Kaj si želiš, da Bog stori zate?

Kennedyjevska trditev – Ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate, temveč kaj lahko ti storiš za državo – je za božič obrnjena na glavo. Drznil bi si reči, da dogodek učlovečenja Božjega Sina postavlja novo razmerje v odnosu Bog-človek: ne več, kaj moram jaz narediti za Boga, temveč si novorojeno Dete blagohotno želi, da si zastavim vprašanje, kaj si jaz želim, da Bog stori zame.

V letošnjem adventu so v meni zorele te in podobne misli: kaj Bog zares želi od mene, kam moram vlagati svoj trud, kje me potrebuje in kaj bi moral jaz storiti, da se kar najbolje pripravim na praznovanje njegovega rojstva. A kolikor bolj sem se poglabljal vanje, toliko bolj sem se zavedal svoje lastne nemoči.

Nato se je prav počasi, iskreno niti ne vem natančno kdaj, v moje srce prikradla misel, da Bog pravzaprav v prvi vrsti ne želi nekaj od mene, temveč je takrat prišel v oddaljeni Betlehem in prihaja vsako leto, ko obhajamo njegovo rojstvo, k nam, da se nam podari on. Tudi letos »je prišel« in zato je bistvo božiča v tem, da smo kot ljudje sposobni Boga sprejeti oziroma da si tega sprejema sploh želimo!

Mislim, da človeška naloga sestoji ravno v tem spraševanju, česa si v naših življenjih sploh želimo? Po čem hrepenimo, stremimo, za kaj si prizadevamo?

Mislim, da človeška naloga sestoji ravno v tem spraševanju, česa si v naših življenjih sploh želimo? Po čem hrepenimo, stremimo, za kaj si prizadevamo? Naša težnje je pogostoma težko odlepiti od vsakdanjih in materialnih stvari, užitkov ali mašil, s katerimi polnimo svojo hrepenečo notranjost. A umetnost in največja lepota življenja je v tem, da sprejmemo nagovor in obdarjenost, ki prihaja od Boga. Da svoje želje usmerimo k Neskončnemu, saj edino On lahko spreminja naša življenja.

Bog postane majhno detece, saj drobna deteta v nas vzbudijo hrepenenje po lepem, po nedolžnem, po neskončnem – po odnosu ljubezni. Bistvo praznovanja Gospodovega učlovečenja je ravno v tem uravnavanju naših hrepenenj. »Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje, moje vzdihovanje ti ni prikrito. Srce mi razbija, moč me je zapustila, luč mojih oči mi ugaša.« (Ps 38,10-11)

Globoko hrepenenje po luči doživimo takrat, ko je tema. Ko smo najbolj oddaljeni od Boga, takrat po njem zahrepenimo v vsej naši notranjosti. »Kakor hrepeni jelen po živih vodah, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Ps 42,2) S hebrejskim glagolom arag (hrepeneti), ki ga v Svetem pismu najdemo zgolj še na enem mestu (Jl 1,20), je označeno živalsko sopenje, hropenje, trepetanje v najhujši žeji. Navzemimo se nekaj te drže predanega hrepenenja po Bogu!

Eden največjih občudovalcev Božjega učlovečenja, Atanazij Aleksandrijski (+373), je zapisal: »Bog je postal človek, da bi človek lahko postal bog. On je se pokazal v telesu, da bi mi prejeli zamisel o nevidnem Očetu. On je pretrpel človeško stisko, da bi mi podedovali nesmrtnost.« (De incarnatione 54,3) Bog zaživi na človeški način, da bi mi zaživeli tako, kot živi Bog, v popolni prosojnosti odnosov ljubezni. Morda je prav božični dan anno Domini 2018 tista priložnost, da Bogu izrazimo svoje najgloblje želje, saj je prišel zato, da jih na nepričakovan način izpolni!