Je večji problem snemanje ali korupcija in sistemsko zavajanje?

Volitve naslednjo nedeljo ne bodo odločale le o tem, kdo bo vodil vlado, ampak tudi o tem, kaj smo kot narod pripravljeni požreti. Če nekaj »vsi vemo«, to še ne pomeni, da je to tudi sprejemljivo. Z razglasitvijo koruptivnih vzorcev za vsem znana dejstva, se te očitno legitimira kot del slovenske folklore, namesto da bi se jih obravnavalo kot prakse, ki terjajo pregon, odgovornost in posledice. Problem ni le v tem, da se o vsebini ne govori, problem je predvsem v tem, da se nanjo pristaja.

Na predvolilnem soočenju Dela (13. marec) je med Alenko Bratušek (Svoboda) in Vladimirjem Prebiličem (Preporod) prišlo do burnega besednega spopada glede stanja korupcije v državi. Ministrica za infrastrukturo je kot strela z jasnega izstrelila, da se v javnosti o korupciji govori čisto preveč. Prebilič ji je v odgovor postregel s podatki – po najnovejšem Indeksu zaznave korupcije (CPI) za leto 2025, ki ga je organizacija Transparency International objavila 10. februarja 2026, se je Slovenija med 182 državami uvrstila na 41. mesto – kar pomeni padec za pet mest. Hkrati je opozoril, da Slovenija še vedno ni implementirala 15 priporočil, ki nam jih je izdalo protikorupcijsko telo Sveta Evrope GRECO. Ob tem je izpostavil 18 milijard evrov, ki jih ta vlada trenutno upravlja v okviru različnih projektov, in poudaril, da so to pač dejstva, ne pa nekaj, kar bi si on izmislil. Poudaril je, da smo pri stopnji korupcije na lestvici v rangu Bocvane in Ruande. »Seveda, če pa takole javno govorite,« je besnela ministrica. So torej za stanje v državi krivi tisti, ki na nepravilnosti opozarjajo, ne pa tisti, ki jih izvajajo ali pa dopuščajo?

Alenka Bratušek meni, da se v javnosti o korupciji govori čisto preveč.

Res je, da je soočenje potekalo v občutljivem času. Najprej je turško gradbeno podjetje Yapi Merkezi, ki je gradilo drugi tir, proti Sloveniji sprožilo sodni postopek – po njihovih obtožbah naj bi projektno podjetje 2TDK in DRI le navidezno delovala neodvisno, v resnici pa naj bi bila pod vplivom ministrstva za infrastrukturo in vlade.

Nato so tik pred volitvami v javnost pricurljali še nekateri zgovorni zvočni posnetki. V enem izmed njih je omenjena tudi Bratušek – nekdanja generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković naj bi generalni sekretarki vlade Barbari Kolenko Helbl razlagala o tem, »kje Alenka krade«. O tem naj bi ji govoril Tičar – po vsej verjetnosti gre za Bojana Tičarja, nekdanjega direktorja Direkcije RS za infrastrukturo, ki ga je vlada na predlog Alenke Bratušek razrešila novembra 2023. Ministrica je obtožbe na posnetku označila za laži in proti neznanemu storilcu vložila kazensko ovadbo. Kazenske ovadbe torej ni vložila proti Vesni Vuković, ki naj bi obtožbe izrekla, pač pa proti neznani osebi, ki je zadevo posnela.

Da se ukvarjamo predvsem z napačnimi problemi, se je izkazalo tudi v primerov video posnetkov, v katere so se s prevaro ujeli nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, odvetnica Nina Zidar Klemenčič, nekdanji direktor Gen energije Dejan Paravan, nekdanji prvi nadzornik DARS Jože Oberstar in še kdo. Na posnetkih v vlogi lobistov ali posrednikov neznancem lahkotno razlagajo o tem, kako v naši državi potekajo kupčije. Z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem se da za 10 odstotkov dogovoriti vse, je povedala odvetnica. In dodala, da mu niti sodni postopki nič ne morejo. Nekdanja pravosodna ministrica pa je razlagala o delovanju globoke države, v kateri izza kulisja še vedno deluje tudi Milan Kučan, Janković pa ima zelo veliko vpliva. Robert Golob še naprej obvladuje Gen-i. O družbi Gen-i je govoril tudi Paravan, po njegovi oceni bi bili za družbo najboljši dve poti: da je stoodstotno v lasti države ali pa da se jo sprivatizira. Slednja pot je za državo boljša – bolje je, če ima 40 odstotkov od veliko, kot 100 odstotkov od manj.

Lahko govorimo, da je Slovenija ugrabljena država

»Položaj je zelo grozen, zgrožen sem,« je za 24ur ogorčeno komentiral Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete. »Dami sta govorili, da imamo oblast, ki deluje koruptivno. Da se odločitve sprejemajo nepregledno, da se dajejo podkupnine,« je povzel nekaj vsebine posnetkov ter priznal da je bil naiven in mislil, da kljub vsemu živimo v urejeni državi. A če imamo v družbi tako slabo stanje glede etike in integritete, lahko po njegovi oceni govorimo, da je Slovenija ugrabljena država. »Izrečene izjave ne morejo kar ostati v zraku,« je opozoril na to, da se zadeve na sme kar pomesti pod preprogo. Seveda je treba ugotoviti tudi to, kdo in zakaj je posnetke naredil, a je toliko bolj pomembna njihova vsebina.

Pirnat je priznal, da je bil naiven in mislil, da kljub vsemu živimo v urejeni državi. 

A po reakcijah sodeč se je težko znebiti občutka, da jih kar precej v tej državi s Pirnatom ne deli mnenja. »Rad bi povedal, da niso vsi ljudje skorumpirani, jih je pa veliko – tako da je v Sloveniji to že skoraj tradicija. Se pa tudi mi pohecamo, da osebe na posnetkih niso povedale nič novega,« je dejal Filip Dobranić na tiskovni konferenci, kjer so v družbi 8. marca in novinarja 'razkrili', da naj bi šlo za delovanje izraelske obveščevalne službe in predvidljivo namignili še na povezavo z Janezom Janšo. Inštitut 8. marec v svojih zapisih trdi, da je novinar Borut Mekina pridobil dokaze – čeprav je na tiskovni konferenci sam povedal, da gre za besede njegovega vira, ki naj bi »neka Izraelca« videl na Trstenjakovi. Nepotrjene besede neznanega vira pač niso dokaz – in v tistem trenutku ni bilo prav nič potrjeno. Po poročanju medijev naj bi Sova neuradno potrdila, da so bili Izraelci v Sloveniji – kar z aplikacijo Flight Radar in malo domišljije lahko naredi praktično vsak. Danes pa je Vojko Volk sporočil, da naj bi se po podatkih Sove Izraelci res ustavili na Trstenjakovi, obisk na sedežu SDS pa zaenkrat ni potrjen. Tam so namreč tudi drugi prostori in v javnost je že prišla informacija, da naj bi bila tam stanovanja, v katerih nihče ne stanuje. Bi lahko bili lastniki Izraelci?

Dobranič ni prvi, ki je izrekel te besede in izpostavil, da itak vse že vemo. Že prejšnji teden je Matej Grošelj v Večeru spraševal, ali smo sploh izvedeli kaj bistveno novega. »Je v Sloveniji res skrivnost, da ima predsednik vlade izrazit vpliv? Je skrivnost, da je Milan Kučan pomemben politični akter, Zoran Janković pa nedotakljiv pred roko pravice,« je vprašal in ocenil, da če na ravni družbe normaliziramo javne objave »delno zmontiranih zasebnih pogovorov posameznikov, ki uradno niso več del političnega sistema, legitimiramo nelegalne vdore v polje zasebnosti«. Po njegovih besedah so bile kolateralna žrtev nezakonite prisluškovalne operacije posamezniki, ki so se naivno ujeli v pasti sodobnega političnega boja. Ali gre res le za 'kolateralne žrtve' ali morda za sostorilce, bi bilo seveda treba najprej raziskati. Tudi Pirnat se je npr. začudil nad dejstvom, da je odvetnica očitno bila poleg kaznivega dejanja, pa ga ni naznanila – kot da bi v njem sodelovala, je pripomnil.

Kaj pa če je vse res?

In če Grošlju odgovorimo na vprašanja: da, res je, da ni bilo slišati kaj dosti novega. Na desni strani kar naprej opozarjajo, da je Kučan stric iz ozadja, ki še vedno vleče vse niti, da je Janković nedotakljiv, ker je – kot je sam povedal – nasprotnik Janeza Janše, in še marsikaj. Vendar pa je težava v tem, da v levem taboru tovrstne navedbe ves čas zavračajo in prikazujejo desnico takorekoč za noro, paranoično. Milan Kučan je seveda le navaden upokojenec in čisto nič drugega. Gre torej za 'javne tajne', ki pa jim ljudje, tudi s pomočjo načina poročanja medijev, nujno ne verjamejo povsem. In ja, seveda je lažje verjeti romantičnim različicam zgodbe, kot pa sprejeti, da živimo v ugrabljeni državi.

Slišali nismo nič novega, smo pa dobili potrditev strani, ki 'nič novega' praviloma zanika. In to je pomemben korak na poti do razsvetljenja ljudi oz. do resnice. In še to: človekove pravice so bile ustvarjene, da ščitijo posameznika pred vsemogočno državo, ne pa da ščitijo vplivneže, ki trgujejo z vplivom. Ko se zasebnost uporabi kot ščit za netransparentno politično delovanje, ta lahko postane tudi orodje za prikrivanje zlorab. Normalizacija ustaljenih koruptivnih praks v dostojnih demokratičnih državah pač ni (ali pa ne bi smela biti) normalna.

Slišali nismo nič novega, smo pa dobili potrditev strani, ki 'nič novega' praviloma zanika. In to je pomemben korak na poti do razsvetljenja ljudi oz. do resnice.

»Če se prisluhi izkažejo za resnične, potem živimo v ugrabljeni državi,« je bil poleg Pirnata jasen tudi evropski poslanec in kandidat na državnozborskih volitvah Prebilič, ki je v zadnjem času marsikaj občutil na lastni koži. Če ne prej, mu je delovanje v naši državi verjetno postalo jasno, ko so mu na Pop TV praktično čez noč odpovedali nastop na predvolilnih soočenjih in mu s tem najbrž zapečatili usodo na volitvah. Potezo so podprli z rezultati javnomnenjske ankete, ki je Prebiliču po novem kazala slabši rezultat. Namesto njega so povabili Pirate, ki so imeli morda glas in pol več. Tudi to je ena od javnih skrivnosti, za katero ljudje ne vedo prav dobro, če bi ji verjeli – ali se javnomnenjske ankete oblikujejo po željah plačnika? Nepridiprav je nedavno povedal, da en odstotek podpore v anketi stane 7.000 evrov. Morda ni res, a zadnji dogodki kažejo, da morda pa tudi je. Mogoče tudi Janša o ukradenih volitvah ne jamra zato, ker ne zna izgubljati – morda le predobro pozna zakulisne igre? Kot vidimo, posnetki niso problematični samo zaradi vsebine. Problematični so tudi zaradi priznanj, ki pod vprašaj postavlja kredibilnost velikega dela leve opcije. Poleg tega pa odpirajo vprašanja, kaj vse je še res.

Posnetki so problematični tudi zaradi priznanj, ki pod vprašaj postavlja kredibilnost velikega dela leve opcije. Poleg tega pa odpirajo vprašanja, kaj vse je še res.

Inženiring javnega mnenja pred volitvami dela z vso paro

Kakšno javno mnenje želijo sproducirati mediji, je v zadnjih dneh lepo razvidno. Poleg sporočil, da nismo izvedeli nič novega, so namreč skoraj vse naslovnice zgodbo z izraelskimi vohuni prikazale, kot da gre že za preverjeno resnico. »Letala iz Tel Aviva, agenti izraelske zasebne obveščevalne agencije Black Cube na sedežu SDS in njihovi posnetki pretresajo kampanjo,« so zapisali na Delu, ki je včasih veljal za resen medij. Da Necenzurirano zapiše naslov »Madžar, ki je bil žrtev Janševih Izraelcev: kako so me lovili na Dunaju,« je pričakovano. Da na podoben nivo pristane tudi Delo, pa je – milo rečeno, precej žalostno. Večer je bil še toliko bolj ekspliciten in je pojasnil, da celotna zgodba ponuja še večjo motivacijo za udeležbo na volitvah, »saj se ljudje lahko vprašajo, kdo za vraga v tej državi misli, da bo zmagal na volitvah na način, da se prisluškuje posameznikom in se jih nezakonito snema /.../«. Dnevnik je poročal, da se je na razkritje novinarja Boruta Mekine – da so se sodelavci izraelske obveščevalne službe Black Cube decembra na sedežu stranke SDS srečali z Janezom Janšo – odzval nekdanji direktor naše obveščevalne službe. »Janša se je sestal z izraelskimi strokovnjaki za umazane kampanje,« je napisala Mladina in tako naprej. Pred volitvami se je propagandni aparat ponovno pokazal v vsej svoji veličini in brez dvoma se bo koga prepričalo, da v nedeljo obkroži »pravega« kandidata. Ali pa se bo vsaj še malo utrdilo prepričanja, ki jih v času, ko ni volitev, javnosti predajajo nekoliko bolj subtilno.

Ko se nepreverjene trditve in domneve začnejo predstavljati kot dejstva, se briše ločnica med novinarstvom in propagando. Ko osrednji mediji namesto o vsebini priznanj o desetodstotnih provizijah in ugrabljeni državi raje razpravljajo o tem, katera letala so pristala na Brniku in kdo je koga videl na Trstenjakovi, pravzaprav postanejo del istega aparata, ki naj bi ga preiskovali. S tem novinarstvo prestopi rubikon: ne poroča več o korupciji, ampak postane njen varnostni mehanizem. Če je bila včasih četrta veja oblasti tista, ki je politiko silila k odgovornosti, je danes postala njen sostorilec pri vzdrževanju statusa quo – vsaj tako je videti. Namesto da bi mediji politikom neusmiljeno nastavljali ogledalo, so očitno postali njihovi scenaristi, ki v predvolilnem času skrbijo za pravilno javno mnenje in prav tak volilni rezultat.

Ko osrednji mediji namesto o vsebini priznanj o desetodstotnih provizijah in ugrabljeni državi raje razpravljajo o tem, katera letala so pristala na Brniku in kdo je koga videl na Trstenjakovi, pravzaprav postanejo del istega aparata, ki naj bi ga preiskovali.

Bomo glasovali za nadaljnjo korupcijo?

Da ne bo pomote, namen Domovine ni, da bi v tej zgodbi brez dokazov kogarkoli obtoževali ali pa ga branili. Dopuščamo možnost, da je vse zakuhal Janša. Ali pa morda Kučan. Mogoče sta bila celo skupaj. Vendar pa obenem upamo, da se bo kdo v tej državi resno lotil tudi vprašanja korupcije in ji končno vsaj malo pristrigel krila. Naša država na tem področju ne napreduje, po lestvici sodeč celo pada. S tem, da je Janša večna in edina tema ter pogosto tudi edini volilni program nasprotnih strank, si ne delamo prav nobene usluge. Jo pa delamo tistim, ki si – tudi na naš račun – polnijo žepe in slabijo našo državo. Danes je jasno, da bi moral biti ključni element programov strank prav boj proti korupciji, ki se je že tako zažrla v spore našega sistema, da je za marsikoga postala normalna. Volitve naslednjo nedeljo ne bodo odločale le o tem, kdo bo vodil vlado, ampak tudi o tem, kaj smo kot narod pripravljeni požreti.

Volitve naslednjo nedeljo ne bodo odločale le o tem, kdo bo vodil vlado, ampak tudi o tem, kaj smo kot narod pripravljeni požreti.