Je v Sloveniji mogoče brez posledic javno zagovarjati konservativna vrednotna stališča?

Mislim, da ni tako črno in da se jih da. Levi ideološki pritisk seveda je izrazit in se iz določenih družbenih skupin stopnjuje. V medijih denimo se levo pristranskost v izmenjavi mnenj da premagati na dva načina, ki pa se jih konservativci, ali desno-sredinsko usmerjeni niso posluževali in se jih še sedaj premalo poslužujejo:
1. Pri javnih neposrednih debatah je nujna zahteva po uravnoteženosti javnih panelov. Se pravi če so 4 panelisti potem je lahko en skrajno lev, en lev, en pa (desno liberalno) sredinski in en desen. Brez veze se je konservativnemu mnenjskemu voditelju poniževati in iti v panel kjer so zelo lev, lev, dokaj lev in potem še on. Perspektiva je pomembna. Načela je pomembno imeti. To je standard povsod na Zahodu in to je potrebno terjati pri nas.
2. Pri medijskih komentarjih, mnenjih je nujno mreženje. Primer: Če pronicljiv in aktiven komentator kot npr. g. Žiga Turk napiše komentar na SiOLu in to sproži vihar komentarjev in napadov v MSM in levih blogih, se mora konservativno-sredinska srenja organizirati in vključiti v debato z lastnimi komentarji. Tako se breme porazdeli. Dobre misli je potrebno deliti, citirati, podpreti. In tako se navsezadnje učimo pluralnega debatiranja saj se tudi vsi desni ne strinjamo vse med seboj in tudi vsi levi niso popolnoma enoznačnega mnenja. V Sloveniji to še ni standard, v državah kot so ZDA, VB pa na tak način že potekajo zelo pestre medmrežne debate.

3. In da dodamo še, kar se tiče pogovorov z znanci v javnosti. Pogum povedati svoje. Ko se zdi, da vse omizje misli čredno je mogoče potreben samo en da izrazi svoj dvom, pa se mu bo morda pridružil še kdo drug, ki ima v resnici tudi drugačno mnenje od črednega.

Mislim, da imamo v današnjem svetu eno veliko težavo. Ne znamo sprejeti realnega stanja v družbi. Lahko smo le za ali proti homoseksualnosti (ali bolje posvojitvam te skupnosti), ali za ali proti Cerkvi. Nikomur ni jasno, da stvari niso enobarvne in da je za uspeh potrebno prehoditi neko pot. Danes pa je na svetu veliko lenuhov. Kako lahko nekdo reče, da je proti homoseksualnim porokam? Bodisi ker sebe šteje za "normalnega", če je heteroseksualec in je homoseksualnost greh sama po sebi ali ker ga je k temu nekdo prepričal. Zadeva je zrcalna, če smo proti družinskemu zakoniku, ker se ne strinjamo, da bi se otroka lahko posvojilo v istospolno skupnost. Nihče niti ne bi hotel slišati, da smo morebiti bili nekateri proti družinskemu zakoniku, ker nočemo, da se otroka obravnava kot izdelek na prodajni polici. Ker ne želimo, da bodo v prihodnosti ljudje hoteli otroka z modrimi očmi in svetlimi kodri, sicer ga naj raje ima kdo drug, ki mu "barva" toliko ne pomeni. Morebiti me bo kdo označil kot paranoično, a v tej potrošniško usmerjeni družbi ta pot vodi tja. In hvala Bogu, da je pri nas še toliko kmetavzarjev, ker usmerjajo v drugo pot. Pot, ki zahteva več truda. Pot na kateri bomo izobrazili učitelje, socialne delavce, mame, tete, očete, tete, strice, sosede..., da obstajajo na svetu otroci in odrasli, ki čutijo do istega spola to kar večina čuti do nasprotnega spola (baje je zgolj 1% ljudi istospolno usmerjenih). Da bomo do njih spoštljivi, čuteči, sprejemljivi, da jih bomo gledali skozi "Jezusove" oči in jih ne bomo "kamenjali". Da jim bomo pustili, da se sami odločijo, kaj je greh in kaj ne, kot to delamo heteroseksualci. Da se ne bomo igrali pokroviteljskega Boga, saj je naš Bog tisti, ki pušča svobodo, kdo smo mi, da jo jemljemo? In na tej poti se bomo morali vsi naučiti, da je naša Narava enim nekaj dala in drugim ne. Nekateri lahko imamo otroke, drugi ne. Mi smo pa tisti, ki bomo izbrali pot, ki bo bolj ali manj izkrivljena in bolj ali manj sebična, za dosego cilja, ki ga želimo doseči, za izbiro poti in posledice, pa bomo prevzeli odgovornost. Dokler družba ne bo sposobna takšne senzibilnosti, bi otroci, ki bi bili dani v posvojitev v istospolno skupnost, zelo trpeli. Draga elita, ko se sprejema zakon, je najbrž potrebno najprej oceniti, kakšno je stanje v družbi in ne da se o eno in istih zadevah v nekajletnem obdobju na referendumu ni pametno prepričevati, ali so zadeve dozorele ali ne. Na tak način se večino "posiljuje" s prepričanji manjšine. Kmetavzarji vedo, kdaj je jabolko na drevesu zrelo.

Naj bo čim več takih, ki bodo sposobni vsak dan pomisliti, da je otrok nedolžno bitje, ki želi sprejetost in čas ter ni zgolj ena od alinej na prioritetni lestvici: IMETI.

Želim si strpno domovino. Takšno z levimi in desnimi. Predvsem pa takšno, ki bo govorila, kaj imamo dobrega. Veliko izjemno dobrega imamo. Že to, da lahko povemo svoja mnenja, tudi če so nergaška in pesimistična, je neverjetna sreča.

Ne pozabite tega Slovenci!

CERKEV moramo ločiti od vodstva T-2. Vodstvo Podjetja T2, je kratkoročno gledalo samo na to, da bi rešilo PODJETJE SAMO. S tem pa so vodilni tega podjetja naredili OGROMNO ŠKODO CERKVI in nam VERNIKOM. RTV dobi denar od države in nas državljanov, pa če se s programom RTV strinjamo ali ne. Razvedrilni program je pod nivojem. Mislim da je za to odgovoren GALUNIČ. V kakšno družbo spada pa vsi dobro vedo. T2 je propadel, RTV pa ne bo, pa čeprav bi si večina SLOVENCEV želela drugačni program. TAM DRUGAČNO MISLEČE POČISTIJO.

Zapisano drži, dodamo pa lahko še, da veliko ljudi o t.i. progresivnih temah ne razpravlja vsebinsko. Tako za splav denimo pravijo, da dopuščajo svobodo izbire, vendar pa ne povedo kakšno je njihovo mnenje. Ker komur vsaj nekaj kolesc v glavi normalno dela, lahko glede tem kot so homoseksualne poroke in pa predvsem splav pride samo do enega odgovora, kaj je prav in kaj ne. Konservativnost se primerja s kmečkostjo, napredno intelektualno elito pa lahko bržkone primerjamo s hlapčevsko preteklostjo. Težko bi si namreč priznali, če bi pretehtali vsa dejstva, da je resnica drugačna kot pa nam jo narekuje napredna družba, še težje pa je priznanje, da si z morebitnim drugačnim mnenjem ne bi upali na dan.