljnje ukrepanje določi odposlanca, ki lahko za raziskavo pooblasti še koga drugega.

Vernik ni dolžan verjeti v prikazovanja

V vsakem primeru katoliška cerkev od vernikov ne zahteva, da morajo verjeti v prikazovanja, tudi tista, ki jih je cerkev priznala.

S priznanjem Cerkev zgolj pritrdi, da sporočilo ne nasprotuje veri ali morali. Hkrati dovoljuje sporočilo o prikazovanju širiti javno.