Dokumentarec, ki vas bo šokiral: postajamo družba, ki ne zna več odgovoriti na vprašanje: “kaj je ženska?”

Ne zgodi se prav pogosto, da bi govoril o filmih, še manj, da bi pisal njihove recenzije, ker filmov pač skoraj ne gledam. Ker smo v počitniškem času, pa si bom tokrat privoščil kratko »recenzijo« filma »What is a woman?«, oziroma »Kaj je ženska?«. Gre za nov ameriški dokumentarec, ki raziskuje to na videz preprosto vprašanje, na katerega pa je danes, zaradi ideologije LGBTQIA+, ki razsaja po zahodnem svetu, vedno težje odgovoriti.

Dokumentarec sodi v produkcijo The Daily Wire, ameriške konservativne spletne strani in medijskega podjetja, katerega najbolj znan obraz je verjetno Ben Shapiro. Ustvarjajo številne odmevne podkaste, enega denimo vodi tudi Matt Walsh, sicer katoliški komentator, pa tudi voditelj našega dokumentarca.

Osnovno vprašanje se zdi, kakor smo zapisali, zelo preprosto: »kaj je ženska?«, zgodba pa se plete predvsem okrog vprašanja, zakaj in kako smo pristali v družbi, v kateri se vedno več ljudi noče opredeliti kot ženske ali moški.

Nezmožnost razumske razlage

Ena glavnih prednosti in posebnosti dokumentarca je v tem, kako prikaže nesmotrnost, nerazumljivost in nelogičnost predpostavk teorije spola. Dejstva sploh niso pomembna, ampak zgolj subjektivni občutki, in ko gre za zadeve spola, se takšni občutki v nekaterih državah priznavajo celo mladoletnim osebam.

Na drugi strani pa Walshevi sogovorniki niso sposobni odgovoriti na najbolj osnovno vprašanje, »kaj je ženska?«. Izgubljeni v svoji ideologiji, ki ne služi ničemur, ampak samo škodi, se izkažejo popolnoma brez argumentov, najbolj osnovna voditeljeva vprašanja pa vodijo v njihovo nenadno potrebo po prekinitvi intervjuja.

Izjemna škodljivost za otroke

Morda je eden najbolj zaskrbljujočih zaključkov, do katerega dokumentarec poskuša pripeljati gledalca, prav to: na eni strani si lahko vsak izmed nas misli, da naj pač vsakdo dela, kar hoče, vendar temu ni tako. V to ideološko »igro« ideologi spola namreč čim prej poskušajo potegniti otroke. Mlajši kot so, bolje je.

Do takega zaključka gledalec pride neizogibno, ko se transspolna kirurginja Marci Bowers, specializiran za tako imenovane operacije »potrditve spola«, pohvali, da je vaginoplastiko (postopek, ki vključuje pohabljanje moških genitalij za izdelavo umetne vagine) izvedel celo na 16-letnemu fantu. Skupaj je tako spol spremenil že več kot 2.000 ljudem.

Michelle Forcier, pediatrinja in dolgoletna sodelavka Planned Parenthooda, pa denimo zelo lahkotno razpravlja o »zdravljenju« otrok s hormoni. Gre za Lupron, učinkovino, ki se uporablja za preprečevanje zdravega napredovanja pubertete pri otrocih, ki dvomijo o svojem spolu, uporablja pa se tudi za kemično kastracijo pedofilov.

Primerov je še veliko, a zaključek je jasen: ko ideologija spolov prodre v šolski in zdravstveni sistem, se temu prilagodi tudi pravo, pri čemer se ustvari prava hudičeva zanka: pedagogi otroke učijo o različnih spolih, zato so otroci zmedeni, zdravstvo jih zalije s hormoni in kasneje »ozdravi« z operacijami, pravni sistem pa onemogoča vse, ki bi v to podvomili, celo starše.

Morda to (še) ni naša realnost, a Walsh vse to pokaže na primerih iz ZDA in Kanade, pri čemer lahko gledalec samo nemo opazuje in se sprašuje, kako da o teh stvareh tako malo ve.

Ko ideologija spolov prodre v šolski in zdravstveni sistem, se temu prilagodi tudi pravo, pri čemer se ustvari prava hudičeva zanka: pedagogi otroke učijo o različnih spolih, zato so otroci zmedeni, zdravstvo jih zalije s hormoni in kasneje »ozdravi« z operacijami, pravni sistem pa onemogoča vse, ki bi v to podvomili, celo starše.

Druga stran

Da pa gledalec ne bi dobil občutka, da gleda grozljivko, Walsh poskrbi z intervjuji »z druge strani«. Med temi gosti nam je gotovo najbolj domač Jordan Peterson, pa tudi znana nekdanja akademska raziskovalka spolnosti iz Kanade Debra Soh.

Glavna razlagalka fenomena ideologije spola – in zaradi intervjuja z njo bi dokumentarec gledalcem posebej priporočil – pa je Miriam Grossman, otroška psihiatrinja, ki gledalcu zgodovinsko natančno povzame zgodovino teorij spola, in v pogovoru tudi jasno razmeji med spolno disforijo (redka izkušnja, ki jo velika večina otrok preraste do odraslosti) in sedanjim pojavom mladih, ki v zahodnih družbah zaradi vpliva okolja, pokvarjenih učiteljev in zdravnikov mislijo, da morajo menjati spol.

Njeno razumsko in strokovno odlično podkrepljeno razlago pa dopolnjuje eden od najbolj tragičnih Walshevih intervjuvancev. Nugent je biološka ženska, ki se zaveda, da nikoli ne bo moški, hkrati pa zaradi hudih zapletov po medicinskih posegih, s katerimi so jo spremenili v moškega, ne pričakuje, da bo živela prav dolgo. Gre za tragično osebnost, ki je žal prepozno prepoznala, v kaj so jo kot mlado žensko zavedli, in sedaj opozarja na zmes politike, trendov, mode in predvsem denarja, ki kakor valjar teptajo otroke v tistih državah, ki so ideologijo spola spustile v svoje šolske, zdravstvene in pravne sisteme.

Nerazumljivost in skrenjenost ideologije spolov pa Walsh pokaže tudi tako, da se osebno odpravi v Afriko in preverja, kako imajo spolne vloge in pogled na spole urejene afriški domorodci. Bralci si lahko sami odgovorite, do kakšnih zaključkov dokumentarec pripelje. Na drugi stani pa pokaže vso škodljivost in nerazumljivost teorije spola na praktičnih primerih ženskega športa z vključenimi biološkimi moškimi in mešanih toalet.

Skratka

Mnogo stvari seveda tukaj nismo povedali, ker mora ogled vsakega filma ostati v užitek gledalcu. Tisto, česar se ne da nikakor opisati, je denimo Walsheva prepoznavna pikrost, ki je osvežujoča, ker dokumentarec govori o izjemno, izjemno resnih stvareh, in voditeljev poker face neredko pomaga, da je dokumentarec gledljiv in intervjuji poslušljivi, na trenutke celo zabavni.

Ogled bi toplo priporočil vsakemu, predvsem pa mladim, ki so danes pod vplivom teh tem, pa seveda staršem. Pomembno je, da starši vidite, kaj v sledovih lahko vaši otroci že zaznajo tudi v Sloveniji. Ne vsevprek, pa vendar tudi katoliške šole niso več imune na te pojave.

Dokumentarec bi priporočil tudi vsem pedagoškim in mladinskim delavcem. Vsakomur namreč omogoča, da se sooči z argumenti teorije spola, spozna njeno kratko zgodovino in predvsem lahko prepozna brezizhodnost situacije, če se naša družba tem pojavom ne bo izognila.

23 komentarjev

    • Tudi jaz tako mislim.

      Če gledamo filme iz časa Hitlerja, ko so tudi tedaj zdravniki delali razne poizkuse na ljudeh, se zgražamo in obsojamo.

      Sedaj, ko se to dogaja na Zahodu, pa smo umolknili in malo otopelo poslušamo to o spolu.
      Premalo se piše o TRAGEDIJAH, ki jih odrasli preživljajo, ker, ko si menjajo spol, ni več poti nazaj. Govoriti bi morali več o SAMOMORIH, ki jim je botrovala prav SPREMEMBA spola.

      Ti zdravniki in pedagogi, ki to izvajajo, bodo v ZGODOVINO zapisani, kot ZLOČINCI.

  1. Vsa ta LGTB+ ideologija je dokaz, da je človek neverjetno sugestibilno bitje. Mlajši kot je, bolj je sugestibilen. Otroka lahko prepričaš v karkoli:
    – v Božička,
    – v to da je deklica, čeprav je deček ali obratno ali da ni nič od tega ali oboje,
    – da je priden, če uboga in da je nepridiprav če misli s svojo glavo.

    Problem je v tem, ker sugestibilnost vsi izkoriščajo sebi v prid, nihče pa se ne trudi, da bi ljudi naučil razmišljati z lastno glavo. Vsi raje indoktrinirajo ljudi v skladu s svojo agendo, ne pa da bi jih učili, da bi odklonjali agende, ki so v prid drugim.
    In to se dogaja v 21. stoletju, ki naj bi bilo znastveno-tehnološko stoletje.
    Mogoče je pa res bolje, da nas izpodrine umetna inteligenca…

    • S tem v zvezi gre še za en psihološki pojav in sicer za kognitivno disonanco. Gre za pojav, ko indoktrinirana večina sprejme neko laž za resnično dejstvo, nakar jo začno ponavljati tudi tisti, ki so vsaj sprva videli, da gre za laž, a se nato začno sprenevedati, da je laž resnica, ker je to družbeno sprejemljivo obnašanje.

      Nesprejemanje socialno zapovedane laži vodi posameznika v težave, od izolacije v odnosu do znancev, sodelavcev, sošolcev itn. do vse bolj resnih sankcij, kot so izguba zaposlitve in celo kazenskega pregona. To je razlog, da obnemijo tudi strokovnjaki z nekega področja, ko politika in instrumentalizirani mediji v njihovi službi začno širiti laži, ki so v javnem govoru edinozveličavna “resnica”, zoper katero ni dovoljeno dvomiti oziroma je to politično nekorektno.

      Znanost je očitno že spet le dekla politike, tako kot je bila v komunističnem sistemu.

      • “Vsi raje indoktrinirajo ljudi v skladu s svojo agendo…
        …gre še za en psihološki pojav in sicer za kognitivno disonanco. Gre za pojav, ko indoktrinirana večina sprejme neko laž za resnično dejstvo, nakar jo začno ponavljati tudi tisti, ki so vsaj sprva videli, da gre za laž, a se nato začno sprenevedati, da je laž resnica, ker je to družbeno sprejemljivo.”
        ***********

        rasPutin, najbrž si lahko predstavljate, kako lepo se te vaše besede skladajo s tem, kar se dogaja v putinistični Ruski federaciji. Putinova totalitarna diktatura dopušča zgolj indoktrinacijo ljudi z lastno lažno propagando, ki zasleduje zgolj putinistične agende (npr. o vojni v Ukrajini, kjer je putinistična vojska agresor na tujem ozemlju, putinisti lažejo lastnim državljanom, da gre za “specialno operacijo” in nočejo povedati, koliko mrtvih in ranjenih državljanov RF je doslej terjala ta “operacija”.

        (Mimogrede: v samo petih mesecih je vojna v Ukrajini na ruski strani terjala mnogo več žrtev, kot so jih skupaj terjala vsa leta spopadov v Donbasu – toliko o putinistični “zaščiti ruske manjšine” v Ukrajini.)

        Glede nadaljevanja vašega citata: s putinističnimi lažmi zavedeni in zaslepljeni državljani RF se bodo znašli v položaju kognitivne disonance, šele ko bodo ugotovili oziroma se ovedeli, da jim putinisti stalno lažejo ter bodo morali o samih sebi sprejeti bolečo resnico, da so ves čas podpirali in slavili Putina ter vse zlo putinizma – podobno kot so pod Hitlerjem v Nemčiji ljudske množice podpirale in slavile Hitlerja in nacistično zlo.

  2. S tem dokumentarcem – se ne bom obremenjeval: jaz sem bil vse moje življenje izrazit moški in to sem še zdaj. Kaj za ene “amebe” so drugi – s tem naj se ukvarjajo kakšne medicinsko itd. strokovne službe in organizacije. Če kdo ni normal moški ali ženska – pač – ni. Doživel bo svojo bedno usodo, kakršno je doživelo že veliko LGBTITD-JEV IN FMINISTK. SAMOTNA OD NIKOGAR OPAŽENA SMRT. SAMPOKOP itd. L.r. Janez KK

  3. Vsak individum ima pravico biti kar hoče. Sedanja družba in medicina to omogočata, pojav je obskuren in nobene potrebe po paniki in jadikovanju ni. Ne gre za nikakršno izkoriščanje mladih, mladi si to želijo sami. Kot sem že večkrat rekel je tradicionalnost preteklost in jokanje za njo ne bo nič pomagalo. Abotno spraševanje ali so te spremembe potrebne, te spremembe so že tu in so dejstvo. Sprijazniti se je treba.

  4. Gre samo za logiko in razum. Logično in razumsko je, da te obskurne pojave sprejmemo v družbo in jim tako damo možnost, da sami odločajo o sebi in o svojem življenju. Vse posledice so v prvi vrsti njihove. Alternativa je, da jih ne sprejmemo in jih s tem razčlovečimo, ter spremenimo v pošasti. Če se komu to zdi bolje, prav, meni se ne zdi. Kot družba smo lahko vse bolj sprejemljivi za drugačnost ali pa še bolj zaprti in nedostopni za alternative. Ker pa se je svet že spremenil, je racionalno spremembe sprejeti.

    • Ne poznam nikogar, ki bi nasprotoval odrasli izgrajeni osebi, da si življenje uredi po svoje. Da se pa že tako zmedene najstnike obremenjuje s teorijo spola je pa za moje pojme zločin. Pri nedorasli osebi kakorkoli posegati v razvoj s umetnim doziranjem hormonov pusti nepopravljive, NEPOPRAVLJIVE posledice, ko se temu pridruži še kirurgija, pa sploh. Uničuje se tudi ženski šport. Se še spomnite vzhodnonemških plavalk in kakšne tragične življenske zgodbe po končani karieri, ki je uspela pricurljati v javnost.

Komentiraj