Je terorizem lahko razlog za manjšanje pravic do zasebnosti?

Dogodki v Parizu so na noge spravili ves svet. Pravijo, da Evropa po tem ne bo več to, kar je bila. Tudi svet ne bo več tak, kot je bil pred usodnim petkom.

Za koordinacijo napadov so napadalci uporabljali sodobno tehnologijo, pač tisto, ki je pri roki. Pred stotimi leti bi to bili poštni golobi, danes so to mobilni telefoni.

Glede na to, kakšna tehnična navodila so vodilni islamske države pripravili za svoje simpatizerje, da bi se ti izognili nevšečnostim, ki jim jih pripravlja znana hekerska skupina Anonymous, lahko sklepamo, da ISIS nima množice tehnično dobro podkovanih ljudi. Tudi v Parizu zaenkrat vse kaže, da se je koordinacija dogajala preko nezaščitenih SMS sporočil in ne prek sofisticiranih oblik kriptiranja.

Obveščevalna skupnost pa se je, kot vedno po takih dogodkih, spet zganila in išče grešnega kozla in to takega, ki bi ji najbolj ustrezal. Na tapeti so tako pristali programi in storitve, ki omogočajo visoko stopnjo zasebnosti s tem, da kriptirajo sporočila, ki se prenašajo po omrežju. Predlogi o prepovedi tehnologij, ki omogočajo kriptiranje, so spet oživeli, saj naj bi taka prepoved domnevno povečala varnost vseh.

Problem ni v enkripciji

A poglejmo malce drugače. Tekom prejšnjega tedna smo izvedeli, da so obveščevalci vedeli za sedem od osmih teroristov in da so ti uporabljali povsem običajen Facebook sporočilnik in nezaščitena SMS sporočila. Najbrž je torej problem kje drugje, kot v enkripciji, ki jo lahko povsem običajni ljudje uporabljamo, da si zagotovimo malce več zasebnosti, kot bi si jo lahko privoščili na običajni pisemski razglednici.

Tehnologija šifriranja, kriptiranja, skrivanja spročil ni oprijemljiva tako, kot je so na primer droge. Kriptiranje je kar v največji možni meri odvisno od zapletene matematike praštevil in čim boljšega izbiranja naključnih števil. S temi vhodnimi podatki se potem lahko po zapletenih algoritmih (ki so spet zapletena matematika) berljiva sporočilo pretvorijo v neberljiva za vse, razen za tistega, ki mu je sporočilo namenjeno.

Najbrž je torej problem kje drugje, kot v enkripciji, ki jo lahko povsem običajni ljudje uporabljamo, da si zagotovimo malce več zasebnosti, kot bi si jo lahko privoščili na običajni pisemski razglednici.

Z omejevanjem stopnje enkripcije ali celo s prepovedjo storitev, kot je Telegram, ki ga poleg nepridipravov uporabljajo predvsem povsem običajni ljudje, bi se namreč lahko zgodilo, da bi se precejšen del komunikacije, ki je sedaj vsem na očeh v javno dostopnih storitvah, premaknil v bolj temne predele interneta. Kriminal se bo najbrž še bolj zatekel k steganografiji, ki zna danes kriptirane podatke skriti v praktično v vsaki datoteki tako, da jih vstavi denimo v video, sliko, glasbo - ta sporočila pa je precej težje odkriti.

Rešitve, ki to niso

Na kriptografijo se danes opira precejšen del sodobne družbe: ko plačamo račun prek elektronske banke, ko oddamo ugovor davčne napovedi, ko uporabljamo spletna potrdila za svoj stik z državo ali pa ko dostopamo do svojega elektronskega predala. Vse te operacije se močno opirajo na šifriranje - in nam seveda zagotavljajo zasebnost ter identiteto.

Vstavljanje skrivnih vrat v sisteme varnega sporočanja, kar predlagajo nekatere države, ne bi kaj prida pripomoglo k večji varnosti pred terorizmom, le teroriste bi napeljalo k uporabi bolj neobičajnih, morda zanje še varnejših poti sporazumevanja in koordiniranja.

Nam, preostalim 99,999 odstotkom uporabnikov pa bi ostal grenak priokus in zavedanje, da lahko tajne službe po mili volji posegajo v našo zasebnost.