Je v to, kar se dogaja pri zakramentu, nujno treba verovati, da bo zakrament zares veljaven?

Pred nekaj dnevi je bil na Domovini objavljen članek, ki je povzel novi dokument Mednarodne teološke komisije na temo odnosa med vero in zakramenti. Ker je požel kar nekaj zanimanja bralcev, nadaljujemo razmišljanje. Mar je za to, kar se dogaja pri zakramentu, nujno treba tudi verovati, da bo zakrament zares veljaven?

Dva pogleda na zakramente: pravni in odnosni

Posebno novih odgovorov dokument ni prinesel, saj se bomo pri vprašanju vere in zakramentov vedno zatikali in zataknili, ker se tukaj, po mojem mnenju, srečata dva precej različna pogleda na svete stvarnosti: pravni in odnosni pogled na zakramente. Ta dva bi se morala dopolnjevati, si pa rada nasprotujeta.

Skrajno resne razloge je po mojem treba imeti za to, da bi ne podelili svetih zakramentov tistim, ki zanje prosijo.

Že samo vprašanje: »Kakšna/kolikšna vera je potrebna za veljavnost zakramenta«, je po mojem tipično pravno vprašanje, čeprav govori o duhovnih stvareh.

Zakramenti so zunanja znamenja Božje pomoči in Božje milosti ljudem. Zato se zakramente da in jih je tudi treba nadzorovati na zunaj (pravno), navznoter pa ni smiselno niti poskusiti, ker gre za oseben stik človeka z Bogom (odnosno).

Ne gre se vtikati v konkreten odnos med Bogom in človekom

In tu se zataknemo: pravno, disciplinsko, zgodovinsko in celo teološko lahko poskusimo urejati (ne)podeljevanje zakramentov, nikakor pa ne moremo dostopati do tistega dela človeka, kjer zakramenti zares delujejo, do svetišča v človeku, kjer je on sam z Gospodom (Gaudium et Spes 16). In še dobro, da je tako …

Po mojem so zelo naivni tisti, ki mislijo, da bodo vse rešili, če bodo na (ne)vernike maksimalno pritisnili in tako dosegli staro slavo katoliške Cerkve. To ni nič drugega kot pretvarjanje, da se odnos (ne)vernika z Gospodom da urediti pravno-formalno. Žal ni tako preprosto.

Ravno tako ne bo šlo z nekritičnim deljenjem zakramentov vsevprek, za kar se pa tako ali tako ni treba bati. Medtem, ko se razpravlja o potrebi vere za krst in poroko, mnogi naši župniki niso prepričani, koliko in če bodo letos krščevali, predvsem pa ne vedo, kako bo z vpisom k verouku jeseni.

Poroka, krst in spoved

Vere se enostavno ne da kontrolirati. Spomnim se izkušenega, dobrega župnika, ki je pripovedoval, da nikdar ne gre na hitro presojati zaročencev in njihove pripravljenosti na zakon. Po dolgih letih župnikovanja in množici porok je namreč ugotovil, da so razpadli zakoni, ki jih je imel za najbolj zgledne, zlato poroko pa obhajali pari, katere je ob poroki na tiho presodil kot popolnoma nepripravljene.

Pri krstih je zadeva ravno tako zelo zanimiva. Kot duhovnik nimaš druge možnosti, kot da starše izrecno opozoriš, da bodo, če otroka ne bodo vzgajali v veri, pri obredu lagali. Pa potem v vsakem primeru krstiš, ker gre za otroka, ne za starše. Otrok je tako vsaj vcepljen v krščansko skupnosti: na zunaj, pravno. Kako je z odnosom, pa ne vemo: ne župnik, ne mama, ne oče, ne sveti oče. Samo Gospod Bog.

Sedanji sistem, če ga poskušamo pogledati od daleč, ostaja približno takšen, kakršen se je oblikoval najkasneje v času Marije Terezije.

Pa še en primer, tokrat iz svete spovedi. Profesor cerkvenega prava me je pri enem predavanju vprašal, kdaj vem, da kot spovednik lahko dam odvezo. Kot povprečen piflar sem mu zrecitiral pravno-liturgične sestavine svete spovedi, ki bi jih po mojem bilo treba izpolniti. Profesor pa me prekine in pravi: »vse od tega drži, ampak da boste dali odvezo, pa boste vedeli že po tem, ko nekdo zagrabi kljuko od vrat spovednice.« Dobra poanta: dejstvo, da nekdo pride k spovedi, je povsem dovolj, če situacija ni nekaj posebnega, kar pa se rešuje na druge načine.

Kakorkoli obračamo: skrajno resne razloge je po mojem treba imeti za to, da bi ne podelili svetih zakramentov tistim, ki zanje prosijo. Saj nihče ne pride iz hudobe ali zaničevanja, kvečjemu nevednosti in brezbrižnosti. A kako naj jaz to sodim?

Rajnka Avstro-Ogrska pastorala

Tako je in bo, dokler bomo nadaljevali z zakramentalno prakso, ki ob birokraciji, pripravah, potrdilih in včasih precej zakoreninjenih vnaprejšnjih predsodkih bolj spominja na upravno enoto kakor na stik z Gospodom. Alternative (še) nimamo.

Sedanji sistem, če ga poskušamo pogledati od daleč, ostaja približno takšen, kakršen se je oblikoval najkasneje v času Marije Terezije. Matičnim knjigam morajo zadostiti ustrezna potrdila, potrdila te pripeljejo do zakramenta, zakrament se uravna po življenjskih dogodkih ali po šolskem sistemu, šolski sistem narekuje šolski tip verouka, takšen verouk je spojen s sveto mašo (zato se med počitnicami seveda ne hodi k maši), in še in še bi lahko naštevali.

Skratka, ker vero težko presojamo, se zatečemo k pravu, sistemu. Če drugega sistem ni, bo tudi šolski dober …

Skratka, vprašanje glede vere, potrebne za zakramente, je le eno podrobno vprašanje, ki je vpeto v zelo širok okvir sedanjega prejemanja zakramentov. Ustreznih zaključkov se ne da potegniti, ker je že vprašanje samo po sebi postavljeno v pravnem jeziku, ki seveda ustreza trenutnemu »avstro-ogrskemu« pastoralnemu sistemu. Morda pa bi bilo treba premisliti sistem, in bi tudi o podrobnih vprašanjih lažje razglabljali?