Je v Sloveniji mogoče brez posledic javno zagovarjati konservativna vrednotna stališča?
POSLUŠAJ ČLANEK
»Ljubljana, najlepše mesto – vsaj v Sloveniji - predlagam odcepitev od ostale zaostale slovenske kmetije!«
Tako nekako se je glasila objava mlade izobražene Facebook prijateljice, potem ko smo volivci decembra 2015 na referendumu zavrnili Novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in so bili objavljeni izidi glasovanja po volilnih enotah.
V Ljubljani in večjih mestih je bil namreč najvišji delež tistih, ki so glasovali za. Za predrugačenje naravne in tradicionalne definicije zakonske zveze in družine v po njihovo bolj liberalno, svobodno in enakopravno obliko.
Saj veste. Liberalno je napredno. Napredno je moderno. In če si izobražen, to pač enostavno razumeš, podpiraš in o tem modruješ. O moralnosti naprednega se ne sprašuješ, saj napredno v skladu z načelom »vse se spreminja« slej ko prej postane tudi moralno skladno.
In s tem se običajno debata konča. Ti pa ostaneš z etiketo na čelu: konservativen, cerkven, kmet. Oznake, ki žal za marsikoga pomenijo zaostalost, neinteligentnost in neizobraženost. Tako pač je. Vsaj v Sloveniji.
Pa ne le to, še več. Za aktualno oblast predstavljajo posamezniki, ki si upajo javno zagovarjati konservativna vrednotna stališča tudi nevarnost. Lepa in nedavna odmevna primera, ki kar bodeta v oči sta zgodbi Pavla Ravnohriba in dr. Boštjana M. Zupančiča.
Prvi je bil odstranjen iz oddaje Malih sivih celic zaradi javno izraženega stališča in aktivnega angažiranja v referendumski kampanji proti sprejemu novele Zakona o zakonskih in družinskih razmerjih. Drugemu pa po javno objavljenem mnenju na svojem Facebook profilu, da je splav zanj umor, grozi umik kandidature za člana odbora OZN za človekove pravice.
Poleg takojšnje kričeče splošne medijske etikete desen in nazadnjaški je treba seveda tudi ukrepati, saj gre za javno sfero in ta mora ostati »sveta«. Sveta v luči spoštovanja in varstva temeljnih človekovih pravic.
Sliši se utemeljeno in pravilno, saj je njihovo spoštovanje in varovanje jedro naše civilizacije in naš ponos.
A tako kot vse na tem svetu so tudi slednje podvržene zlorabam. Vsak si jih namreč razlaga glede na svoje želje, koristi in potrebe, zaradi česar izgubljajo svojo smer in svojo naravno bit.
In točno to se dogaja v Sloveniji. Pravica do svobode izražanja in pravica do svobode vesti v javnem življenju, kar nazorno ponazarjata gornja primera, pripadata zgolj tistim, katerih stališče se ujema s svetovnonazorsko usmeritvijo slovenske vodilne elite.
Kajti če se ne, je za tvojo karierno pot boljše, da bodisi samega sebe zatajiš bodisi, da si tih in neviden.
Kar pomeni, da je v tem primeru recept za neobremenjeno javno delovanje v naši preljubi domovini življenje v nesvobodi.
Toliko o spoštovanju osnovnih človekovih pravic! Te v svoji čisti in neokrnjeni obliki pripadajo predvsem enako mislečim oz. tako imenovanim »naprednim«.
Pa vendar. Človekove pravice so nedotakljive, neodtujljive, naravne in svete. In če v tej luči pogledamo nanje, je njihova resnica vedno na dlani.
Ampak žal ljudje vedno znova izgubljamo občutek za moralnost oziroma je nočemo videti, saj nas omejuje. In da bi se znebili slabe vesti, skušamo nemoralno upravičiti s pravnim, kar pa je na koncu vedno protipravno.
Tako nekako se je glasila objava mlade izobražene Facebook prijateljice, potem ko smo volivci decembra 2015 na referendumu zavrnili Novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in so bili objavljeni izidi glasovanja po volilnih enotah.
V Ljubljani in večjih mestih je bil namreč najvišji delež tistih, ki so glasovali za. Za predrugačenje naravne in tradicionalne definicije zakonske zveze in družine v po njihovo bolj liberalno, svobodno in enakopravno obliko.
Liberalno-napredni in konservativno-zaostali
Saj veste. Liberalno je napredno. Napredno je moderno. In če si izobražen, to pač enostavno razumeš, podpiraš in o tem modruješ. O moralnosti naprednega se ne sprašuješ, saj napredno v skladu z načelom »vse se spreminja« slej ko prej postane tudi moralno skladno.
In s tem se običajno debata konča. Ti pa ostaneš z etiketo na čelu: konservativen, cerkven, kmet. Oznake, ki žal za marsikoga pomenijo zaostalost, neinteligentnost in neizobraženost. Tako pač je. Vsaj v Sloveniji.
Pa ne le to, še več. Za aktualno oblast predstavljajo posamezniki, ki si upajo javno zagovarjati konservativna vrednotna stališča tudi nevarnost. Lepa in nedavna odmevna primera, ki kar bodeta v oči sta zgodbi Pavla Ravnohriba in dr. Boštjana M. Zupančiča.
Prvi je bil odstranjen iz oddaje Malih sivih celic zaradi javno izraženega stališča in aktivnega angažiranja v referendumski kampanji proti sprejemu novele Zakona o zakonskih in družinskih razmerjih. Drugemu pa po javno objavljenem mnenju na svojem Facebook profilu, da je splav zanj umor, grozi umik kandidature za člana odbora OZN za človekove pravice.
Pravica do svobode izražanja in pravica do svobode vesti v javnem življenju pripadata zgolj tistim, katerih stališče se ujema s svetovnonazorsko usmeritvijo slovenske vodilne elite.
Poleg takojšnje kričeče splošne medijske etikete desen in nazadnjaški je treba seveda tudi ukrepati, saj gre za javno sfero in ta mora ostati »sveta«. Sveta v luči spoštovanja in varstva temeljnih človekovih pravic.
Sliši se utemeljeno in pravilno, saj je njihovo spoštovanje in varovanje jedro naše civilizacije in naš ponos.
A tako kot vse na tem svetu so tudi slednje podvržene zlorabam. Vsak si jih namreč razlaga glede na svoje želje, koristi in potrebe, zaradi česar izgubljajo svojo smer in svojo naravno bit.
Si konservativen? Potem bolje, da si tiho
In točno to se dogaja v Sloveniji. Pravica do svobode izražanja in pravica do svobode vesti v javnem življenju, kar nazorno ponazarjata gornja primera, pripadata zgolj tistim, katerih stališče se ujema s svetovnonazorsko usmeritvijo slovenske vodilne elite.
Kajti če se ne, je za tvojo karierno pot boljše, da bodisi samega sebe zatajiš bodisi, da si tih in neviden.
Kar pomeni, da je v tem primeru recept za neobremenjeno javno delovanje v naši preljubi domovini življenje v nesvobodi.
Toliko o spoštovanju osnovnih človekovih pravic! Te v svoji čisti in neokrnjeni obliki pripadajo predvsem enako mislečim oz. tako imenovanim »naprednim«.
Pa vendar. Človekove pravice so nedotakljive, neodtujljive, naravne in svete. In če v tej luči pogledamo nanje, je njihova resnica vedno na dlani.
Ampak žal ljudje vedno znova izgubljamo občutek za moralnost oziroma je nočemo videti, saj nas omejuje. In da bi se znebili slabe vesti, skušamo nemoralno upravičiti s pravnim, kar pa je na koncu vedno protipravno.
Avtorica komentarja je Ana Uršič
Povezani članki
Zadnje objave

Rusije ni več sram prositi za pomoč Severne Koreje
21. 9. 2023 ob 6:31

V slovenskem šolstvu manjka 4.000 učiteljev? Zakaj se to zdi veliki blef
20. 9. 2023 ob 17:17

Napovednik 115. številke tednika Domovina: Dolenjska ima vaške straže
20. 9. 2023 ob 12:05

Karikatura: Migrantska pot na Zahod
20. 9. 2023 ob 11:46

Tednik Domovina 115: Dolenjska ima vaške straže
20. 9. 2023 ob 11:24
Ekskluzivno za naročnike

Karikatura: Migrantska pot na Zahod
20. 9. 2023 ob 11:46

Tednik Domovina 115: Dolenjska ima vaške straže
20. 9. 2023 ob 11:24
Prihajajoči dogodki
SEP
21
Solo e de camera: Nuša Rejc, violina in trio Setsuna
19:30 - 21:30
SEP
21
Sedma Beethovnova - otvoritveni koncert sezone 2023-24
19:30 - 21:00
SEP
22
Odprtje pohodniške Poti cistercijanov
09:30 - 12:30
SEP
22
SEP
22
70 let Avsenikove glasbe, 2. del
20:00 - 21:25
Video objave

Odmev tedna: Zelene norosti
15. 9. 2023 ob 19:31

Odmev tedna: Davek na zdravo pamet
8. 9. 2023 ob 19:38
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
4 komentarjev
Rajko Podgoršek
Mislim, da ni tako črno in da se jih da. Levi ideološki pritisk seveda je izrazit in se iz določenih družbenih skupin stopnjuje. V medijih denimo se levo pristranskost v izmenjavi mnenj da premagati na dva načina, ki pa se jih konservativci, ali desno-sredinsko usmerjeni niso posluževali in se jih še sedaj premalo poslužujejo:
1. Pri javnih neposrednih debatah je nujna zahteva po uravnoteženosti javnih panelov. Se pravi če so 4 panelisti potem je lahko en skrajno lev, en lev, en pa (desno liberalno) sredinski in en desen. Brez veze se je konservativnemu mnenjskemu voditelju poniževati in iti v panel kjer so zelo lev, lev, dokaj lev in potem še on. Perspektiva je pomembna. Načela je pomembno imeti. To je standard povsod na Zahodu in to je potrebno terjati pri nas.
2. Pri medijskih komentarjih, mnenjih je nujno mreženje. Primer: Če pronicljiv in aktiven komentator kot npr. g. Žiga Turk napiše komentar na SiOLu in to sproži vihar komentarjev in napadov v MSM in levih blogih, se mora konservativno-sredinska srenja organizirati in vključiti v debato z lastnimi komentarji. Tako se breme porazdeli. Dobre misli je potrebno deliti, citirati, podpreti. In tako se navsezadnje učimo pluralnega debatiranja saj se tudi vsi desni ne strinjamo vse med seboj in tudi vsi levi niso popolnoma enoznačnega mnenja. V Sloveniji to še ni standard, v državah kot so ZDA, VB pa na tak način že potekajo zelo pestre medmrežne debate.
3. In da dodamo še, kar se tiče pogovorov z znanci v javnosti. Pogum povedati svoje. Ko se zdi, da vse omizje misli čredno je mogoče potreben samo en da izrazi svoj dvom, pa se mu bo morda pridružil še kdo drug, ki ima v resnici tudi drugačno mnenje od črednega.
sinea
Mislim, da imamo v današnjem svetu eno veliko težavo. Ne znamo sprejeti realnega stanja v družbi. Lahko smo le za ali proti homoseksualnosti (ali bolje posvojitvam te skupnosti), ali za ali proti Cerkvi. Nikomur ni jasno, da stvari niso enobarvne in da je za uspeh potrebno prehoditi neko pot. Danes pa je na svetu veliko lenuhov. Kako lahko nekdo reče, da je proti homoseksualnim porokam? Bodisi ker sebe šteje za "normalnega", če je heteroseksualec in je homoseksualnost greh sama po sebi ali ker ga je k temu nekdo prepričal. Zadeva je zrcalna, če smo proti družinskemu zakoniku, ker se ne strinjamo, da bi se otroka lahko posvojilo v istospolno skupnost. Nihče niti ne bi hotel slišati, da smo morebiti bili nekateri proti družinskemu zakoniku, ker nočemo, da se otroka obravnava kot izdelek na prodajni polici. Ker ne želimo, da bodo v prihodnosti ljudje hoteli otroka z modrimi očmi in svetlimi kodri, sicer ga naj raje ima kdo drug, ki mu "barva" toliko ne pomeni. Morebiti me bo kdo označil kot paranoično, a v tej potrošniško usmerjeni družbi ta pot vodi tja. In hvala Bogu, da je pri nas še toliko kmetavzarjev, ker usmerjajo v drugo pot. Pot, ki zahteva več truda. Pot na kateri bomo izobrazili učitelje, socialne delavce, mame, tete, očete, tete, strice, sosede..., da obstajajo na svetu otroci in odrasli, ki čutijo do istega spola to kar večina čuti do nasprotnega spola (baje je zgolj 1% ljudi istospolno usmerjenih). Da bomo do njih spoštljivi, čuteči, sprejemljivi, da jih bomo gledali skozi "Jezusove" oči in jih ne bomo "kamenjali". Da jim bomo pustili, da se sami odločijo, kaj je greh in kaj ne, kot to delamo heteroseksualci. Da se ne bomo igrali pokroviteljskega Boga, saj je naš Bog tisti, ki pušča svobodo, kdo smo mi, da jo jemljemo? In na tej poti se bomo morali vsi naučiti, da je naša Narava enim nekaj dala in drugim ne. Nekateri lahko imamo otroke, drugi ne. Mi smo pa tisti, ki bomo izbrali pot, ki bo bolj ali manj izkrivljena in bolj ali manj sebična, za dosego cilja, ki ga želimo doseči, za izbiro poti in posledice, pa bomo prevzeli odgovornost. Dokler družba ne bo sposobna takšne senzibilnosti, bi otroci, ki bi bili dani v posvojitev v istospolno skupnost, zelo trpeli. Draga elita, ko se sprejema zakon, je najbrž potrebno najprej oceniti, kakšno je stanje v družbi in ne da se o eno in istih zadevah v nekajletnem obdobju na referendumu ni pametno prepričevati, ali so zadeve dozorele ali ne. Na tak način se večino "posiljuje" s prepričanji manjšine. Kmetavzarji vedo, kdaj je jabolko na drevesu zrelo.
Naj bo čim več takih, ki bodo sposobni vsak dan pomisliti, da je otrok nedolžno bitje, ki želi sprejetost in čas ter ni zgolj ena od alinej na prioritetni lestvici: IMETI.
Želim si strpno domovino. Takšno z levimi in desnimi. Predvsem pa takšno, ki bo govorila, kaj imamo dobrega. Veliko izjemno dobrega imamo. Že to, da lahko povemo svoja mnenja, tudi če so nergaška in pesimistična, je neverjetna sreča.
Ne pozabite tega Slovenci!
Kraševka
CERKEV moramo ločiti od vodstva T-2. Vodstvo Podjetja T2, je kratkoročno gledalo samo na to, da bi rešilo PODJETJE SAMO. S tem pa so vodilni tega podjetja naredili OGROMNO ŠKODO CERKVI in nam VERNIKOM. RTV dobi denar od države in nas državljanov, pa če se s programom RTV strinjamo ali ne. Razvedrilni program je pod nivojem. Mislim da je za to odgovoren GALUNIČ. V kakšno družbo spada pa vsi dobro vedo. T2 je propadel, RTV pa ne bo, pa čeprav bi si večina SLOVENCEV želela drugačni program. TAM DRUGAČNO MISLEČE POČISTIJO.
Škulj
Zapisano drži, dodamo pa lahko še, da veliko ljudi o t.i. progresivnih temah ne razpravlja vsebinsko. Tako za splav denimo pravijo, da dopuščajo svobodo izbire, vendar pa ne povedo kakšno je njihovo mnenje. Ker komur vsaj nekaj kolesc v glavi normalno dela, lahko glede tem kot so homoseksualne poroke in pa predvsem splav pride samo do enega odgovora, kaj je prav in kaj ne. Konservativnost se primerja s kmečkostjo, napredno intelektualno elito pa lahko bržkone primerjamo s hlapčevsko preteklostjo. Težko bi si namreč priznali, če bi pretehtali vsa dejstva, da je resnica drugačna kot pa nam jo narekuje napredna družba, še težje pa je priznanje, da si z morebitnim drugačnim mnenjem ne bi upali na dan.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.