Je prekarno delo res tak bavbav, kot nas želijo prepričati sindikati?

S takšnimi in podobnimi članki gospodična Andreja Barat postaja vzhajajoča zvezda slovenske internetne novinarske scene. Že iz profilne fotografije se vidi, da gre za razmišljujočo in odločno mlado damo, ki se ne boji povedati kar misli in to jasno in argumentirano zagovarjati. Nedvomno moja najljubša novinarka na Domovini! Ob takih novinarkah Dnevnika, Dela, 24ur, Sveta na Kanalu A in ostalih ne rabimo :) Iskrene čestitke!

Kar se tiče mojega mnenja glede sindikatov. Sindikalno vodstvo je pri nas na žalost še vedno neočiščeno kadrov iz prejšnjega režima. Ki svojo funkcijo vidijo politično: nagajati konservativno-liberalnim vladam po nareku levih interesnih skupin. Posledično je popolnoma neživljenjska ter rigidna zakonodaja v že devetdesetih pod premierjem Drnovškom privedla do anomalij kot je bilo študentsko delo: uvedeno z namenom študentu omogoči zaslužek za preživetje, a na koncu se je inštrument sprevrgel v orodje fleksibilne zaposlitve delavca za določen čas. Kar so delodajalci seveda rade volje pograbili - kdo tega ne bi naredil.
Namesto, da bi razmišljali o poenostavitvi postopkov zaposlovanja, odpuščanja, zmanjševanja standardizacije poklicev, zmanjševanja predpisov in jasno določenih nekaj pravil sankcioniranja smo pri nas dobili pravo zmedo glede zaposlovanja. Kar so nato z delom preko napotnic namesto študija plačali študenti, z neplačanimi prispevki in nizkimi plačami bosanski gradbeni delavci (v časih slovenskega gradbenega buma ko se je gradil avtocestni križ) ter zgrarane delavke v tekstilni industriji, ko smo spričo slabe stečajne zakonodaje pri življenju ohranjali velike tekstilne mastodonte, ki jih je nato odpihnila šele kriza.
Verjetno se bodo delavci morali organizirati sami, navsezadnje tudi sindikati niso od vekomaj. V razmislek lahko ponudimo kakšen razmislek o zadrugah, ter bratovščinah, navsezadnje bi se lahko v Sloveniji naslonili na tradicijo J.Evangelista Kreka, mogoče poizkušali s kakšnimi združenji,/bratovščinami, ki bi bile morda primerne glede na slovenski kar močno egalitaren in lokalno pogojen narodni značaj. V koprski škofiji so pred leti nekaj debatirali na to temo in pripravljali dogodke in celo misli, da ustanovili neko Bratovščino, potem pa ne vem, če je iz te moke bilo jkaj kruha.

Seveda pa je potrebno zagotoviti tudi delo in pač če nimamo lastnih idej je potrebno privabiti tuje investicije z raznimi olajšavami. Podjetja kot so BSH Hišni aparati Nazarje, ali Carthago, Boxmark Leather, Novem, Ydria Motors itd. so pomembna za gospodarsko in socialno stabilnost v svojih krajih - to so večinoma manjši slovenski kraji bolj stran od središč. Tu bi neka liberalna pozicija, ki jo je zagovarjala DLGV, pa ostali libertarci, Društvo svetilnik itd. - prišla prav.

Hm, članek je dobro zastavljen, bi pa podal še nekaj svojih misli:
-> sindikati morajo dobro premisliti o funkciji, ki jo imajo v slovenski družbi; ne smejo biti zaviralci razvoja in sprememb, temveč odločni in premišljeni zagovorniki pravic delavcev, ki imajo pravico do poštenega dela za pošteno plačilo OBENEM pa imajo pravico pošteno biti odpuščeni, če zabušavajo - > tj. delodajalcem je treba dati jasne in nedvoumne instrumente za zaposlovanje in odpuščanje delavcev; večji kot je pretok delovne sile, boljši pogoji se ustvarjajo na trgu dela; in ne, ni res, da se bo s takšno zakonodajo začelo pretirano odpuščanje - službo bodo izgubili zgolj tisti, ki se ne trudijo dobro delati oziroma se sploh ne trudijo delati;
-> delavci se morajo zavedati svoje vrednosti, obenem pa morajo spoštovati tudi svoje dolžnosti in jih izpolnjevati - tako bo volk sit in koza cela;)

Izjemno iznajdljiv, razgledan, delaven, ustvarjalen moški iz časov pred II. svetovno vojno, še vedbo aktiven, mi je v prvem pogovoru o njegovem zanimivem biografskem literarnem delu med drugim dejal: "Le zakaj so stavkali zaposleni v tekstilnih tovarnah 1936. leta - med drugim so zahtevala skrajšanje delovnega časa z 12 na 8 ur - če pa so dobivali redno plačo in drugo, kar so se dogovorili v kolektivni pogodbi. Njo je resno zastopala tudi Delavska zbornica, ki je imela do delodajlca izvršilno vlogo v korist delavca. Ne sindikat! Jaz mislim, da niso imeli osnove za stavko, saj niso doživljali tistega, kot oni, ki so jih slovenski delodajalci zaposlili za določena dela, ko pa jih je bilo treba plačati, pa so jih nagnali. Tudi sedaj je še veliko tega, saj nekateri menijo, da naj bo človeku menda v čast, da lahko dela zanj. V tem grmu leži zajec nezaupanja v oblike zaposlitve, ki ni za nedoločen čas. Pa še ta je sedaj le list papirja, ki jo delodajalec na ta ali oni črni petek grobo potepta in vrže delavca oziroma zaposlenega na cesto. Nemalokrat mu pri tem stojijo potem ob strani tako sindikasti kot odvetniki in sodniki, Od začetka do Strasburga. Delavec - redno zaposlenbi, prekarni pa sploh, pa ostrane povsen sam. Delodajalec je s svojo ekipo dolžan kratkoročno in dolgoročno skrbeti, da ima v kolektivu za redno zaposlene dovolj dela in seveda, da jim zagotavlja redno in polno plačilo. Prav tako pa je dolžan zagotoviti še vse druge pogoje, da bo zaposleni - tudi v javnih službah - naredil kakovostno in v roku vse, kar mu je naloženo. Vsem enako za ernako plačilo. S.P., pogodbe o delu, avtorsko delo, itn pa je v Sloveniji trenutno za večino nosilcev tega bolj samomor kot zagotovilo za ustvarjalno delo. Pa še to naj dodam, da se v zadnjem letu ali dveh srečujem z izredno nekakovostno izpolnitvijo najrazličnejših naročil. Kot, da so vsi v tihi stavki proti delodajalcvem in državi. Pri tem naj dodam, da so tim, desni pravi dušitelji ustvarjanja in predvsem izjemno težko iztisnejo od sebe kakršenkoli denar. Po izkušnji oziroma ugotovitvi sogovornika z začetka prispevka.