Jože Kos: "Zgradili bomo orgelsko katedralo v tlorisni obliki Slovenije, ki bo hkrati sončno-vetrna elektrarna" (2. del)

Foto: osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Jože Kos, dolgoletni podjetnik in ustanovitelj podjetja Mizarstvo Kos in več poslovnih združenj, ki je v svojem lokalnem in širšem okolju poznan kot človek z veliko življenjske energije, vizionar, motivator, organizator in velik povezovalec ljudi, nam je v včerajšnjem intervjuju predstavil svojo poslovno pot in svoj pogled na stanje slovenskega gospodarstva in družbe. 

V prvem delu intervjuja nam je povedal o svojih podjetniških začetkih in o izkušnjah, ki jih je z leti pridobil v poslovnem svetu in pri sodelovanju z najrazličnejšimi ljudmi, ki si ga lahko preberete tukaj.


V današnjem intervjuju pa smo si bolj podrobno ogledali njegovo delovanje na področju povezovanja ljudi. 

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Moja želja je, da bi delal do devetdesetega leta. Če mi bo Bog dal zdravja. Rad bi skupaj z različnimi strokovnjaki razvil obdobje lesene dobe. Verjamem, da se bomo ponovno vrnili nazaj k naravi. Neke stvari so predvidljive. Ko sem pred tridesetimi leti v naši vasi napovedal, da bosta ostala le dva ali trije kmetje, so se mi smejali. Tako kot je bilo predvidljivo to, je na primer predvidljivo tudi, da bomo imeli čez dvajset, trideset let tečaje, seminarje in šole, ki bodo mlade učili saditi zelenjavo na vrtu in na njivah.

Povejte nam več o leseni dobi ... 

Leseno dobo smo začeli z dediščino. Zato smo v dveh letih in pol v okviru razpisa Las Srce Slovenje skupaj s Turističnim društvom Polšnik in Vinogradniškim društvom Štuc iz Šmartnega pri Litiji naredili projekt Sedem čutni muzej LESARIUS, kjer smo raziskovali delo sedmih različnih lesarskih poklicev, rokodelcev. To so bili kolarji, ki so bili predhodniki avtomobilske industrije. Tesarji so bili predhodniki industrije hiš, mizarji, ki delajo danes čisto drugače, kot so delali nekoč. Takrat je mojster prišel s torbo orodja k hiši in delal pohištvo, danes je pa to industrija. Potem so sodarji, kjer se danes spet dela drugače, kot se je toliko let nazaj. Pa pletarji, rezbarji in strugarji. Teh sedem poklicev smo raziskali in videli, kako je to funkcioniralo petdeset, sto, dvesto let nazaj in kako je bilo to povezano z gozdom. Ta projekt je zasnovan kot delavnica, igralnica in učilnica. Petim osnovnim čutom pa smo dodali še intuicijo in čut za les.
Ljudje se povežemo na osnovi vrednot, na osnovi tega, kar je nekomu pri srcu.

Velik pomen v vašem življenju ima tudi glasba. Ste zborovodja, svojo ljubezen do glasbe pa ste uspeli povezati tudi z lesom.

Ja, zdaj delamo na projektu Vetrnih orgel. To je proces na relaciji les – glasba. Orgle so v veliki meri narejene iz lesa, razen nekatere kovinske piščali. Ostalo – lesene piščali, ogrodje, tipke, pedali – je leseno. Glasba je nekaj, kar človeka navdihuje. Imamo vsega dovolj, nihče ni lačen, nihče ni žejen, če gledam, kaj imajo sedaj moji vnuki in kaj smo imeli mi (govorimo o materialnih rečeh), pa nismo zadovoljni. To pomeni, da je treba najti način, kako bomo zadovoljni. Glasba je eden od načinov. Pri naši hiši smo vsi glasbeniki, vsi smo v takih in drugačnih bendih in zborih. Glasba je nekaj, kar bi želel spraviti v te Vetrne orgle. Gre pravzaprav za orgelsko katedralo, ki bo imela stebre, visoke od tri do štirideset metrov in bodo ponazarjali orgelske piščali. Katedrala bo imela tlorisno obliko Slovenije, spodaj bo v dveh nadstropjih restavracija, v stolpu bodo nameščene orgle, skozi katere se bodo obiskovalci sprehajali. Energetsko pa bo to sončno-vetrna elektrarna. Obiskovalci bodo prišli z električni vozili, tukaj jih bodo lahko napolnili. Glavna točka tega projekta je razvoj turizma in s tem ohranitev in nadgradnja podeželja.

Vključili bomo tudi kmetijski sektor. Slovenski kmet dobi subvencijo, tuji industrialec ima od tega korist, Slovenec pa mora iti v službo, da lahko vzdržuje traktor. Tu nekaj „ne štima“. Želel bi, da razmišljamo, kako bi pomagali kmetu razvijati produkte, ki jih potem ponudimo v okviru turistične in druge ponudbe. Druga stvar je, da razmišljamo, kaj bi naredili na področju lastništva gozdov, ker bomo imeli sicer čez sto let v gozdu sama drva, potrebujemo pa kvalitetno surovino.
Današnji svet je pomešal to, kar smo dobili z Božjim darom. Smo različni in to je treba spoštovati. Zgled pa mora ostati naravna družina. Ata in mama sta tista, kjer je posledica otrok.

Razvijamo tudi leseno hišo za eno osebo. Gre za bivanje v recimo tretjem življenjskem obdobju. Hiša je premična in jo lahko starostnik postavi na dvorišče svojega otroka, ohrani samostojnost, a je blizu svojim.

Foto: osebni arhiv


Naslednje področje je kulinarika. Kako pripraviti določene produkte za shranjevanje, pripravo, serviranje in pakiranje živil. Iz ogromno raznoraznih odpadkov, če tako rečemo, bomo izdelovali produkte za kulinariko. Peta stvar je šport, razvijamo "Fit train" zgodbo vrtne železnice v povezavi z gozdom in lesom. Kako ljudi motivirati, da se rekreirajo. Potem je tu še moda, kako spraviti les v modo. Ne samo za nakit, tudi obleke. Iz lesa lahko delamo tekočine, iz tega pa z določenimi tehnologijami tudi tkanino.

Idej torej ne zmanjka …
Vse to se dogaja na poti delovanja. Najdeš tega in onega, skozi različne projekte nastajajo ideje.

Se pravi, ste vizionar?

Gre za iskanje rešitev na teh področjih. Zakaj lesena doba? Ne gre za to, da gremo sto let nazaj. Gre za to, da se spet povežemo z naravo, najdemo nove priložnosti za delovanje, nove produkte in zdravje. Pri zdravju me je navdušila japonska filozofija, kjer je to že del uradne medicine. Bolniku se na recept predpiše, da mora it skozi metodo Šinrin-joku (japonska gozdna kopel). Pri nas je problem, da človeka, ki ima psihične težave, ne spraviš v gozd.

Naravno zdrav človek, ki ima težave, nagonsko išče gozd. Gre na sprehod, po gobe ...

Če si v ravnovesju, da lahko to čutiš. Ljudje, ki imajo težave, tega ne čutijo.

Kaj pa vaši »zakonski« projekti?

Z ženo sva isti letnik. Moram povedati, da so trije vogali pri hiši njena domena, praznovanje najinih okroglih obletnic pa je tudi malce neobičajno. Ko sva bila stara štirideset let, sva povabila 40 zakoncev in posadili smo štirideset sadnih dreves. Za petdeset sva zbrala petdeset petdesetletnikov (Abrahamov ključ Srca Slovenije), ki smo darovali za nove orgle v cerkvi. Za šestdeset sva poiskala šestdeset drevesnih ministrov (Za vnuke živimo, drevesa sadimo), skupaj s slavljenci smo posadili 60 različnih sadnih sort in naredili dendrološki drevored, za sedemdeset pa želimo zbrati sedemdeset lastnikov gozdov (Vetrne orgle). Gre za zgodbe v ozadju, ki oplemenitijo praznovanje, ki osmislijo življenje, ki dajo tudi širšemu krogu ljudi ideje in razmišljanja. Obenem nastajajo nove poslovne povezave, imamo pa se tudi zelo prijetno. V šestih letih pred korono sva obiskala že več kot dvesto zakoncev, ker delamo projekt Pot spoznanj. Vedno najdeš ljudi in oni najdejo spet nekoga drugega. Svet je majhen, vedno nekdo nekoga pozna, to so te sinergije, posel in vse, kar živimo in delamo. Ljudje se povežemo na osnovi vrednot, na osnovi tega, kar je nekomu pri srcu. Če vidim, da nekdo razmišlja neumnosti, bom težko z njim delal neko nadgradnjo. Zato imam rad ljudi, ki imajo družine, ki se spoštujejo, ki imajo veliko otrok in prevzamejo odgovornost zase in za druge.

Foto: osebni arhiv / Abrahamov ključ Srca Slovenije


Foto: osebni arhiv / Organist Jože Kos s pevci in obnovljene orgle na Polšniku


Kakšna spoznanja so vam prinesli ti obiski?

Ko smo delali projekt Abrahamov ključ Srca Slovenije, sva pri stosedeminštiridesetih petdesetletnikih, ki sva jih z ženo obiskala v osmih mesecih, ugotovila, da so ljudje, ki so stari petdeset let, nekateri zelo otročji, zanimajo jih predvsem zabave, fešte itn., brez nekega smisla. Drugi pa so zelo stari, za pokopati. Ugotovila sva, kdo je najbolj razvit, ko je star petdeset let. To so zakonci. Tisti, ki so se odločili in vztrajali v zakonu in delali na njem. Včasih je veljalo, da se moraš poročiti in ostati poročen. Danes pa živimo „bomo poskusili, če bo šlo“, nihče pa se ne sprašuje o ranah, o problemih, ki nastanejo, ko gredo narazen.

Foto: osebni arhiv / Pot spoznanj


Ugotovila sva še nekaj. Današnji svet je pomešal to, kar smo dobili z Božjim darom. In s tem, da smo različno spolno usmerjeni. Smo različni in to je treba spoštovati. S tem nimam nobenih težav. Zgled pa mora ostati naravna družina. Ata in mama sta tista, kjer je posledica otrok.

Med temi zakonci, ki sva jih obiskala, sva ugotovila tudi, da so navzven mnogi videti krasni, čez en mesec pa se ločijo. Včasih kdo reče, ko pridemo, kakšna so pa pravila igre, da sva midva zgledna? Ni pravil, vidva morata vedeti, ali sta zgledna ali ne. To pomeni, če sta se skregala in sta si v naslednji minuti odpustila, potem sta že zgledna. Če pa trmoglavita mesec ali dva, potem nista zgledna. To pomeni, da moraš sam razčistiti ta odnos. In v tem kontekstu lahko rečem, da smo se skozi te projekte veliko naučili.
Družbi je treba pokazati prave vrednote. Ljubezen in spoštovanje.

Kakšni so cilji teh projektov?

Osnovni cilj projekta Pot spoznanj je to, da je treba družbi pokazati prave vrednote. Ljubezen in spoštovanje. Ata in mama napolnita državni budžet. Ata in mama podpirata vso cerkveno strukturo. Ata in mama postavljata vso prihodnost. Njiju moramo postaviti za zgled! Pot spoznanj se začne na datum poroke. Na datum odločitve. Ker zdaj je treba pa delati. Pridejo otroci, pridejo problemi, preizkušnje, skušnjave in različni izzivi v življenju. Namen tega projekta je, da poiščemo zgledne zakonce. Recimo Marija in Andrej Štremfelj sta v projektu, prva zakonca na Mont Everestu. Imamo zakonca, ki imata podjetja v osemdesetih državah po svetu. Do tistih preprostih, ki imajo osem otrok in trideset vnukov.

Kaj je zgledno?

Da vse skupaj funkcionira. Eden ima takšno poslanstvo, drugi drugačno. Jaz pravim, če ne znaš delati dobro, vsaj nič ne delaj. Če pa znaš delat dobro, pa nekaj naredi. In to je tisto, kar človek pričakuje v neki družbi.

Cilj projekta Pot spoznanj je postaviti na piedestal ljudi, ki so zgledni, ki nekaj dobrega delajo, in če bomo našli v Sloveniji deset tisoč takšnih ljudi, pomeni, da imamo v Sloveniji zdravo jedro. In to je namen.
Rad imam ljudi, ki imajo družine, ki se spoštujejo, ki imajo veliko otrok in prevzamejo odgovornost zase in za druge.

Zelo ste povezani tudi z vašim lokalnim krajem (Polšnik nad Litijo), ki je pravzaprav kot neka idilična skupnost …

Ja. Lepšega nikjer ni kraja kot je Polšnik nad Litijo, srečni vsi, ki tam živijo, če le skrbi jih ne težijo. Je cela pesem naše pesnice Pavle Voje, ki ima petnajst kitic, ta je prva.

[gallery_media_slugs=polsnisko-srce-iz-200-domacinov.jpg,pohod-od-cerkvice-do-cerkvice-polsnik-2.jpg,posnetek-zaslona-357.png,posnetek-zaslona-356.png,velika-preska_navdihujoce-okolje-obdano-z-gozdovi.jpg]



Živimo pod okriljem romarske cerkve Lurške Matere Božje, ki je bila zgrajena pred 120 leti. Tukaj sem že 40 let organist in zborovodja, prepevam pa tudi v moškem zboru, ki bo naslednje leto praznoval 50 let neprekinjenega delovanja.

Veliko stvari je, ki jih počnemo v kraju. Imamo projekt Županovizija, ki ga povezujemo s projektom Od cerkvice do cerkvice. To je naš tradicionalni junijski pohod, ki ga vodi v povezavi z vsemi društvi naše Turistično društvo Polšnik že 27 let.

Pa Kmečki dan, ki ga več kot 20 let organizira naše Društvo podeželskih žena in deklet. Prireditev s poudarkom na snovni in nesnovni dediščini.
Cilj projekta Pot spoznanj je, postavit na piedestal ljudi, ki so zgledni, ki nekaj dobrega delajo in če bomo našli v Sloveniji deset tisoč takšnih ljudi, pomeni, da imamo v Sloveniji zdravo jedro.

Z različnimi orodji in različnimi prireditvami se na nek način vzgaja. Ljudje se lažje razumejo med seboj, če se najdejo v podobnih interesnih skupinah. V kraju imamo osem društev.

Razvijamo tri stebre: to so gospodarski, prireditveni in romarski. Zaradi tega smo dobili leta 2011 tudi evropsko nagrado. Imamo Klub D – drugačnih, drznih, dobrotnikov, direktorjev … domislic desne možganske sfere … Po domače bi rekel klub vaških posebnežev. To je intelektualna ekipa, ki »brainstorma« za različne projekte in išče rešitve za danes in jutri.

Poleg povezovalnega Turističnega društva, društva podeželskih žena in deklet še Gasilsko društvo že več kot 90 let, Lovsko družino skoraj 80 let, Športno društvo 25 let in Kulturno društvo Pavle Voje že več kot 40 let. Pa društvo izgnancev in KO Rdeči križ. Naša krajevna skupnost Polšnik ima približno osemsto prebivalcev. Imamo devetintrideset podjetij v trinajstih vaseh. Vsako leto pripravimo več kot 50 prireditev. Res smo razgibana skupnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike