Kaj evropske ženske žene v naročje borcev ISIS

Pred davnimi leti, ko so tudi Slovenci in vrle Slovenke čez noč vzeli videoteke, ki so v zgodnjih devetdesetih rasle kot gobe po dežju, za svoje, se je pogosto zgodilo, da so prišle po videokasete mične predstavnice ženskega spola, rekoč:'' Lahko dobim film, v katerem bo veliko mrtvih, glavni junak pa naj bo lep in mišičast?''

Brez besed sem ustregla nenavadnim željam, kaj sem hotela drugega?! Super-junaki ''jaz sem Tarzan- ti Jane'' so bili že od nekdaj prave molzne krave v svetu sedme umetnosti. Njihovim ustvarjalcem so prinašali vrtoglave dobičke, igralci pa so dosegali neverjetno slavo. Mišičasti liki so po zaslugah Arnolda Schwarzeneggerja, Dolpha Lundgrena, Stevena Seagala, Sylvestra Stalloneja, Chuck Norrisa in še mnogih drugih, povzročali mokre sanje tako pri najstnicah kot pri odraslih, že zrelih ženskah.

Prikrajšane za užitke pravih moških

Časi se menjajo, babice so ostarele, hčere tudi, vnukinje pa so se marsikje nalezle podedovanih vzorcev o tem, da morajo biti moški, ki lahko zadovoljijo ženske sanje, mešanica Stevena Seagala in lepotca z velikimi rjavimi očki iz mehiške nadaljevanke.

''Greš z menoj, da si ogledava Leonarda DiCapria v filmu Povratnik?'' me povleče na rokav znanka, ki se šteje za intelektualko. Odkimala sem z glavo, v filmu je za moj okus dosti preveč grobega nasilja, preveč nesmiselnega pobijanja - filmski Oskar za glavno vlogo gor ali dol.

''Še žal ti bo,'' se je zasmejala in si oblizovala ustnice,'' prikrajšana boš za užitke, da končno vidiš nekaj pravih dedcev na kupu!''

Njene zadnje besede mi niso šle iz glave. O njih sem razmišljala celo med vožnjo proti domu. Sprva so se mi zdele povsem nelogične, skregano z zrelo žensko pametjo, a potem me je prešinilo, da je imela znanka, kar se tiče moških, še kako prav. Če je verjeti ženskim revijam, filmom in facebooku, je danes laže najti čarobno praprotno seme kot pravega moškega, o katerem ženske pogosto sanjajo.

Gertrude hrepeni po nekaj več

Z lahkoto si zato predstavljam gospodično Gertrude S. iz neke Friedrich-Karl Strasse v Bruslju, Dunaju ali s katerikoli druge ''strasse'' po širni Evropi. Ko se ozre okoli sebe, vidi, da so moški ali mamini sinčki, računalniški friki, fanatični privrženci pametnih telefonov, športni skrajneži, pretirani ljubitelji piva, karieristi. Med njenimi prijatelji je vedno več tudi gejev in onih drugih, ki tega, da jim ni do žensk, sploh ne skrivajo. Raje se vržejo pred računalniški ekran in strmijo v prazne in nesmiselne porno sličice, ki se ponujajo lačnim očem.

In Gertrude S. se nenadoma zave, da ji mehiške in venezuelske nadaljevanke ne zadoščajo več. Mini krilo, s katerimi zaman opleta pred moškimi očmi, v katerih je komaj kaj lakote, frizura po zadnji modi ji prav tako ne pomenita čisto nič več. Njena duša hrepeni po akciji, kakršnikoli. V kuhinji sta stara dva, ki že vrsto let ne govorita med seboj, zgolj rebevskata drug na drugega, ženska na Zavodu za zaposlovanje pa tako in tako nikoli nima nobene službe zanjo. Gertrude S. se počuti prazno, obenem pa res, in to brez šale, hoče nekaj več. Mora dobiti nekaj več! Mora!

Ko enkrat popoldne brez zveze strmi v televizijski ekran, jo nenadoma zaščemi v dlaneh. Zagleda se v odrezane glave, ki binglajo v krvavih rokah moških, ki so videti kot slavni bojevniki iz nekega karate filma, naslov katerega je že pozabila.

Kri se ji začne pretakati po žilah, dihanje je vedno hitrejše, zdi se ji, da je njeno izpraznjeno življenje dobilo nov smisel. Dolph Lundgren in Rdeči škorpijon sta se pomešala z Misijo nemogoče, Terminatorjem in Pobesnelim Maxom. Tudi ona je vzela v roke brzostrelko, puško in streljala, streljala…Kako dobro je delo!

Odločitev, da postane del krvave iluzije v tem norem, brezosebnem svetu, v katerem je ljudem tako prekleto malo mar drug za drugega, je bila le še vprašanje časa.

Žal z eno samo napako: uboga Gertrude s tem, ko je prostovoljno poniknila nekje na Bližnjem vzhodu, ni računala na to, da življenje ni film in da bo imela njena odločitev težko srečen konec.