Kaj prinaša sklepno poročilo sinode in zakaj z njim niso zadovoljni niti "modernisti" niti "tradicionalisti"
Skoraj mesec dni trajajoče zasedanje škofovske sinode, ki pa tokrat ni bila le »škofovska«, se je včeraj zvečer zaključilo s sklepnim poročilom. Dokument povzema pogovore med udeleženci, ki so razmišljali, kako naj Cerkev postane bolj sinodalna. Precej predlogov – vsi so bili potrjeni z več kot dvotretjinsko večino – poročilo posveča večji vključenosti laikov v odločanje v Cerkvi, pri najbolj kontroverznih vprašanjih pa ostaja previdno in bistvenih sprememb ne prinaša.
Po škofijski in kontinentalni fazi Sinode o sinodalnosti, ki jo je papež Frančišek sklical leta 2021, je ta oktober potekalo prvo od dveh zasedanj »vesoljne faze«. Čez 400 udeležencev je več tednov sodelovalo pri pogovorih v malih skupinah, izmenjevali so sedeže za okroglimi mizami v dvorani Pavla VI. 364 prisotnih je imelo tudi glasovalno pravico; od tega 54 žensk, dobra četrtina pa za razliko od običajnih škofovskih sinod ni bilo škofov, ampak duhovnikov ali laikov.
We are pleased to share the Synthesis Report of the First Session of the XVI Ordinary General Assembly of the Synod of Bishops, "A Synodal Church on Mission." This "is not a final document, but an instrument at the service of ongoing discernment."
— 16 Ordinary G.A of the Synod of Bishops (@16SynodAssembly) October 28, 2023
📃🔗https://t.co/BPm38cpmg0 pic.twitter.com/0m4tmnUAGi
Na koncu medijem in javnosti precej skritega zasedanja so včeraj pozno zvečer objavili sklepno poročilo, ki je bilo prej kot osnutek podano v razpravo, vsi predlogi pa so na koncu dobili vsaj dvotretjinsko večino glasov. Ne gre za končni dokument celotne Sinode, ampak »orodje za razločevanje, ki še poteka« in naj bi se v naslednjem letu dni odvijalo na vseh nivojih. Oktobra 2024 se bodo udeleženci znova zbrali v Vatikanu in sprejeli končne predloge za papeža.
Kaj torej vsebuje poročilo?
Nekaj misli znova posveti definiranju, kaj sinodalnost pomeni, saj prepoznava, da je bil izraz mnogim nepoznan in je ponekod povzročil »zmedo in zaskrbljenost«, nekateri se bojijo spreminjanja nauka in oddaljitve od apostolske vere ali da bodo prisiljeni v spremembe, spet drugi pa, da se nič ne bo spremenilo. A sinodalnost pomeni »način biti Cerkev, ki izraža občestvo, poslanstvo in sodelovanje«. Lahko jo razumemo kot »hojo kristjanov s Kristusom proti Kraljestvu, skupaj z vem človeštvom /.../ Usmerjena je v poslanstvo in njena praksa vključuje zbiranje na vseh nivojih cerkvenega življenja,« pravijo sinodalni očetje, ki naročajo tudi, naj se pomenu sinodalnosti do naslednjega zasedanja posveti več preučevanja.
Naslednji del je posvečen »iniciaciji v krščanstvo«, spregovori o pomenu krsta in liturgije ter izrazi potrebo, »da bi liturgični jezik postal bolj dostopen vernikom in utelešen v različnosti kultur«, okrepiti, pravijo, bi bilo treba poleg maše tudi druge oblike skupnostne molitve in prakse ljudskih pobožnosti.
Pozornost je posvečena revnim, ki jih obstaja več vrst – od migrantov in beguncev ter avtohtonih ljudstev, tistih, ki trpijo zaradi zlorab, zlasti žensk, odvisnikov pa do manjšin, žrtev rasizma in prizadetih zaradi ekoloških katastrof. Poudari pa poročilo, da so med ranljivimi najranljivejši otroci v maternici in njihove matere. Na omenjenih področjih je treba bolje uresničevati družbeni nauk Cerkve, vključiti služenje revnim v usposabljanje kandidatov za duhovništvo ter »temelje integralne ekologije bolj izrecno in skrbno vključiti v cerkveni nauk, liturgijo in prakso«.
V času, ko je vse več sovražne nastrojenosti do migrantov, smo poklicani, da jih sprejmemo z dobrodošlico; mnogi od njih nosijo rane vojn in nasilja, a »pogosto postanejo vir prenove in obogatitve za skupnosti, ki jih sprejmejo /.../«. Temeljno je v tem smislu »spoštovanje do liturgičnih tradicij in verskih praks migrantov« kot tudi do njihovega jezika – beseda »misijon«, denimo, v nekaterih delih sveta povezujejo z bolečimi spomini, zato moramo biti na to občutljivi.
Vse več je v zadnjem času beguncev, ki so kot pripadniki vzhodnih krščanskih cerkva pribežali v države z latinsko večino; vzhodnim vernikom je treba pomagati, da ohranijo svojo identiteto in dediščino, brez procesov asimilacije.
Govora je tudi o ekumennizmu med krščanskimi cerkvami, sinoda predlaga skupno obeleževanje obletnice koncila v Niceji in velike noči leta 2025, ko bo njen datum sovpadel pri vseh krščanskih veroizpovedih, ter sklic ekumenske sinode in možnost sestave ekumenskega martirologija.
Za poslanstvo Cerkve smo odgovorni vsi
Naslednji razdelek je naslovljen »Vsi učenci, vsi misijonarji«. Pravi, da smo vsi, tako laiki kot posvečeni, odgovorni za poslanstvo Cerkve, in posebej poudari veliko vlogo laikov.
Pri tem prepoznavajo potrebo po »večji ustvarjalnosti pri ustanavljanju služb glede na potrebe lokalnih Cerkva, s posebnim vkjučevanjem mladih«; predlagajo predvsem širitev nalog službe lektorja (bralca), ki bi lahko v določenih kontekstih vključevala tudi pridiganje. Razmišljajo tudi o službi za poročene pare, ki bi podpirali družinsko življenje in spremljali tiste, ki se pripravljajo na zakon.
»Številne ženske so izrazile globoko hvaležnost za delo duhovnikov in škofov, vendar so govorile tudi o Cerkvi, ki rani. Klerikalizem, mačizem in neustrezna uporaba avtoritete še naprej brazgotinijo obraz Cerkve in škodujejo občestvu,« piše poročilo v poglavju, posvečenem ženskam v Cerkvi, ki poudarja potrebo po strukturnih spremembah, hkrati pa spodbuja, naj ne ponavljamo napake, »ko o ženskah govorimo kot o vprašanju ali problemu«. Glede spornega vprašanja ženskih diakonis »so bila izražena različna stališča«, pravijo – nekateri menijo, da je to v neskladju s tradicijo, drugi pa, da bi s tem obnovili nekdanjo prakso. Raziskave o tem bo treba nadaljevati, rezultati pa naj bi se predstavili na naslednjem zasedanju. V vsakem primeru pa je nujno zagotoviti, da bodo ženske lahko sodelovale v procesih odločanja in prevzemale odgovorne vloge v pastoralni oskrbi in služenju, pravijo in dodajajo, da se je treba zgledovati po papežu Frančišku ter kanonsko pravo tem ciljem ustrezno prilagoditi. Vključiti jih je treba tudi v programe poučevanja v semeniščih in njih delo pravičneje ovrednotiti. Tudi v liturgičnih besedilih in cerkvenih dokumentih »je treba biti bolj pozoren ne le na uporabo jezika, ki enako upošteva moške in ženske, ampak tudi na vključevanje različnih besed, podob in zgodb, ki živahneje črpajo iz izkušenj žensk«. Predlagajo še, naj se omogoči ženske sodnice v vseh kanoničnih postopkih.
S pogledom na bogastvo in raznolikost oblik posvečenega življenja poročilo spodbuja, naj se tudi v njihovih skupnostih obnovi sinodalno vodenje in odstrani avtoritaren slog, prepozna pa tudi primere zlorab, predvsem žensk, v skupnostih. Semenišča morajo biti povezana z vsakdanjim življenjem skupnosti v izogib tveganjem formalizma in ideologije, trdi sinoda. Glede celibata duhovnikov znova pravijo, da so bila izražena različna mnenja ter da gre za temo, ki bi jo bilo treba dalje obravnavati. Izrazijo potrebo po preučitvi in razvoju diakonske službe. V razdelku o vlogi škofov najdemo med drugim misel, da obravnavanje zlorab mnoge škofe postavlja pred težavo usklajevanja vloge očeta in sodnika, zato je treba razmisliti o zaupanju sodne vloge drugemu organu, ki ga je treba kanonično opredeliti. Pišejo še, naj škofijski svet, torej skupščina, ki svetuje škofu, postane obvezen, pri izbiranju škofov pa naj se razširi posvetovanje z verniki. Tretji del je posvečen formaciji. Predlaga se denimo poglobitev teme čustvene in spolne vzgoje za spremljanje mladih na njihovi poti rasti in poglobitev dialoga med humanističnimi vedami, zlasti psihologijo in teologijo Sinoda omeni tudi nova vprašanja, ki niso sporna le v družbi, ampak tudi v Cerkvi: denimo tista o spolni identiteti in usmerjenosti, koncu življenja, težkih zakonskih razmerah, umetni inteligenci. Naročniška vsebina V vsakem primeru pa je nujno zagotoviti, da bodo ženske lahko sodelovale v procesih odločanja in prevzemale odgovorne vloge v pastoralni oskrbi in služenju
Formacija
»Včasih antropološke kategorije, ki smo jih razvili, ne zadoščajo, da bi zajeli kompleksnost elementov, ki izhajajo iz izkušenj ali znanja v znanostih, zato jih je treba izpopolniti in dodatno preučiti,« pravijo.
Veliko besed je namenjenih temi poslušanja, predvsem najbolj marginaliziranih, zanimivo pa je, da se omeni tudi poligamijo: »Simpozij škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja (SECAM) naj spodbuja teološko in pastoralno razločevanje na temo poligamije in spremljanje oseb v poligamnih zvezah, ki se približujejo veri.«
Poročilo ne pozabi niti na digitalni svet, v katerem vidi potencialne nevarnosti, vendar pa spodbuja, naj dosežemo današnjo kulturo tudi po teh kanalih.
Videti je, da so izrazito »progresivni« cerkveni mediji in skupine nad poročilom razočarani. Pišejo o »previdnem tonu« in splošnem, nedoločnem značaju predlogov. Kot je bilo pričakovati, so bili tako v medijih kot med udeleženci najbolj kontroverzni členi tisti o možnosti diakonata za ženske (na glasovanju je bil rezultat pri njih okoli 277 : 69) in o celibatu za duhovnike (291 : 55). Naročniška vsebina Odzivi
Kardinal Hollerich, eden glavnih organizatorjev sinode in vidni pristaš »progresivne« strani, je na včerajšnji novinarski konferenci izrazil pozitivno presenečenje nad tem, da je toliko ljudi glasovalo za predloge o ženskem vodenju v Cerkvi – »To pomeni, da odpor ni tako velik, kot so ljudje mislili,« je dejal.
Po drugačni situaciji v nekaterih prejšnjih izjavah v tokratnem dokumentu ni izrazoslovja »LGBT« ali besede »gej«; mnogi pozdravljajo, da Cerkev ni sprejela besedišča posvetne ideologije in reducirala človeške osebe na spolno identiteto, spet drugi so razočarani.
Že v četrtek, pred razpravo, je portal The Pillar pridobil osnutek poročila in pisal, da je v njem najti več predlogov, ki se bodo verjetno izkazali za kontroverzne in morda ne bodo uspeli priti v končno verzijo. Naročniška vsebina Kakšna pa je bila izkušnja samega zasedanja sinode? Gerhard Müller, nekdanji prefekt Kongregacije za doktrino vere, je v torkovem intervjuju za NC Register poudaril, da tokrat organizacija prihaja od zgoraj, vse je že prej pripravljeno in škofje za razliko od prejšnjih srečanj ne morejo govoriti o tem, kar bi želeli. Kritičen je bil do govorjenja o tem, da moramo poslušati glas Svetega duha, ko pa so ta glas predstavljale osebe, povabljene, da govorijo skupščini. »Bilo je kot v semenišču ali na univerzi, ampak sinoda ni šola za začetnike – in kljub temu so nam govorili, kot da /.../ škofje ne poznamo kaj dosti teologije,« je dejal in kot primer dodal, da jim je spregovorila oseba pod vplivom LGBT ideologije – in kdor bi se jasno izrazili proti tovrstnim idejam, bi bil stigmatiziran kot »nasprotnik Svetega duha«. “What wasn’t spoken about was Jesus Christ [or] divine Revelation, the grace of human persons created according to the image and likeness of God, and of God as the goal of our human existence. All is being turned around so that now we must be open to homosexuality and the… https://t.co/KYCjk9y7s5 pic.twitter.com/mBqU7VQhPI
Müller je šel še dlje, Naročniška vsebina Naročniška vsebina Sodeč po besedah organizatorjev sinode, sklepnem poročilu in tem, kar vidimo v vatikanskih medijih, je bilo zasedanje čudovita izkušnja in obogatitev, vse drugače pa so ga videli nekateri drugi – tako tisti, ki so brez dlake na jeziku opisali prakso zadnjih tednov, kot so jo doživeli sami, kot komentatorji, ki so se odzvali na sklepno poročilo. Videti je, da so s slednjim hudo nezadovoljni predvsem tisti z levega/modernističnega pola, medtem ko so drugače misleči zaskrbljeni zaradi nedorečenosti in odpiranja prostora sumljivim spremembam v prihodnosti.
»Za nekatere od njih ne obstajajo grehi. 'To so le ranjeni ljudje. Niso grešniki. So ranjeni ljudje, ki jih je ranila Cerkev - nauk Cerkve.' Ne verjamejo v izvirni greh ali greh kot dejanje,«
Izbrano za naročnike
4 komentarjev
Thor
Cerkev je vse bolj podobna globalni levičarski nevladni organizaciji. Temu primerni so tudi delovanje, oznanilo (ekologija, migranti, LGBT ...) in za zdravje posameznikov, družin naroda porazni rezultati. Treba si bo priznati, da smo se izgubili in da tavamo po puščavi. V primerjavi z islamom smo vse bolj drugorazredni. Mogoče nas bo pik zavojevalske kače prebudil, da bomo predvsem evropski moški našli svoje hlače.
Katarina Mikus
Zavajajoč naslov. Iskanje božje volje v Cerkvi ni odvisno od človeškega zadovoljstva. Jezusova pot ni leva in desna. Smo bratje in sestre istega Očeta Dokler tega ne bomo doumeli, bomo cepetali na mestu.
Igor Ferluga
Nič mi ni všeč ta naslov. Kako da s sinodo niso zadovoljni ne eni, ne drugi, ne modernisti, ne tradicionalisti. Sicer je vprašanje, ali je to nezadovoljstvo res tako splošno, ali pa je to samo subjektivna ocena. Kakorkoli, s kronicno nezadovoljnimi katoliki katolistvo ne more iti drugam kot navzdol. Koga neki bodo pridobili za vero nezadovoljni jezni kisli nergaci? Evangelij in Cerkev lahko širijo le tisti, ki jih ta pripadnost in skupnost ( ne le osebna zavest) prezarja v dobrem in lepem, ki iz nje črpajo in sirijo svetlobo veselega sporocila, optimizem, elan, nek nenapihnjeni ponos.
Mogoče pa imajo prevelike nerealne zahteve in pričakovanja od sinode tisti, ki so razočarani. Mogoče je toliko razočaranih tudi zato, ker je vse več ljudi te dobe po psihološki strukturi prevelikih egov in so obenem blizu razvajenim otrokom, ki se takoj derejo, če ni brž in vedno vse po njihovo.
Katoliška cerkev je sicer univerzalna, a vendar bi neke socialne izpeljave nauka lahko malo bolj razrahljali v smislu prilagoditve lokalnim potrebam. Predstavljam si, da bi Cerkev lahko sprejela, da naklonjenost migracijam v okoljih, kjer te lahko ogrožajo preživetje avtohtonih kultur in narodov, ne more biti tak nediskutabilen imperativ, kot ga izpeljejo iz Svetega pisma. Izkušnja starozaveznega judovstva in njen vpliv na krscanstvo je tu pretresljiv, pomenljiv, vsega spoštovanja vreden. A cum grano salis - Bog najbrz od nas ne zahteva neke brezglave gostoljubnosti, da se pustimo preplaviti od drugih ljudstev in kultur.
Druga tema, kjer bi upal na večjo prožnost, je pa celibat, ki ni verska norma, ampak je v funkciji sirjenja vere. Pri funkcionalnih stvareh je pa smiselna analiza, kaj ima v nekem okolju in v nekem času največ dobrih učinkov in najmanj slabih. Mislim, da je možno istočasno ohraniti spoštovanje do tradicije celibata v katolistvu in obenem omogočiti duhovnistvo dobrim katolikov, ki bi imeli družino in celibata ne zmorejo živet na osmisljujoc način. Nisem mnenja, da to ni tak problem in da je sprejemljivo, če bo lokalna Cerkev v ne tako oddaljeni perspektivi živela z zdesetkanim številom duhovnikov, češ da lahko veliko večino stvari prevzamejo laiki.
To pretirano naslanjanje na prihodnost v laikih mi je podobno kot če Golob začne učiti, kako zdraviti covid s soncem in slano vodo ali astmo z veganstvom. Dolg temeljit teoloski študij ima svoj smisel, enako kot je v medicini potreben dolg študij in specializacija. Ni teološka fakulteta zaman, brez razloga, ustanoviteljica prve slovenske univerze. Ne predstavljam si prihodnosti katolistva brez mladih v klopeh teološke fakultete. Mislim, da je Cerkev na Slovenskem ( kleriki in laiki, predvsem politično angazirani) že tako ali tako kratkovidno pogrnila ob zlomu komunizma in osamosvojitvi, ko ni odločno zahtevala in dosegla izbirnega verskega pouka v šolah ( na vseh ravneh osnovnega in srednjega solstva), ki bi ga seveda poučevali predvsem na Teološki fakulteti izšolani laiki. Vse bivše komunisticne evropske države imajo verski pouk v šolah, razen Slovenije. Pri nas je bilo pa rezoniranje - nikar tega, bo slabo vplivalo na verouk v župnijah in na vključenost v življenje župnije. No, zdaj pa imamo. Namesto 90% obiska šolskega verskega pouka, kot ga beležijo recimo v vseh sosedih Slovenije in drugod, imamo marsikje v Sloveniji v teh 30 letih katastrofalen upad obiska župnijskega verouka. V nekaterih okoljih, zlasti mestnih na blizu ničle. Vsekakor pa pod 5% otrok. 95% pa popolnoma versko, krščansko ignorantske populacije otrok. Kakšno neumnost, sostorilstvo v dramaticnem razkristjanjanju, je tu storila Cerkev in to samo slovenska, ki je hotela biti pametnejsa od vseh drugih! Težko je to zdaj se popraviti, a treba je iskati moznosti...
rasputin
Medtem ko bo Cerkev parlamentirala, bodo muslimani postali večina na Zahodu, tudi s cerkveno podporo migrantom, in razprava se bo nehala. Za vse večne čase.
Mogoče je pa to božja volja.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.