Sveta Terezija Deteta Jezusa – Mala cvetka in cerkvena učiteljica

Danes, 1. oktobra, goduje sveta Terezija Deteta Jezusa, ki je zaradi svoje ponižnosti znana tudi kot Mala cvetka, kot se tudi sama imenuje v svoji Povesti duše. Rodila se je kot Marija Frančiška Terezija Martin 2. januarja 1873 v Alençonu v Franciji in umrla 30. septembra 1897 v Lisieuxu v Franciji, kjer je stoji mogočna, njej posvečena bazilika. Stara je bila komaj 24 let. Bazilika svete Terezije v Lisieuxu vsako leto privabi več kot dva milijona romarjev, kar jo uvršča na drugo mesto med najbolj obiskanimi romarskimi kraji v Franciji, takoj za Lurdom.

Vzgojena v krščanskem duhu

Sveta Terezija se je rodila na deviški zemlji, »da je vzbrstela na sveti zemlji, tako rekoč prepojeni z deviškim vonjem,« kot se opiše v Povesti duše. Oba njena starša sta hotela stopiti v samostan, vendar to nobenemu ni uspelo, očetu Ludviku Martinu ne zaradi neznanja latinščine, materi Zeliji Guérin pa ne zaradi šibkega zdravja. Zanimivo je tudi, kako sta se spoznala. Ko je nekega dne Zelija Guérin šla čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo naredil globok vtis. Notranji glas ji je rekel, da je ta pravi zanjo. To pa ni bil nihče drug kot ravno Ludvik Martin. Kmalu sta se poročila, in to opolnoči v cerkvi Naše ljube gospe v Alençonu v ožjem družinskem krogu.

Ta uvod je potreben, da lažje razumemo življenjsko pot svete Terezije. Pri njenih starših je zanimivo še nekaj: Ludvik Martin je sprva hotel živeti s svojo ženo kot brat, torej brez intimnosti. Šele neki dober spovednik je spremenil ta nazor.

Sveta Terezija se je torej res rodila na sveti zemlji. Kot smo videli, sta ji že življenjski poti njenih staršev dali dobre nastavke za svetost, čeprav je morala še zelo veliko postoriti sama.

Rodila se je kot najmlajša od devetih otrok. Dva brata in dve sestri so ji umrli še zelo majhni, tako da je odraščala s še štirimi sestrami. Vzgojena je bila v močnem krščanskem duhu, vsako jutro so šli k maši ob 5.30 zjutraj. Martinovi so bili dobrodelni, obiskovali so bolne in ostarele ter tu in tam gostili popotnika pri družinski mizi. Mala Terezija je kot goba vse to vpijala vase. Že kot otrok se je igrala, da je redovnica.

Ko je bila Terezija stara komaj štiri leta in pol, ji je umrla mati. Takrat se je zanjo končalo srečno obdobje, kot pravi sama. Na srečo je imela ljubečo družino, ki ji je stala ob strani.

Tri mesece po smrti svoje žene se je Ludvik Martin z družino preselil v Lisieux, kjer je živel Zelijin brat Izidor z družino. Tam je imel svojo lekarno. Ludvik je najel čedno prostorno podeželsko hišo Les Buissonnets. Terezija je tam živela od 16. novembra 1877 do 9. aprila 1888, ko je stopila v karmeličanski samostan. V Lisieuxu je rodna sestra Pavlina za Terezijo prevzela vlogo matere.

S sestro Celino sta hodili v šolo k benediktinkam v Lisieuxu. Bila je med najboljšimi učenkami, zato so se sošolke iz nje norčevale. Kot pravi sama, je bilo to pet najbolj žalostnih let njenega življenja. Če ne bi bilo sestre Celine, se verjetno ne bi mogla šolati.

Ko je bila Terezija stara devet let, je njena sestra Pavlina, na katero je bila zelo navezana, stopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu. V Povesti duše pravi: »Pavlina je zame izgubljena!« Terezija je bila čisto poklapana.

V tem času je bila Terezija veliko bolna. Ozdravela je šele 13. maja 1883, ko se ji je nasmehnila Devica Marija z družinskega kipa. Terezija je trpela tudi za skrupuloznostjo, boleznijo za katero sta trpela tudi sveti Alfonz Ligvorij in sveti Ignacij Lojolski. To je neka vrsta obsesivno-kompulzivne motnje, pretirano razmišljanje o grehu (vsaka najmanjša stvar je greh), krivdi in moralni popolnosti. To je zelo huda bolezen, ki povzroča veliko trpljenje.

Popolno spreobrnjenje

Na božični večer leta 1886 pa je Terezija doživela popolno spreobrnjenje. Prebolela je čudno in žalostno razpoloženje, ki se ga ni mogla znebiti vse od materine smrti. Kot pravi: »Bog je napravil majhen čudež, da sem v trenutku odrasla.«

Preden je bila stara 14 let, je sveta Terezija začela brati knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom; ob branju se ji je zazdelo, da je avtor nekaj vrstic napisal posebej zanjo. Knjigo tudi večkrat omenja v svoji Povesti duše.

Že pri štirinajstih letih je želela vstopiti v karmeličanski samostan v Lisieuxu. Najprej je šla do škofa v Bayeux, ker pa ni dobila dovoljenja, je z očetom in sestro Celino poromala v Rim, kjer je samega papeža Leona XIII. prosila, da bi lahko vstopila v samostan. Papež ji je rekel: »Otrok moj, naredi, kot ti bodo rekli predstojniki. Vstopila boš, če je taka božja volja,« in jo blagoslovil.

Že tu lahko vidimo, kako velika je bila njena želja po vstopu v samostan, da je tudi s tem namenom poromala v Rim in si upala prositi samega papeža … Sveta Terezija romanje v Rim dodobra opiše v svoji Povesti duše. Tiste vrstice je včasih celo zelo zabavno brati, kako opisuje prigode na romanju.

V karmeličanski samostan v Lisieuxu je končno smela vstopiti 9. aprila 1888, ko je bila stara 15 let in 3 mesece. Poglobila se je v dela svetega Janeza od Križa; pravi, da pri 17 in 18 letih ni imela druge duhovne hrane. 8. septembra 1890 je izrekla večne zaobljube in postala pomočnica učiteljice novink. V Povesti duše piše, da je bila kot majhen čopič v božjih rokah, s katerim je Jezus slikal svojo podobo v duše novink, ki so ji bile zaupane.

Med svojim časom v samostanu je imela mistične izkušnje. Vedno se je zavedala svoje majhnosti in nezmožnosti biti velika svetnica. Na nekem mestu je v svoji Povesti duše napisala nekaj takega: »Živimo v stoletju izumov, […] naj bodo Jezusove roke kot dvigalo, ki me dvigne kvišku […].« In ravno po tem je najbolj znana. Po svoji mali poti čisto otroškega zaupanja v Boga.

V karmeličanskem samostanu v Lisieuxu je ostala devet let, ko je 30. septembra 1897 umrla zaradi tuberkuloze. Stara je bila komaj 24 let.

Po smrti

Sveti papež Pij X. je sveto Terezijo Deteta Jezusa imenoval za največjo svetnico modernega časa. 29. aprila 1923 jo je papež Pij XI. razglasil za blaženo, 17. maja 1925 pa že za svetnico. Leta 1997 jo je sveti papež Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico.

Povest duše

Povest duše je zelo zanimiva knjižica, ki jo lahko beremo tudi v slovenščini. Napisala jo je sveta Terezija Deteta Jezusa po naročilu najprej prednice Agneze Jezusove (rodne sestre Pavline) – rokopis A, in sicer pod pokorščino. To je bil torej neke vrste 'ukaz', ki ga je sveta Terezija morala izvršiti. Rokopis B je namenjen sestri Mariji presvetega Srca (rodni sestri Mariji), rokopis C pa materi Mariji Gonzagi (prednici v Karmelu).

Knjižica je zelo zanimiva, saj res opisuje povest duše svete Terezije. Napisana je zelo iskreno; ko naj bi jo izdali, so nekateri celo imeli pomisleke o izdaji, saj je brez olepševanja, pa vendar ne nespoštljivo sveta Terezija pisala o ljudeh, ki so takrat še živeli, zato so vsaj prvo izdajo celo nekoliko cenzurirali. Kolikor je znano, je v slovenščini dostopna originalna, necenzurirana različica.