Kaj so naša pričakovanja in v čigave roke jih polagamo?

»Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo« (Mt 11,3)? S tem vprašanjem so se po naročilu Janeza Krstnika, ki je bil v ječi, njegovi učenci napotili k Jezusu.

Ali so Janezovi učenci res vedeli, kaj sprašujejo? Janez Krstnik, ki je bil prerok, je imel glede Jezusa jasna pričakovanja, toda ali so isto kot on od Jezusa pričakovali tudi njegovi učenci?

Zaradi dogodkov, ki so sledili naslednja tri leta, ko so bili nekateri nad Jezusom navdušeni, drugi pa razočarani. Upravičeno dvomimo, da so imeli vsi učenci Janeza Krstnika ista pričakovanja kot njihov učitelj.

Predstave o odrešeniku

Zakaj so si naša pričakovanja tako različna, če med nami ni razlike glede osnovnih dejstev, ki so, da vsi trpimo zaradi najrazličnejših osebnih stisk na eni strani in družbene nepravičnosti na drugi strani. Ker je z nami tako, si vsi želimo, da bi se pojavil nekdo, nekakšen Deus ex machina, ki bi z avtoriteto in močjo, v dobro vseh ljudi, izvedel družbene spremembe in vsem  prinesel olajšanje.

V tem, kaj pričakujemo od voditelja, ki bi deloval v naš prid, pa se skriva past, kajti predstava o rešitelju, o odrešeniku v najširšem smislu, je pri večini drugačna kot pri Janezu Krstniku. Janezova pričakovanja, ki jih je polagal v Jezusa, so se močno razlikovala od tega, kar navadno ljudje pričakujejo od liderjev, močnih voditeljev, reformatorjev, upornikov, karizmatikov ipd.

Janezova pričakovanja, ki jih je polagal v Jezusa, so se močno razlikovala od tega, kar navadno ljudje pričakujejo od liderjev, močnih voditeljev, reformatorjev, upornikov, karizmatikov ipd.

Pri opisu pričakovanj, kaj naj nam zagotovi Deus ex machina, torej neka izredna, pogumna in privlačna osebnost, si pomagajmo z dvema svežima primeroma.

Začnimo na Kubi. Mnogi Kubanci, ki so nasprotovali generalu Battisti, ki je leta 1952 izvedel državni udar, so v Fidel Castru videli človeka, ki jih bo popeljal v svobodo in blagostanje. Po Castrovi vrnitvi iz Mehike leta 1956 so se številni pridružili njegovi gverilski vojski, ki je leta 1959 zasedla Havano.

Toda po šestinpedesetih letih, po nedavni Castrovi smrti, so Kubanci pravzaprav spet na začetku. Nekaj desetletij ljudske republike, komunistične diktature, so bila povsem izgubljena leta.

Kubanci so v očarljivem Castru sprva videli preroka in voditelja, toda dobili so samodržca, s katerim so pristali v revščini. Sedaj jih čaka mučno in negotovo obdobje tranzicije, polno notranjih trenj, tajkunske privatizacije itd.

Fidel Castro državljanom ni dal, kar je obljubljal, in v kar je nemara celo sam verjel; začetne sanje so se čez in čez sfižile. In tako je z vsakim nasilnim prevratom.

Pred osmimi leti, ko je izbruhnila finančna in gospodarska kriza, se je zdelo, da je Barak Obama »tisti, ki mora priti«, če parafraziram Janeza Krstnika. Mnogi so v njem videli pravi odgovor ob pravem času.

Sedaj, ko Obama odhaja iz Bele hiše, zapušča sicer solidno dediščino, vendar negativnega trenda, predvsem vedno večje neenakosti med Američani, ni mogel zaustaviti. Če je bilo v ZDA pred letom 2009 okoli 800 milijarderjev, jih je bilo novembra 2014 že 1.646.

Obama je pri vnovični zaprisegi za predsednika ZDA, 21. januarja 2013, znova govoril o t. i. »ameriških sanjah«, o enakih možnostih za vse, kar naj bi bil temelj moči in blaginje ameriške družbe. Toda Joseph E. Stiglitz, ameriški ekonomist in finančnik, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2001, je opozoril, da je vertikalna socialna mobilnost v ZDA vse manjša; idejo o »ameriških sanjah« pa je spričo brutalne neenakosti razglasil za mit.

Korporacije temeljijo na lastnini nad finančnim kapitalom, posledica tega je, da so celo nosilci intelektualnega kapitala, torej tisti, od katerih znanja je odvisna uspešnost ameriškega gospodarstva, vsak dan bolj ponižani na raven mezdnih delavcev. Kako se šele potem godi »delavskemu razredu«, ki ga je po petdesetih leti znova prebudil Donald Trump.

Tudi v Sloveniji se krog bogatih hitro krči. Leta 1999 je bilo pri nas 1,4 milijona lastnikov vrednostnih papirjev, leta 2005 samo še 702.000 in leta 2014 le še okoli 350.000 (Ali Žerdin, Delo – SP, 1. 10. 2016).

Mark Carney, guverner britanske centralne banke, opozarja politike, da bodo prihodnji tehnološki in gospodarski trendi povečali družbeno neenakost in povzročili še večje nezaupanje v državo, občutek osamljenosti in strah pred prihodnostjo. … Tehnološki napredek in globalizacija sta doslej nagrajevala peščico zvezdnikov in srečnežev, pravi Carney. Pri tem pa smo čisto pozabili na spregledane in prestrašene, ki v globalizaciji ne vidijo zlate dobe, temveč brezposelnost, nizke plače in neenakost.

Pametni stroji in algoritmi bodo v prihodnjih desetletjih prevzeli 'na milijone' delovnih mest. Pred politiki je naloga, kako se izogniti globalni krizi, nemirom in terorizmu, svari britanski bančnik (Delo, 7. 12. 2016, str. 24).

 Govorimo "nikoli več vojne" a proizvajamo vse več orožja

Človeštvo družbena protislovja vedno prehitevajo. Nobena generacija v zgodovini jih ni pravočasno in zadovoljivo rešila. Če so ta protislovja v preteklosti povzročila velike vojne, smo »danes v stanju svetovnega konflikta, ki se odvija 'po koščkih', je v sredo, 7. decembra, dejal papež Frančišek za belgijski katoliški tednik Tertio.

Papeževa svarila so podobna tistim, ki jih je izrekel predsednik britanske CB Carney. Papež v istem intervjuju kaže na sprenevedanje, ko govorimo 'nikoli več vojne', a obenem na veliko izdelujemo orožje in ga prodajamo. Papež je očitno dobro seznanjen z najnovejšimi podatki, ki jih je isti dan, torej v sredo, prinesel tudi dnevnik Delo, kako Rusija, Francija, Italija, Nemčija, Izrael, Indija, J. Koreja in druge države, povečujejo proizvodnjo in prodajo orožja.

Za malenkost manj kot lani so orožja proizvedli ameriški orožarski koncerni, kar je žal slaba tolažba, saj je med stotimi največjimi proizvajalci orožja, kar 56 odstotkov vsega orožja izdelanega v ZDA.

Papeža seveda boli, da svetovne orožarske posle skoraj v celoti, 80 %, obvladujejo ZDA, skupaj z državami zahodne Evrope (Delo, 7. 12. 2016, str. 3). Na račun blaginje, ki jo uživa  Zahod, velik del sveta tiči v peklu krvi, smodnika, raket in avtomatskega orožja.

To, kar smo rekli o Kubi, Obami, predsedniku britanske centralne banke in orožarski industriji, so značilnosti kraljestva tega sveta. Veliko ljudi misli, da je te zakonitosti mogoče spremeniti, zato polagajo svoja pričakovanja v roke t. i. novih političnih obrazov in drznih voditeljev. Pri tem pa ne vidijo, da zgolj podaljšujejo verigo neuspelih uporov, praznih obljub in novega malodušja.

Veliko ljudi misli, da je te zakonitosti mogoče spremeniti, zato polagajo svoja pričakovanja v roke t. i. novih političnih obrazov in drznih voditeljev. Pri tem pa ne vidijo, da zgolj podaljšujejo verigo neuspelih uporov, praznih obljub in novega malodušja.

Kakšna so pričakovanja nas, kristjanov?

Kristjani sicer nismo in ne smemo biti pasivni opazovalci ekonomskih, družbenih in političnih razmer, toda svojih pričakovanj ne izročamo v roke novih obrazov, svežih drznih državnikov, ki v svojih najboljših letih, z narcisoidno vsenavzočnostjo, preobračajo red, a že po nekaj letih končajo v anonimnosti.

Naša pričakovanja želimo, še zlasti v adventu, čim bolj približati pričakovanjem dveh osrednjih likov adventa, Device Marije in Janeza Krstnika. Ni potrebno, da se kot Janez Krstnik tudi sami oblečemo v krpe iz kamelje dlake ter se prehranjujemo s kobilicami in divjim medom. Pač pa je pomembno, da smo pred božičem pozorni na to, kaj je Janez Krstnik pričakoval od Jezusa.

Nanizajmo nekaj Janezovih pričakovanj, seveda prevedene v sodobne razmere:

prvič, odpoved mitu o ameriških sanjah, ki ne prinašajo sreče, pač pa nove frustracije;

drugič, prvi cilj zakoncev naj ne bo, kaj bomo jedli in pili in s čim se bomo oblekli, saj Gospod ve, da vsega tega potrebujemo, temveč naj bo, po besedah papeža Frančiška, prvo vprašanje vsakega poročenega, »kje je duša mojega sozakonca«, pri vzgoji pa, »kje je duša mojega otroka«.

Tretjič, družinski oče naj ne misli predvsem na to, s katerimi prestižnimi dobrinami se bo ponašal on sam in njegovi otroci, temveč naj se nauči biti patriarh, ki bo, kot očete vabi papež Frančišek, znal na otroke prenašati bogastvo družinske tradicije; naj se nauči biti oče, ki, kot pravi Antoni Scutari v romanu Nezvesti oče, ki je te dni izšel v slovenščini, ne bo pri vzgoji le ponovitev materinega principa, ampak avtonomna moška figura, ki bo s svojo notranjo trdnostjo v družini brez hrupa in sile vzpostavljal red in s svojo držo postavljal meje najprej sebi in prek njih tudi svojim otrokom.

In kakšna so bila Marijina pričakovanja?

In še beseda o Marijinih pričakovanjih. Prvič, Marija veruje in doživlja, da se Gospod s svojo nežnostjo dotika njene duše, jo tolaži in jo napolnjuje z nenadejanim notranjim veseljem.

Drugič, Marija ponavlja: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.« Čeprav je bilo življenje nazareške družine zelo skromno in preprosto, je Marija te razmere videla drugače kot večina njenih sodobnikov.

Čutila se je obdarjeno in ljubljeno. Njeno zadovoljstvo ni bilo odvisno predvsem od njenih podvigov in izjemnih del drugih ljudi, pač pa je v tem, kar je prihajalo od Boga, videla znamenja njegove ljubeče naklonjenosti.

Marija in Janez Krstnik velike reči, velike po merilih njune vere v Boga, pričakujeta od Boga. V njunih dušah vriska puščava in se raduje goljava. Gledata tako kot vsi, toda tam kjer drugi vidijo polomijo, njima cvetijo narcise.